Jedro

Zmotno je stališče, da naj bi bile zakonske zamudne obresti zastarane v celoti. S tem, ko je tožeča stranka veljavno odstopila od pogodbe, so naenkrat dospele v plačilo vse obveznosti, ki jih je imela tožena stranka do tožeče stranke in so s tem postale enkratna terjatev, za katero velja splošni petletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se znesek 612,98 EUR nadomesti z zneskom 724,58 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, prav tako se zavrne pritožba tožene stranke in se sodba v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 250,46 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh plačati tožeči stranki 1.926,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 21. 12. 2021. Odločilo je še, da mora tožena stranka v 8 dneh plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 612,98 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka.

2. Tožeča stranka se je pravočasno pritožila zoper II. točko sodbe (pravdni stroški), iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega in tretjega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani izrek sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka v skupni višini 752,78 EUR, oziroma, podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožeča stranka v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine priglasila za pravdo potrebne (izvršilne) pravdne stroške, ki pa jih sodišče ni priznalo v celoti in v nepriznanem delu neupravičeno zavrnilo. Tožeča stranka se s priznanimi stroški v sodbi strinja, razen v delu, ko slednji niso priznani. Sodišče je tako neupravičeno zavrnilo priglašene stroške nagrade za vložitev predloga za izvršbo, ki znašajo 90,00 EUR brez DDV, oziroma, ob upoštevanju DDV, 109,80 EUR, ter znesek drugih stroškov (poizvedbe, prejem sklepa, obvestilo stranki) v višini 50,00 EUR. Tožeča stranka se ne strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe in podanih razlogih v 18. točki obrazložitve sodbe, da do ostalih priglašenih stroškov naj ne bi bila upravičena, saj jih naj ne bi ustrezno specificirala, zato je sodišče tožeči stranki priznalo zgolj stroške sodnih taks, nagrado za sestavo tožbe, nagrado za sestavo prve pripravljalne vloge, materialne stroške in 22% DDV. Skupaj je tožeča stranka upravičena do pravdnih stroškov v višini 752,78 EUR in ne zgolj do v sodbi priznanih 612,98 EUR. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo in sodbo izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da podaja ugovor litispendence, saj je o isti zadevi že bilo pravnomočno odločeno v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1091/2020, kjer je sodišče zahtevek tožeče stranke zavrglo. Ker v isti zadevi ne more teči nov pravdni postopek, je potrebno tožbo zavreči, glede tega je sodišče prve stopnje sprejelo napačno stališče, da ne gre za ista postopka. Nadalje sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni upoštevalo naslednjih delnih plačil tožene stranke tožeči stranki, ki jih je plačala za ga. A. A. (ki je bila pogodbena stranka za najem kredita), in sicer dne 16. 6. 2020 plačanih 100,00 EUR, dne 22. 6. plačanih 100,00 EUR, dne 2. 6. 2022 plačanih 150,00 EUR, dne 16. 9. 2020 plačanih 100,00 EUR in dne 15. 10. 2020 plačanih 50,00 EUR. Navaja, da je zahtevek tožeče stranke že delno plačan, saj je na račun obveznosti terjatve plačala več kot 600,00 EUR, kar je vse bilo nakazano na transakcijski račun (v nadaljevanju TRR) tožene stranke. S tem je že izpolnila večji del svoje obveznosti in bi sodišče prve stopnje moralo zmanjšati obveznosti tožene stranke za navedeni znesek. Tožeča stranka ni upravičena do zaračunavanja stroškov glede odstopa od kredita. Izven sodni opomini, ki jih je vračunala v svojo terjatev, niso potrebni stroški, prav tako ne zakonske zamudne obresti, saj so te zastarane v celoti. Tožena stranka ne živi na naslovu ..., že več let, predhodno ni prejela nobene pošte s strani tožeče stranke, zato ta ni upravičena do zaračunavanja stroškov za opomine. Ker je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, pri tem pa ni upoštevalo delnih plačil, je tudi odločitev glede stroškov zmotna in bi sodišče prve stopnje tožeči stranki moralo priznati samo potrebne stroške, to je 200 točk za pripravo tožbe (glede na sporno vrednost) in ji glede na uspeh v pravdi priznati največ 50% stroškov. Odločitev glede stroškov ni pravilna, tožeča stranka drugih stroškov sploh ni priglasila, saj je v zadevi vložila le tožbo (eno vlogo). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo predlagala, da se opravi narok in zasliši njo ter B. B. glede kreditne pogodbe, delnih plačil in vročanja opominov, vendar je sodišče odločilo brez naroka in tožene stranke o zadevi ni obveščalo (podana je kršitev 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje sodilo pristransko, je toženi stranki kršilo pravice iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 27. člena, prvega odstavka 28. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do poštenega sojenja). Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, oziroma, podredno, za že plačanih 600,00 EUR ter zmanjša priznane stroške tožeči stranki. Podredno pa predlaga, da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje in pravdne stroške ter stroške, priglašene v predhodnem izvršilnem postopku, naloži v breme tožeče stranke.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlaga, da višje sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, razen v delu o stroških, ko naj izrek sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka v skupni višini 752,78 EUR. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in glede odločitve o stroških meni, da je sodišče prve stopnje o stroških tožeče stranke pravilno odločilo. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), zato so razlogi za njeno izpodbijanje zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer sta bili tožeča stranka in tožena stranka, s pravnim poukom v izpodbijani sodbi, seznanjeni. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Odločilna dejstva, ki jih tožena stranka ni obrazloženo zanikala, zaradi česar jih je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo za priznana (poleg tega, da jih dokazujejo tudi v postopku vložene listine), so naslednja: - tožeča stranka kot banka in tožena stranka kot uporabnik sta dne 4. 1. 2010 sklenili Pogodbo o vodenju TRR, na podlagi katere je tožeča stranka za toženo stranko odprla in vodila TRR; - tožeča stranka kot banka in tožena stranka kot uporabnik sta dne 5. 1. 2010 sklenili Pogodbo o okvirnem kreditu na plačilno-kreditni kartici Visa; - priimek tožene stranke je sedaj B., ob sklenitvi obeh pogodb pa je bil A. Tožeča stranka je istovetnost tožene stranke preverila s pomočjo davčne številke, ki pripada toženi stranki; - redni limit tožene stranke na TRR je znašal 200,00 EUR. Na TRR tožene stranke je dne 9. 10. 2019 nastalo nedovoljeno negativno stanje v višini 332,52 EUR.

