Jedro

V opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe, da je obsojenec protipravno pridobil in ponujal strelno orožje, katerega promet je posameznikom omejen, s tem, ko je v posredniško prodajo prevzel pištolo, ki jo je nato ponudil v nadaljnjo prodajo, so navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso, kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 5.2.2007 D.K., K.L. in E.D. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo jim je pogojne obsodbe, v katerih jim je določilo zaporne kazni, D.K. devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, K.L. šest mesecev s preizkusno dobo dveh let, E.D. sedem mesecev s preizkusno dobo dveh let. Naložilo jim je tudi plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.2.2008 pritožbo zagovornika obsojenega K.L. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega K.L. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev v smislu 427. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo; podredno pa da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja enake očitke kot v pritožbi. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zaradi nasprotja glede odločilnega dejstva med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin o zagovoru obsojenega K.L., in med samimi temi listinami, ne pojasni. Zatrjevanje, da je bila proti obsojencu uporabljena sila po 13. členu KZ, nasprotja ne dokazuje, ampak izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Na očitke, da prvostopenjska sodba nima razlogov v zvezi z zatrjevano uporabo sile, je že sodba sodišča druge stopnje obsežno odgovorila. Ponovno sklicevanje na silo in grožnjo v smislu 13. člena KZ pomeni uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Očitek, da obsojenemu posredniška prodaja ni bila dokazana in da ni vsebovana kot zakonski znak v opisu dejanja, je prav tako neutemeljen, saj sta v sodbi pridobivanje in ponujanje orožja konkretno opisana in tak opis v celoti izpolnjuje zahteve glede opredelitve kaznivega dejanja. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Obsojeni K.L. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje. Navaja, da je D.K. obsojenca izrabil, zato očitanega kaznivega dejanja ni storil z naklepom, ampak pod vplivom kompulzivne sile po drugem odstavku 13. člena KZ. Zato po vložnikovi oceni tudi posredniška prodaja obsojencu ni dokazana, saj je obsojenec pištolo takoj izročil E.D., da bi se je znebil. V takem obsojenčevem ravnanju so podani znaki prekrška, ne pa kaznivega dejanja, kot je ugotovilo sodišče in s tem napačno uporabilo materialno pravo v škodo obsojenca. Gre za "pravno oziroma dejansko zmoto". Ker posredniška prodaja ni vsebovana v opisu kaznivega dejanja in ker sodbi nižjih sodišč v zvezi z navedenimi očitki nimata razlogov, uveljavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe, da je obsojenec protipravno pridobil in ponujal strelno orožje, katerega promet je posameznikom omejen, s tem ker je od D.K. v posredniško prodajo za ceno 300 EUR prevzel pištolo, ki bi jo po navodilu K. moral prodati za najmanj 300 EUR, nato pa jo prav tako v nadaljnjo prodajo, z zahtevano ceno 300 EUR, ponudil E.D., ki je pištolo v ta namen tudi prevzel, navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ, zato je zahteva v tem delu neutemeljena. Prav tako tudi v delu, ko navaja, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, ampak le prekrška, ker da je obsojenec pod vplivom kompulzivne sile po drugem odstavku 13. člena KZ pištolo takoj izročil naprej, in da zato posredniška prodaja obsojencu ni dokazana. S tem vložnik ponuja svoje videnje dejanskega stanja in izraža nestrinjanje z dokazno oceno v pravnomočni sodbi. Vložnikovo nestrinjanje s presojo dejanskih in pravnih vprašanj v pravnomočni sodbi temelji na drugačni oceni dejanskega stanja. Zato s temi navedbami vložnik ne uveljavlja zatrjevanih kršitev materialnega in procesnega zakona, ampak ostaja v domeni izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

8. Po določbi 427. člena ZKP postopa Vrhovno sodišče le, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Glede na vsebino in z njo povezano razlago te določbe se vložnik zahteve nanjo ne more sklicevati, saj bi s takim ravnanjem razširjal razloge, ki jih sme uveljavljati glede na določbe prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče sme samo v primeru, ko nastane precejšen dvom glede pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev, na katera se opira zakon, ki naj bi bil kršen po navedbah zahteve, razveljaviti pravnomočno sodbo. Sicer pa Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog vložnika zahteve, naj upošteva določbo 427. člena ZKP in razveljavi sodbo zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (tako že v sodbi I Ips 34/96 z dne 3.7.1998 in drugih).

9. Zatrjevane kršitve zakona niso podane, predvsem pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega K.L. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.