Jedro

Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja v KZ-1 ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja.

Čeprav se za grdo ravnanje kot izvršitveno dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 posebej ne zahteva, da prizadene telesno ali duševno celovitost oškodovanca, si ni mogoče predstavljati ravnanja, ki bi ga sicer lahko označili kot grdo (protipraven fizičen napad oziroma protipravna uporaba sile določene intenzitete), ki pa ne bi imelo nobenih posledic za oškodovanca, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne in duševne integritete. Ravnanja, ki sicer pomenijo uporabo fizične sile zoper oškodovanca, pa ne povzročijo takšne posledice, bodo lahko realna razžalitev (odrinjenje in druga ravnanja, ki kažejo na podcenjevanje drugega), ne bo pa jih mogoče opredeliti kot grdo ravnanje.

Primerjava predpisanih kazni po KZ in po KZ-1 pokaže, da kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega P. T. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka.

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obdolženec P.T. je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I obdolženega P.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odst. 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Na podlagi določbe 1. odst. 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5., 7. in 8. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso. Pod točko II izpodbijane sodbe je obdolženega P.T. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena KZ. Na podlagi določbe 1. odst. 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v tem delu, proračun. Pod točko III izpodbijane sodbe pa je zoper obdolženega P. T. iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po 1. odst. 133. člena KZ. Na podlagi določbe 1. odst. 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v tem delu, proračun.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila: - obdolženčev zagovornik, in sicer zoper obsodilni del, iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - okrožna državna tožilka, in sicer zoper oprostilni del, zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka V. N. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe 2. odst. 445. člena ZKP, predlagala, naj se pritožbi okrožne državne tožilke ugodi, pritožba zagovornika obdolženega pa naj se zavrne kot neutemeljena.

Pritožba obdolženčevega zagovornika je neutemeljena, pritožba okrožne državne tožilke pa je utemeljena.

K pritožbi obdolženčevega zagovornika Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo.

Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da ni dokazano oziroma da obstaja dvom o tem, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, za katero ga je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega. Sodišče prve stopnje je utemeljeno, na podlagi presoje izpovedb oškodovanca, priče P.G., v povezavi z vsebino zapisnikov o prepoznavah in na podlagi ocene medicinske dokumentacije, in sicer obvestila o telesni poškodbi za oškodovanca z dne 10.6.2005 ter kvalifikacije telesne poškodbe KC v Ljubljani z dne 21.10.2005, ocenilo, da je obdolžencu dejanje dokazano. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve pravilno in popolno obrazložilo in se pritožbeno sodišče z razlogi sodbe prve stopnje popolnoma strinja.

Obdolženčev zagovor, v katerem je dejanje zanikal in vztrajal, da se je v času napada nahajal v Bosni in Hercegovini (BiH), poleg tega pa svoj zagovor tekom postopka tudi spreminjal, je sodišče prve stopnje tudi samo preverjalo in ugotavljalo ter v ta namen opravilo poizvedbe pri hrvaških in bosanskih mejnih organih glede evidentiranja prehajanja meje ter zaslišalo pričo M.T. Sodišče prve stopnje je obdolženčev zagovor soočilo z izvedenimi dokazi in pravilno ocenilo, da gre le za način obrambe obdolženca, ki ga podpira tudi priča T. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da obdolženčev zagovor in izpovedba njemu naklonjene priče, M.T., nista zanesljivi in prepričljivi. Sodišče je navedlo logične in prepričljive razloge, zakaj ocenjuje obdolženčev zagovor in izpovedbe njemu naklonjene priče, kot neverodostojne in ju zato utemeljeno ni sprejelo. Pritožnik tako z lastnim vrednotenjem zagovora obdolženca in izpovedb njemu naklonjene priče, ne vnaša dvomov v pravilno oceno sodišča prve stopnje o njuni neverodostojnosti. Pritožbene navedbe, da se je obdolženec v času napada nahajal v BiH, pa predstavljajo le ponavljanje zagovora obdolženca, ki ga je sodišče prve stopnje presodilo in soočilo z zgoraj navedenimi dokazi.

