Jedro

Sodišče v individualnem delovnem sporu ni vezano na negativno ugotovitev organa zdravstvenega zavarovanja (o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni), temveč lahko samo ugotavlja okoliščine o upravičeno odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene zmožnosti oziroma nezmožnosti za delo. Drugačna situacija pa nastane, če je v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da delavcu iz istih razlogov, kot jih uveljavlja v individualnem delovnem sporu kot razloge za upravičen izostanek z dela, utemeljeno ni odobren bolniški stalež. V takem primeru se šteje, da delavec z dela izostane neopravičeno in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2008 in da mu je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati 5. 5. 2008, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za čas od 5. 5. 2008 do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja (vpis delovne dobe v delovno knjižico, prijava v obvezna zavarovanja, obračun ter izplačilo pripadajoče plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in da mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove pravdne stroške. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik, iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter naloži toženi stranki povračilo pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bil tožnik v spornem obdobju sposoben za delo in se pri temu oprlo na pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 419/2009. Tožnik se s to sodbo ni strinjal, saj je bil njegov zahtevek zavrnjen, samega smisla v pritožbi, glede na to, da je sodba temeljila na izvedenskem mnenju, pa ni videl. Pritožba v socialnem sporu bi povzročala zgolj nepotrebne stroške. Neupravičena odsotnost, o kateri govori Zakon o delovnih razmerjih v členu 111/2, ni enaka razlogom za bolniški stalež. Delavec lahko izostane iz dela iz opravičljivega razloga tudi v primeru, če mu bolniški stalež ni potrjen. Dva različna strokovnjaka sta menila, da tožnik za delo ni sposoben. Tožnik se ni čutil sposobnega in je to vseskozi zatrjeval. Sodišče bi moralo zaslišati predlagani priči dr. A.G. in dr. I.J., ki sta bila prepričana, da tožnik za delo v spornem obdobju ni bil sposoben. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je temeljila na stališču tožene stranke, da je tožnik neupravičeno izostal z dela od 1. 5. 2008. Ker je bilo v postopku že pravnomočno ugotovljeno, da tožnik od 1. 5. in 4. 5. 2008 ni izostal neopravičeno z dela, je že iz tega razloga izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka tožniku dne 28. 5. 2008 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A1), ki je temeljila na 3. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker tožnik najmanj 5 dni zaporedoma, od 1. 5. 2008 dalje ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo. S sodbo opr. št. I Pd 1428/2008 z dne 6. 3. 2009 je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko ni prenehala veljati 1. 5. 2008, temveč 5. 5. 2008 in da je dolžna tožena stranka tožniku za obdobje od 1. 5. 2008 do 4. 5. 2008 priznati vse pravice iz delovnega razmerja (vpis delovne dobe v delovno knjižico, prijava v obvezna zavarovanja, obračun in izplačilo pripadajoče plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi). V preostalem pa je tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2008, na reintegracijo in reparacijo za obdobje od 5. 5. 2008 do poziva na delo ter na povrnitev pravdnih stroškov, zavrnilo. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se je pritožil tožnik, kateremu je pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 845/2009 z dne 5. 11. 2009 izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V ponovno izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče odpravilo pomanjkljivosti v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu (člen 360/3 ZPP, člen 362/1 ZPP). Po tako izvedenem dokaznem postopku je utemeljeno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita, zato je njegov tožbeni zahtevek na razveljavitev te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (posledično pa tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek) pravilno zavrnilo. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov je ugotovilo vsa pravnorelevantna oziroma odločilna dejstva, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanje le sklicuje.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je ugotovila, da najmanj 5 dni zaporedoma, šteto od 1. 5. 2008 dalje, ni prišel na delo, o razlogih za to odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (3. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR). Tožena stranka mu je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočila zagovor, katerega se je tožnik udeležil in se zagovarjal. Ker se tožnik na delo k toženi stranki ni vrnil do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da mu je pogodba o zaposlitvi prenehala s prvim dnem neupravičene odsotnosti, to je s 1. 5. 2008. Ker je bilo v tem individualnem delovnem sporu že pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik neupravičeno izostal z dela šele od 5. 5. 2008 dalje (od 1. do 4. 5. 2008 so bili dela prosti dnevi), je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku odločalo še o tem, če je tožnik neupravičeno izostal z dela tudi v obdobju od 5. 5. 2008 pa do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v postopku zatrjeval, da v spornem obdobju za delo ni bil sposoben, pri čemer je svoje trditve dokazoval z izvidom dr. I.J. z dne 30. 4. 2008 (A2) in dr. A.G. z dne 14. 5. 2008 (A3). Iz odločb ZZZS z dne 23. 4. 2008, 8. 5. 2008 oziroma 22. 5. 2008 (B2, B3, B4) izhaja, da je bil tožnik od 1. 5. 2008 dalje sposoben za delo. Zoper dokončno odločbo ZZZS z dne 22. 5. 2008, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 8. 5. 2008, je tožnik vložil tožbo v socialnem sporu. V ponovnem postopku, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, je bilo ugotovljeno, da je bil tožnikov zahtevek v socialnem sporu za odpravo odločb ZZZS z dne 22. 5. 2008 v zvezi z odločbo z dne 8. 5. 2008 zavrnjen s sodbo opr. št. Ps 1419/2008 z dne 20. 3. 2009, pri čemer je ta sodba postala pravnomočna 30. 4. 2008 (tožnik se zoper odločitev Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1419/2008 ni pritožil).