- tožeča stranka je dne 4. 12. 2019 odstopila od Pogodbe o vodenju TRR, o čemer je toženo stranko pisno obvestila in takrat je glavnica dolgovane obveznosti znašala 2.120,51 EUR.

9. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka, ob upoštevanju petih prostovoljnih plačil s strani tožene stranke v skupnem znesku 500 EUR, na dan, ko je bil vložen predlog za izvršbo, tožeči stranki dolguje 1.926, 80 EUR.

10. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zgoraj navedene dejanske ugotovitve, so v sporu majhne vrednosti nedovoljene. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo in ustrezno obrazložilo ugovor litispendence. Postopek v zadevi opr. št. V P 1091/2022 je bil pravnomočno končan z zavrženjem tožbe, zato ne drži, da bi se o istem zahtevku kot v tej zadevi odločalo še v drugi pravdi, oziroma, da bi bilo navedeno ovira za nov pravdni postopek. Ne drži tudi, da sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe ni upoštevalo delnih plačil tožene stranke tožeči stranki, saj iz obrazložitve sodbe (14. točka) izhaja, da so bila delna plačila upoštevana. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka ni upravičena do do zaračunavanja stroškov glede odstopa od kredita, saj iz listin v spisu (priloge A11-A20) izhaja nasprotno. Sodišče prve stopnje je prepričljivo, na podlagi listinskih dokazov, ugotovilo tudi, da je tožena stranka opomine prejela. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da naj bi bile zakonske zamudne obresti zastarane v celoti. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, so s tem, ko je tožeča stranka veljavno odstopila od pogodbe, naenkrat dospele v plačilo vse obveznosti, ki jih je imela tožena stranka do tožeče stranke in so s tem postale enkratna terjatev, za katero velja splošni petletni zastaralni rok.

11. Ker je sodišče prve stopnje po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah ni zahtevala izvedbe naroka, je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP pravilno izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka. Nadalje, tožena stranka je s predlaganim zaslišanjem sebe in B. B. dokazovala le, da naj s tožečo stranko ne bi bila v pogodbenem razmerju, saj ima drug priimek kot oseba, ki je pogodbeno razmerje sklenila. Sodišče je sporno pravno relevantno dejstvo ugotovilo na podlagi identične davčne številke (ki je tožena stranka ni prerekala), zaradi česar je dokazni predlog z zaslišanjem pravilno zavrnilo kot nepotreben.

Glede stroškov

12. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožeči stranki v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti stroške izvršilnega in pravdnega postopka, je pravilna. Poleg že odmerjenih stroškov pa tožeči stranki pripadajo tudi stroški nagrade za vložitev predloga za izvršbo (50% iz tarifne številke 19 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), ki ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke o,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) in DDV znašajo 109,80 EUR. Drugi stroški, ki se nanašajo na izvršilni postopek (poizvedbe, prejem sklepa, obvestilo stranki) v višini 50,00 EUR, ki jih je priglasila tožeča stranka, tej ne pripadajo, saj so zajeti v stroških predloga za izvršbo oziroma stroških tožbe. Pripadajo pa ji priglašeni izdatki za stranko tudi v delu, ki se nanaša na izvršilni postopek (drugi odstavek 11. člena OT) v znesku 3 točke, to je ob upoštevanju vrednosti točke, 1,8 EUR. Skupaj torej tožeči stranki, poleg že priznanih stroškov postopka, pripada še 111,6 EUR.

13. Ker nobena od očitanih kršitev ni podana in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo, razen v delu, ki se nanaša na stroške, potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo in II. točko izreka izpodbijane sodbe, v skladu s 358. členom ZPP, spremenilo.

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela (drugi odstavek 154. člena ZPP), zato ji mora tožena stranka povrniti sorazmeren del potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeni stroški znašajo: za redno pravno sredstvo (tar. št. 22) 375 točk, za materialne stroške 7,5 točke, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR in 22 % DDV skupaj znaša 272,99 EUR. Sodna taksa za pritožbo, ki jo je tožeča stranka že poravnala, znaša 40,80 EUR. Glede na delni uspeh v pritožbenem postopku (79,82%) gredo toženi stranki pritožbeni stroški v skupni višini 250,46 EUR. Odgovora na pritožbo nista bila potrebna, zato tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške tega dela postopka.