Neutemeljeno pritožnik vnaša dvome v pravilno oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe oškodovanca in priče P.G. Sodišče prve stopnje je izpovedbi navedenih prič ocenilo in navedlo jasne in konkretne razloge, zaradi katerih šteje, da sta njuni izpovedbi o dogodku in o tem, kdo je oškodovanca poškodoval ter na kakšen način, verodostojni in resnicoljubni. Njunih izpovedb pa seveda sodišče ni ocenjevalo le samostojno, ampak ju je preizkusilo tudi z drugimi izvedenimi dokazi in na podlagi pravilne presoje utemeljeno ocenilo, da o dogodku in ravnanju obdolženca izpovedujeta resnicoljubno in skladno ter jima zato tudi utemeljeno sledilo. Pritožnik ne navaja nič konkretnega, kar bi lahko vneslo dvom v pravilno oceno sodišča prve stopnje, da sta navedeni priči dogodek opisali resnicoljubno, temveč izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ni relevanten razlog za izpodbijanje v sodbi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na neverodostojnost opravljenih prepoznav. Zapisnik o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah, sestavljen v predkazenskem postopku, predstavlja le zbiranje obvestil v predkazenskem postopku in kot tak ni dokaz v formalno procesnem smislu, na katerega bi se lahko oprla sodba, dokaz pa je izpovedba priče v kazenskem postopku o vsebini in poteku opravljene prepoznave. Sodišče prve stopnje je tako pravilno na izpovedbo prič in njuna pojasnila v kazenskem postopku v zvezi z v predkazenskem postopku, opravljenimi prepoznavami, tudi oprlo sodbo. Glede na navedeno niso utemeljeni očitki pritožbe, da naj bi bila verodostojnost prepoznav sporna, saj naj bi oškodovanec in priča G. v času do prepoznave že pridobila informacije o imenu in priimku napadalca. Poleg tega je sodišče tudi pravilno presodilo, da navedeni očitek ne vpliva na verodostojnost prepoznave, saj oškodovanec ob pregledu fotografij na policiji ni imel podatkov o imenih oseb na fotografijah, poleg tega pa takoj pokazal na fotografijo, na kateri se je nahajal obdolženec. Prav tako je takoj pokazal na fotografijo obdolženega tudi G., pri čemer je izrecno povedal, da mu ni nihče predhodno povedal, da naj bi bil napadalec obdolženec. Pritožnik tako s pritožbenimi navedbami ostaja le na ravni domnev, ki ne izpodbijajo v sodbi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije, obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. V okviru pogojne obsodbe je določilo kazen, sorazmerno s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter njegovo kazensko odgovornostjo ter določilo primerno preizkusno dobo, v kateri se bo lahko pokazalo, ali je pričakovana prognoza bodočega pozitivnega vedenja pri obdolžencu podana.

K pritožbi okrožne državne tožilke Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnica utemeljeno zavzema za razveljavitev sodbe.