Tožnik je svojo odsotnost z dela za obdobje od 5. 5. 2008 dalje opravičeval tudi z obrazložitvijo, da za delo pri toženi stranki dejansko ni bil sposoben (A2, A3). Ugotavljanje vpliva zdravstvenega stanja na delovno zmožnost delavca je strokovno medicinsko vprašanje. Sodišče v delovnem sporu ni vezano na negativno ugotovitev organa zdravstvenega zavarovanja (o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni v smislu pravil, torej za potrebe odločanja o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja), temveč lahko za potrebe odločitve v delovnem sporu skladno z 8. členom ZPP tudi samo ugotavlja okoliščine o upravičeni odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene zmožnosti oziroma nezmožnosti za delo (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 236/2004 z dne 5. 4. 2005, VIII Ips 201/2006 z dne 13. 3. 2007). Drugačna situacija pa nastane, če je v socialnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da tožniku iz istih razlogov, kot jih uveljavlja v individualnem delovnem sporu kot razloge za upravičen izostanek z dela, utemeljeno ni bil odobren bolniški stalež. Iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1419/2008 z dne 20. 3. 2009 (B25) izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 5. 2008 do 31. 5. 2008 zmožen za svoje delo za polni delovni čas. To svojo odločitev v socialnem sporu je sodišče oprlo (poleg na preostale izvedene dokaze) tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca prof. dr. M.B. dne 19. 12. 2008 (B22), v katerem pa se je imenovani izvedenec izrecno opredelil tudi do izvidov, s katerima je tožnik dokazoval, da za delo v spornem obdobju ni bil sposoben. Sodni izvedenec dr. M.B. je izvedensko mnenje izdelal upoštevaje dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu ter zdravstvenem kartonu tožnika, pri čemer je na podlagi celotne dokumentacije (vključno s presojo izvidov z dne 30. 4. 2008 oziroma 14. 5. 2008 – A2, A3) ocenil, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za svojo delo za polni delovni čas. Ker je bilo torej ob upoštevanju navedenega v socialnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da tožniku iz istih razlogov, kot jih uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu kot razloge za upravičen izostanek z dela, utemeljeno ni bil odobren bolniški stalež (ker je bil tožnik v tem času zmožen za delo), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi tožnikovega izostanka z dela v spornem obdobju zakonita. Tožnik na delo k toženi stranki 5 dni zaporedoma ni prišel, o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil (čeprav bi to moral in mogel storiti), razen tega pa njegov izostanek ni bil opravičljive narave. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani sodbo opr. št. Ps 1419/2008 izdalo šele 20. 3. 2009 (torej po izdaji prve sodbe sodišča prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu, ki je bila datirana z dnem 6. 3. 2009). To sodbo v socialnem sporu je tožena stranka vložila v spis šele v ponovljenem dokaznem postopku, tako da pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1428/2008 z dne 6. 3. 2009, ni moglo spregledati, kot to zmotno ugotavlja v pripravljalni vlogi tožena stranka z dne 15. 2. 2010. Sodišče prve stopnje je nadalje v postopku preverilo tudi, če je bil tožniku za sporno obdobje odobren letni dopust. Na podlagi zaslišanj tožnika ter prič A.G. in J.Š. je povsem utemeljeno zaključilo, da tožena stranka tožniku v spornem obdobju letnega dopusta ni odobrila, tako da tudi iz tega stališča tožnik za svojo odsotnost v spornem obdobju ni imel opravičljivega razloga.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, s katerimi smiselno uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priči dr. I.J. in dr. A.G. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek tožnika o tem, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožena stranka kot prvi dan prenehanja te pogodbe označila 1. 5. 2008 in ne 5. 5. 2008. Če delodajalec poda delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker ugotovi, da delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, pri čemer pa kot prvi dan neupravičene odsotnosti z dela navede napačen datum, takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita. To velja ob upoštevanju dejstva, da se delavec na delo k delodajalcu ne vrne do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je izpolnjen tudi pogoj iz 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR (da je delavec najmanj 5 dni zaporedoma izostal z dela, šteto od prvega dne dejanske neupravičene odsotnosti z dela). Datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR določen napačno in v škodo delavca (pri čemer so sicer izpolnjeni drugi pogoji za zakonitost te odpovedi pogodbe o zaposlitvi), lahko sodišče spremeni v okviru preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa obenem pomeni, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sicer podana skladno z določbami ZDR in iz utemeljenega razloga, pa je v njej napačno naveden datum prenehanja te pogodbe, le iz tega razloga ni nezakonita.

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka z ozirom na člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.