Jedro

Tako za odločbo agencije kot za sklep agencije, izdana v upravnem postopku, velja, da sta dokončna ter da zoper odločbo in sklep agencije pritožba ni dovoljena. Ne ZEKom-1 ne drug zakon, ki bi urejal delovanje agencije, namreč ne določata drugače. Izpodbijana sklepa o združitvi zadev v en postopek oziroma o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja med sklepe iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 ne štejeta. Zato takih sklepov v upravnem sporu samostojno s tožbo ni mogoče izpodbijati.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS št. 38111-76/2017 z dne 1. 2. 2018 se zavrne.

II. Tožba zoper sklepa Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS št. 38111-76/2017 z dne 9. 1. 2018 in št. 38111-76/2017 z dne 10. 1 . 2018 se zavrže. III. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (v nadaljevanju toženka, tudi agencija) je z izpodbijanim sklepom z dne 1. 2. 2018 zavrgla pritožbo tožnice zoper svoja sklepa z dne 9. 1. 2018 o združitvi v en postopek in z dne 10. 1. 2018 o prekinitvi postopka. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da tretji odstavek 191. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) določa, da sta odločba ali drug posamičen akt agencije, izdan v upravnem postopku, dokončna, če ta ali drug zakon ne določa drugače. To pomeni, da zoper odločbo ali drug posamičen akt toženke, izdan v upravnem postopku, pritožba ni mogoča in da je mogoč le upravni spor. Zoper sklep o združitvi postopka in zoper sklep o prekinitvi postopka pa, ker nista zajeta v drugem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožbe ni mogoče vložiti. Glede na tretji odstavek 191. člena ZEKom-1 je toženka tožničino pritožbo zavrgla.

2. S sklepom z dne 9. 1. 2018 je toženka združila v en postopek upravni postopek podaljšanja veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 10. 10. 2016, uveden 22. 8. 2017 na vlogo družbe A. in upravni postopek podaljšanja veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 5. 5. 2011, uveden dne 21. 9. 2017 na vlogo tožnice. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da toženka ob pregledu obeh upravnih postopkov za podaljšanje ... in ... ugotavlja, da je bistveni element dejanskega stanja pri obeh postopkih skupen, to je radijska frekvenca ... MHz na oddajni lokaciji ... Radijski postaji delujeta namreč v časovni delitvi (time sharing). Pravna podlaga za oba upravna postopka je 54. člen ZEKom-1, toženka je stvarno pristojen organ za odločanje v obeh zadevah, poleg tega veljavnost obeh odločb o dodelitvi radijskih frekvenc poteče istočasno, to je dne 17. 1. 2018. Ob uporabi prvega in tretjega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je zato toženka odločila o združitvi postopkov.

3. S sklepom z dne 10. 1. 2018 je toženka odločila, da se združeni upravni postopek podaljšanja veljavnosti odločb o dodelitvi radijskih frekvenc prekine do pravnomočne razrešitve pravnega razmerja med imetnikoma odločb o dodelitvi radijskih frekvenc glede odpovedi souporabe predmetne radijske frekvence, ki je predmet pravdnega postopka, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opravilno št. I Pg ... V obrazložitvi sklepa se toženka sklicuje na prvi odstavek 147. člena ZUP. Navaja, da je v teku vodenja postopka prejela dopis tožnice, kateremu je bila priložena njena tožba zaradi ugotovitve kršenja pogodbenih obveznosti in naložitve storitvenih dejanj ter zaradi povrnitve škode in izgubljenega dobička z dne 4. 10. 2017, in ki se rešuje pred Okrožnim sodiščem v Celju. Pravdni postopek se tako nanaša na odpoved pravici do souporabe frekvence ... MHz na oddajni lokaciji ..., pridobljene na podlagi ... in ... Ker je predmetno vprašanje oziroma pravno razmerje o tem, kdo bo uporabljal predmetno radijsko frekvenco, nerazrešeno, predstavlja pa predhodno vprašanje, se je toženka odločila, da upravni postopek prekine do odločitve pristojnega sodišča. 4. Tožnica vlaga tožbo iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega predpisa ter kršitev pravil postopka. V zvezi z očitkom nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja tožnica navaja, da je toženka najprej izdala nezakonita sklepa o združitvi postopkov in prekinitvi postopka, na to pa brez ustrezne zakonske podlage izdala začasno odločbo. V zvezi z očitki kršitev materialnega prava in pravil postopka pa tožnica najprej navaja, da je v sklepih z dne 9. 1. 2018 in 10. 1. 2018 naveden napačen pravni pouk, saj je glede na tretji odstavek 130. člena ZUP pritožba dovoljena. Prav tako je v pravnem pouku obeh sklepov nepravilna navedba, da ni dopustna tožba v upravnem sporu. Tožnica dalje navaja, da v konkretni zadevi tudi niso izpolnjeni zakonski pogoji za združitev postopkov. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja do izdaje izpodbijanih sklepov bi namreč toženka mogla odločiti, da se zavrne vlogo družbe A. za podaljšanje odločbe o dodelitvi frekvence. Neutemeljen pa je tudi drugi izpodbijani sklep, o prekinitvi postopka. Iz sklepa tudi ne izhaja, kaj pomembnega ali pravno relevantnega za odločitev v zvezi s podaljšanjem uporabe frekvenc se bo odločilo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, da bi toženka posledično morala čakati z odločanjem o podaljšanju uporabe frekvence do pravnomočne odločitve. Tožnici ni jasno, kako bi nastop pravnomočnosti sodne odločbe v pravdnem postopku I Pg ... lahko vplival na pravico do uporabe in pravico do podaljšanja souporabe frekvence s strani tožnice. Posledično je s tovrstnim postopanjem, ko je toženka dejansko prekinila upravni postopek odločanja o vlogi tožnice za podaljšanje veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 5. 5. 2011, tej odvzela pravico, da na podlagi 54. člena ZEKom-1 kot dosedanja imetnica pravice do souporabe zaprosi za njeno podaljšanje in da toženka o njeni vlogi odloči z dokončno odločbo, ter glede na dejstvo, da tožnica izpolnjuje vse pogoje iz 194., 195., 196. in 197. člena ZEKom-1, podeli tožnici podaljšanje frekvence pod istimi pogoji in za isto oziroma primerljivo časovno obdobje – najmanj 10 let in ne zgolj 2 leti, kot je dodeljeno časovno obdobje v izpodbijani začasni odločbi. Tožnica sodišču predlaga, da po izvedeni glavni obravnavi odpravi oziroma razveljavi izpodbijane sklepe oziroma podredno, da izpodbijane sklepe odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje, tožnici pa prizna tudi priglašene stroške postopka. V dokazne namene se tožnica sklicuje na listine upravnega spisa, predlaga pa tudi svoje zaslišanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanih sklepih ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne oziroma zavrže. 6. V naknadni pripravljalni vlogi tožnica vztraja pri tožbi in tožbenem predlogu.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnica izpodbija sklep z dne 1. 2. 2018, s katerim je toženka zavrgla njeno pritožbo zoper svoja sklepa z dne 9. 1. 2018 o združitvi zadev v en postopek in z dne 10. 1. 2018 o prekinitvi postopka, ob sklicevanju na tretji odstavek 191. člena ZEKom-1. 9. Po tretjem odstavku 191. člena ZEKom-1 sta odločba ali drug posamičen akt agencije, izdan v upravnem postopku, dokončna, če ta ali drug zakon s področja njenega delovanja ne določa drugače. Dokončna pa je tista odločba, ki se ne more (več) izpodbijati s pritožbo (prvi odstavek 224. člena ZUP). Iz zakona izrecno izhaja, da pritožba tudi ni dovoljena zoper sklep organa, kadar ni dovoljena zoper odločbo organa, ki je sklep izdal (drugi odstavek 258. člena ZUP).