Po obtožbi naj bi obdolženec kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena KZ storil s tem, da je dne 10.6.2005 okoli 3:25 ure na T. ulici 1 v Ljubljani med vožnjo v dvigalu s pestjo večkrat udaril oškodovanca P.G. po glavi, s čimer naj bi prizadel oškodovančevo telesno celovitost. Sodišče prve stopnje je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, torej, ker dejanje, za katero je obtožen, po KZ-1 ni kaznivo dejanje. V podporo svoji odločitvi je navedlo, da je sicer grdo ravnanje, kot izvršitveno dejanje, v KZ-1 povzeto v opis vsaj še dveh kaznivih dejanj, namreč v opis kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ-1 in v opis kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 296. člena KZ-1. Vendar v primeru prvega citiranega kaznivega dejanja mora storilec z grdim ravnanjem tudi ogroziti varnost kakšne osebe, kar pa se v konkretnem obtožnem predlogu obdolžencu ne očita, saj iz opisa dejanja v obtožnem predlogu ni razvidno, da bi bil pri oškodovancu z obdolženčevim ravnanjem dosežen občutek ogroženosti osebne varnosti. Za izpolnitev znakov kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 296. člena KZ-1 pa se zahteva takšno grdo ravnanje, ki je usmerjeno v spravljanje oškodovanca v podrejen položaj, kar pa iz opisa dejanja v obtožnem predlogu prav tako ne izhaja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da obdolženec zgolj z grdim ravnanjem, kot je opisano v obtožnem predlogu, ni izpolnil vseh zakonskih znakov kateregakoli kaznivega dejanja, določenega v KZ-1. Ker KZ-1, po mnenju sodišča prve stopnje, kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ne pozna več, je sodišče, kot za obdolženca milejši zakon v obravnavanem primeru, uporabilo KZ-1 in ga posledično oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Primerjava predpisanih kazni za obravnavani kaznivi dejanji (po 1. odst. 135. člena KZ-1 in po 1. odst. 296. člena KZ-1) gotovo pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se za kaznivo dejanje nasilništva zahteva tisto grdo ravnanje, pretepanje, ogrožanje..., ki pomeni spravljanje napadenega v podrejen položaj (predpisana kazen do dveh let zapora), in ne zgolj tisto grdo ravnanje (in grožnje), ki vodi v ogrozitev varnosti napadenega, ki je sankcionirano z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

S takšno presojo se ne strinja pritožnica, ki opozarja, da je tako pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po 146. členu KZ kot pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 objekt kazenskopravnega varstva ustavno varovana pravica do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. Meni, da kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ, ki je bilo storjeno pred 1.11.2008, ko se je začel uporabljati KZ-1, ostaja kaznivo dejanje, za katero se, ob upoštevanju 7. člena KZ-1, uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, saj je milejši za storilca.

Časovna veljavnost KZ-1 je urejena v 7. členu tega zakona. Po 1. odst. tega člena se za storilce kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, torej bi načeloma storilec kaznivega dejanja po 1. odst. 146. člena odgovarjal za to kaznivo dejanje , ker je ta določba veljala v času storitve kaznivega dejanja. Veljavnost določbe 1. odst. 146. člena KZ pa je podvržena pogojem iz 2. odst. 7. člena KZ-1, ki določa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Odgovoriti je torej treba na vprašanje, ali sprememba kazenske zakonodaje pomeni, da je ravnanje, kot ga je storil obdolženec, dekriminirano, in da je novi zakon milejši za storilca.

KZ-1, kot sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne pozna več kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja, temveč je grdo ravnanje ena od izvršitvenih oblik (zakonskih znakov) kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ-1 (prav tako pa tudi kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1). Navedeno pomeni, da črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja. Ugotoviti je torej potrebno, ali je obdolženec s svojim ravnanjem, kot mu ga očita obtožba, izpolnil zakonske znake tudi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 135. člena KZ-1, torej z grdim ravnanjem ogrozil varnost drugega.

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti stori kdor: 1) ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali 2) z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Kadar je to dejanje storjeno z grdim ravnanjem, to je z uporabo sile določene intenzitete proti oškodovancu oziroma s fizičnim napadom na oškodovanca, je ogrožanje varnosti oškodovanca v objektivnem pogledu nujno vključeno in tudi že konzumirano v napadu oziroma v protipravni uporabi sile zoper oškodovanca. Čeprav se za grdo ravnanje kot izvršitveno dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 posebej ne zahteva, da prizadene telesno ali duševno celovitost oškodovanca, si ni mogoče predstavljati ravnanja, ki bi ga sicer lahko označili kot grdo (protipraven fizičen napad oziroma protipravna uporaba sile določene intenzitete), ki pa ne bi imelo nobenih posledic za oškodovanca, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne in duševne integritete. Ravnanja, ki sicer pomenijo uporabo fizične sile zoper oškodovanca, pa ne povzročijo takšne posledice, bodo lahko realna razžalitev (odrinjenje in druga ravnanja, ki kažejo na podcenjevanje drugega), ne bo pa jih mogoče opredeliti kot grdo ravnanje.

