Jedro

Pravno podlago za valorizacijo odškodninske obveznosti predstavlja določilo 168. člena OZ, ki zahteva odmero povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (1. odstavek 270. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 285. člena OZ). Ravno valorizacija delnega plačila zagotavlja upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 11.000,00 EUR, za skaženost 900,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 9.700,00 EUR, iz naslova nepremoženjske škode je sodišče tako določilo tožniku odškodnino v višini 21.600,00 EUR. Ker pa je tožena stranka dne 9.6.2006 plačala 4.200.000,00 SIT in revalorizirani znesek na dan izdaje sodbe 6.5.2008 znaša 18.980,97 EUR, je razliko do 21.600,00 EUR v višini 2.619,03 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, tako kot je to zahtevala tožeča stranka, do prenehanja obveznosti. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zavrnilo. Odločilo je tudi o premoženjski škodi in tožniku za pomoč pri negi na domu priznalo 2.567,18 EUR, za pomoč na kmetiji 1.460,50 EUR, za stroške povezane z obiski zdravnikov in terapij 210,86 EUR, za stroške zdravilišča, izposojo vozička za zdravila, obutev in zdravniška potrdila v skupnem znesku 107,16 EUR, za stroške ortopedske obutve 751,12 EUR. Iz naslova materialne je škode v skupnem znesku priznalo tožeči stranki 4.907,85 EUR. Ker je tožena stranka iz tega naslova tožeči stranki že plačala 1.100.000,00 SIT revalorizirano na dan 6.5.2008, ko je bila zaključena glavna obravnava, 4.971,21 EUR, je bila ob zaključku sojenja vsa znana odškodnina iz naslova materialne škode že plačana.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja se pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi odškodnino iz naslova premoženjske škode. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialnopravni predpis o revalorizaciji že plačane odškodnine pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka glede na uspeh v pravdi. Prav zaradi revalorizacije se je uspeh tožeče stranke v pravdi zmanjšal. Prvostopno sodišče je tožeči stranki po vseh škodnih postavkah prisodilo prenizko odškodnino glede na izkazan obseg škode, ker je bil tožnik pred nezgodo ne glede na svoja leta zdrav in ni imel težav s srcem in je lahko samostojno skrbel za osebno higieno in opravljal vsa potrebna dela doma in kmetiji. Zdaj pa ima težave s kolkom in poškodovano nogo. Neutemeljeno je zavrnjena odškodnina iz naslova potnih stroškov, ki so tožniku nastali med zdravljenjem, saj je sodišče tožniku priznalo zgolj stroške enkratne relacije D - L - D, ne pa 10 relacij. Pri odmeri odškodnine iz naslova tuje pomoči pri negi je sodišče povsem neutemeljeno sledilo v celoti izvedenskemu mnenju, čeprav tožnik še vedno potrebuje pomoč pri oblačenju, obuvanju, domačih opravilih in drugih opravkih. Ta pomoč ne predstavlja običajne pomoči, ki so jo dolžni dajati družinski člani.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z odškodninami za posamezne vrste nepremoženjske škode pritožbeno sodišče nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Pritožba tožeče stranke le pavšalno navaja, da je bilo dejansko stanje glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti napačno ugotovljeno. Pavšalnega in neobrazloženega očitka ni mogoče preveriti, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnik utrpel raztrganino črevesnega oporka, šok, raztrganino na glavi, pretres možganov, pod in obkolčni zlom desne stegnenice, zlom 5. do 7. rebra desno in obtolčenino pljuč. V razlogih je obširno opisalo nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je tožnik utrpel v okviru zdravljenja, ko je preživel v bolnišnici skupno kar 16 tednov in dva dneva, od tega 36 dni na enoti na intenzivno nego, ker je bil 30 dni priključen na različne aparature za vodeno dihanje, 16 dni na infuzije, imel je urinski kateter, kar 30 dni potreboval popolno higiensko oskrbo v postelji, 6 tednov pa je bil nato v rehabilitacijskem centru. Tožnik je trpel bolečine izredno hude intenzivnosti eno uro, hude bolečine 33 dni, srednje hude 15 in ob fizičnih naporih trpi še vedno, srednje hude bolečine so nato prešle v lahke in so trajale 30 dni. Slednje ima tožnik občasno še sedaj. Zdravljenje je trajalo leto in tri mesece, pri tem je bil tudi dvakrat operiran. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki s pavšalno pritožbo ni bilo izpodbito, je po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina, ob upoštevanju poteka zdravljenja in ob dejstvu, da bo tožnik tudi v bodoče prenašal bolečine ob upoštevanju starosti tožnika ob nezgodi (rojen je bil leta 1929) v višini 11.000,00 EUR primerna.