10. Glede na navedeno tako za odločbo agencije kot za sklep agencije, izdana v upravnem postopku, velja, da sta dokončna ter da zoper odločbo in sklep agencije pritožba ni dovoljena. Ne ZEKom-1 ne drug zakon, ki bi urejal delovanje agencije, namreč ne določata drugače. 11. Po presoji sodišča je zato toženka pravilno zavrgla pritožbo tožnice zoper svoj sklep o združitvi postopkov za podaljšanje veljavnosti odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, ki sta bila uvedena 22. 8. 2017 na vlogo družbe A. ter 21. 9. 2017 na vlogo tožnice. Enako po presoji sodišča velja tudi za sklep toženke o prekinitvi (združenega) postopka do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja, odločitve o souporabi predmetne radijske frekvence (ki se že rešuje v sodnem postopku), da pritožba zoper sklep ni dovoljena ter da jo je toženka pravilno zavrgla. Nedovoljeno pritožbo namreč organ zavrže (prvi odstavek 246. člena ZUP).

12. Glede na ureditev posebnega upravnega postopka v tretjem odstavku 191. člena ZEKom-1 - o dokončnosti posamičnih aktov agencije - v tem primeru nista relevantni določbi tretjega odstavka 130. člena ZUP in prvega odstavka 147. člena ZUP, ki dovoljujeta pritožbo zoper sklep o združitvi zadev oziroma zoper sklep o prekinitvi postopka. Po drugem odstavku 3. člena ZUP se (namreč) na upravnih področjih, na katerih je z zakonom predpisan poseben upravni postopek, postopa po določbah posebnega zakona; po določbah ZUP pa se postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom.

13. Glede na to, da so tožbene navedbe v tožbi zoper sklep toženke z dne 1. 2. 2018 neutemeljene ter da sodišče v postopku za izdajo sklepa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo zoper navedeni izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

14. Tožba ni dovoljena.

15. Tožnica s tožbo izpodbija (tudi) sklep toženke z dne 9. 1. 2018 o združitvi zadev v en postopek, izdan na podlagi določb prvega in tretjega odstavka 130. člena ZUP, in sklep toženke z dne 10. 1. 2018 o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja, izdan na podlagi prvega odstavka 147. člena ZUP.

16. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

17. Izpodbijana sklepa o združitvi zadev v en postopek oziroma o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja med sklepe iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 ne štejeta. Zato takih sklepov v upravnem sporu samostojno s tožbo ni mogoče izpodbijati; tožbenih navedb, podanih v smeri, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo sklepov, zato sodišče ni moglo vsebinsko presojati.

18. Glede na to je sodišče moralo tožbo zoper izpodbijana sklepa toženke z dne 9. 1. 2018 in z dne 10. 1. 2018 zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po drugem odstavku 36. člena ZUS-1 mora na tak razlog po uradni dolžnosti paziti sodišče ves čas postopka.

K III. točki izreka:

19. Kadar sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).