Jedro

Seznam izplačanih honorarjev in seznam potrdil za opravljeno delo ne potrjujeta, da upnik v svojih poslovnih knjigah vodi terjatev do dolžnika, ampak le dokazujeta koliko in kdaj je bilo dolžniku plačano. Zato te listine nimajo lastnosti verodostojne listine v smislu 23. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo predlog upnika za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, ker je ocenilo, da listine, ki jih je upnik priložil izvršilnemu predlogu in v nadaljevanju postopka, po svoji vsebini ne predstavljajo verodostojne listine v smislu 23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), na podlagi katerih bi sodišče lahko dovolilo izvršbo. Zoper sklep se pritožuje upnik po pooblaščencih. Navaja, da je ugotovitev prvostopnega sodišča, da zahtevanih listin ni predložil, napačna, saj je listine priložil svojemu dopisu z dne 12.10.2001 in tako svojo obveznost, ki mu jo je nalagal sklep sodišča, izpolnil. Predlaga razveljavitev sklepa. Pritožba ni utemeljena. Izvršba se praviloma dovoli in opravi na podlagi izvršilnega naslova, ki je rezultat nekega predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev, 23. čl. ZIZ pa dopušča možnost, da se uvede izvršilni postopek tudi na podlagi verodostojne listine, opredeljene v 2. odst. 23. čl. ZIZ. Lastnost verodostojne listine zakon daje fakturi, menici in čeku s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javni listini, izpisku iz overjenih poslovnih knjig, po zakonu overjeni zasebni listini in listini, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine, za fakturo pa se šteje tudi obračun obresti. V obravnavanem primeru je upnik predlogu za izvršbo sicer priložil izpisek iz poslovnih knjig (seznam izplačanih honorarjev z dne 14.6.2000), ta izpisek pa, kot je to pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče že v svojem sklepu z dne 1.10.2001, ne izkazuje nobene dolžnikove obveznosti do upnika. Seznam izplačanih honorarjev namreč ne potrjuje, da upnik v svojih poslovnih knjigah vodi terjatev do dolžnika, temveč izkazuje koliko in kdaj je bilo dolžniku plačanega. Zato je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno upnika pozvalo k predložitvi ustrezne verodostojne listine. Na poziv sodišča je upnik predložil račun, izstavljen družbi J. in seznam potrdil za opravljeno delo članov ŠS. Iz teh potrdil naj bi izhajalo, da je dolžniku bilo isto delo plačano dvakrat. Tudi te listine pa po svoji vsebini ne predstavljajo verodostojne listine v smislu 23. čl. ZIZ, temveč predstavljajo dokazila, s katerimi upnik utemeljuje svoj zahtevek za vrnitev določenega denarnega zneska od dolžnika. Ker torej upnik kljub pozivu prvostopenjskega sodišča, da svojemu izvršilnemu predlogu priloži tako verodostojno listino, na podlagi katere bi v skladu s 23. čl. ZIZ lahko dovolilo izvršbo, take listine ni predložil, je prvostopenjsko sodišče na podlagi 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ izvršilni predlog pravilno zavrglo, pritožbeno sodišče pa je neutemeljeno pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).