Tudi iz naslova dušenih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik ni upravičen do višje odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri že upoštevalo, da se zaradi poškodbe noge tožnik ne more več sklanjati, zato si ne more več postriči nohtov, le s težavo se obuje, ne more si obleči hlač, niti voziti traktorja in obrezovati dreves. Le s težavo prehodi daljšo razdaljo z večjimi postanki, ni zmožen hoditi po neravnem terenu in nogavice si lahko obuje sam le s specialno oprijemalko. Negotov je pri vožnji z avtomobilom in opravlja sam le krajše vožnje. Sodišče je primerno upoštevalo, da bo stanje zaradi poškodbe in v posledici preobremenjenost levega kolka in hrbtenice imelo za posledico, da bodo degenerativni procesi pospešeni. Ob upoštevanju vsega navedenega in ob tem, da je bil tožnik rojen leta 1929 je sodišče tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo primerno odškodnino v višini 9.700,00 EUR.

Ob upoštevanju starosti in spola tožnika je sodišče primerno ovrednotilo tudi duševne bolečine, ki jih tožnik trpi, ker šepa in uporablja pri hoji bergle in mu iz naslova skaženosti priznalo 900,00 EUR odškodnine kar je skladno z določili Obligacijskega zakonika ob upoštevanju podobnih primerov.

V zvezi z revalorizacijo je potrebno tožnika opozoriti na določilo 168. člena OZ, ki zahteva odmero povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine. Ta določba predstavlja pravno podlago za valorizacijo odškodninske obveznosti. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (1. odstavek 270. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 285. člena OZ), Pri delnem plačilu ni pomembno le kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Ravno valorizacija delnega plačila zagotavlja upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je plačani znesek odškodnine valoriziralo.

Sodišče je tudi pravilno sledilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine iz naslova tuje pomoči, kolikor je bila ta objektivno izkazana z izvedenskim mnenjem. Iz tega naslova je pravno priznana škoda za opravila, ki so nujno potrebna pri opravljanju vsakodnevnih potreb tožnika. Pritožbena trditev, da tožnik sedaj ne zmore več sam prevozov do zdravnika pa je v nasprotju z izpovedjo tožnika, zaslišanega na naroku za glavno obravnavo, ki je povedal, da krajše vožnje zmore sam. Sodišče je tako tožniku pravilno priznalo denarno nadomestilo za tujo pomoč v obsegu skupno 769 ur, in sicer 6-urno pomoč za čas 18 dni, nadaljnjih 42 dni po 4 ure dnevno, štiri mesece 1 uro dnevno, nadaljnjih 250 dni do vložitve tožbe po 2 uri tedensko.

Pritožbena navedba, da je sodišče pri izračunu materialne škode iz naslova potnih stroškov naredilo računsko napako, je pavšalna. Sodišče je tožniku priznalo 10 x 21,86 EUR, kar je skladno z obrazložitvijo, ki je tožeča stranka ne izpodbija.

Ker tožnik vse do zaključka pravdnega postopka tožbenega zahtevka ni delno umaknil, niti za delno plačilo, je bil temu ustrezno njegov končni uspeh v pravdi manjši, in sicer 23% kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).