V primeru, ko je varnost kakšne osebe ogrožena z resno grožnjo z napadom na njeno življenje in telo, ni pomembno samo, da je grožnja resna v objektivnem pogledu, to je, da je sposobna doseči ogroženost tistega, ki mu je namenjena, ampak tudi, da se je oškodovanec seznanil s takšno grožnjo, saj drugače pri njem občutek ogroženosti sploh ne more nastati. Drugače pa je takrat, ko je varnost ogrožena z grdim ravnanjem. Kadar je grdo ravnanje na primer udarec (z roko, s palico in podobno), je grožnja vsebovana v samem napadu, na primer v zamahu s palico. Ko palica zadane oškodovančevo telo, je grožnja, ki jo predstavlja dvignjena palica in zamah, konzumirana v njeni realizaciji (udarcu), ne glede na to, ali je oškodovanec že zaznal napad (ali je videl zamah s palico), ali pa je udarec dobil izza hrbta in je zaznal šele udarec. Dejanska posledica ravnanja seveda ni več le občutek ogroženosti oškodovanca oziroma ne bo poseženo le v njegovo pravico do osebne varnosti, kot jo zagotavlja 34. člen Ustave RS, ampak bo hkrati poseženo tudi v njegovo pravico telesne oziroma duševne nedotakljivosti, kot jo zagotavlja 35. člen Ustave RS, čeprav ta poseg ni znak oziroma neposredna posledica kaznivega dejanja ogrožanja varnosti in se njegova uresničitev ne zahteva za obstoj dejanja. Za opis kaznivega dejanja torej ni pomembno, ali je naveden abstraktni očitek, da je obdolženec ogrozil varnost oškodovanca, glede na to, da ravnanje, kot ga vsebuje konkretni del opisa dejanja v obtožbi (udarec s pestjo po glavi) že po naravi stvari pomeni ogrozitev.

Historični dogodek iz opisa dejanja v obtožbi torej lahko prestavlja podlago za inkriminacijo tako po KZ, kot po KZ-1. Primerjava predpisanih kazni pa pokaže, da kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta.

Glede na navedeno je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da navedeno ravnanje obdolženca ni več kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je tako kršilo zakon o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, in sicer določbo 1. odst. 146. člena KZ, to je zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj novi zakon za obdolženca ni milejši. Ker je sodišče prve stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona dejansko stanje nepopolno ugotovilo, oziroma ga sploh ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točki II izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvesti vse za razsojo v tej kazenski zadevi potrebne dokaze, ki jih bo moralo vestno pretehtati, in sicer vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter presoditi, ali je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter svoje zaključke bo sodišče prve stopnje moralo v sodbi prepričljivo obrazložiti. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, ali je obdolženec s pestjo udaril oškodovanca po glavi oziroma z njim grdo ravnal, nato pa presoditi, ali je udarec obdolženca, ki ga je zadal oškodovancu in s katerim je prizadel njegovo telesno celovitost, pomenil (tudi) ogrožanje njegove varnosti v smislu 1. odst. 135. člena KZ-1. Če bo sodišče sprejelo takšno ugotovitev, potem bo moralo nadalje zaključiti, da ravnanje iz obtožbe z novim zakonom ni dekriminirano niti ni novi zakon milejši, saj navedeno ravnanje predstavlja kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu, za katerega pa je predpisana strožja kazen kot za grdo ravnanje po prejšnjem kazenskem zakoniku, zato bo moralo uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 56/2009 in I Ips 117/2009).

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka (391. člen ZKP), ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz 1. odst. 383. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbi okrožne državne tožilke pa je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 392. člena ZKP).

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.