Jedro

Če je gozdna parcela pozidana, ne more biti zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, temveč občina, na katere območju se nepremičnina nahaja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo z dne 6.6.1994 v 1. točki izreka glede nepremičnine stavbišča s parc. št. 182 vl. št. 42.

Obrazložitev

V denacionalizacijskem postopku je tožena stranka z izpodbijano odločbo vrnila pravnim naslednikom pokojnega upravičenca F.L. gozdne parcele in stavbišče, navedene v 1. točki izreka, v last in posest. Vrnila je tudi stavbišče s parc. št. 182 vl. št. 42, na kateri je tožena stranka zgradila gozdarsko hišo in zemljišče komunalno opremila. V izreku in obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je zavezanec za vrnitev podržavljenih nepremičnin Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v skladu z določbami zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je začel veljati 11.3.1993. Tožeča stranka v tožbi delno izpodbija odločbo tožene stranke, in sicer v 1. točki izreka, glede vrnitve nepremičnine stavbišča s parc. št. 182 vl. št. 42 pravnim naslednikom upravičenca. V tožbi navaja, da je glede navedene nepremičnine odločitev nepravilna kot posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Parc. št. 182 stavbišče je namreč pozidano in na njej stoji gozdarska hiša, ki jo je pozidala tožeča stranka za potrebe gozdarskih delavcev. Pozidana stavbišča pa ne spadajo v sklad kmetijskih in gozdnih zemljišč, zaradi česa Sklad ne more biti zavezanec za vrnitev parc. št. 182, ker ta nepremičnina ni postala last Republike Slovenije, temveč je postala last občine v uporabi tožeče stranke, ki je gozdarsko hišo tudi zgradila in zemljišče komunalno opremila. Sicer pa se sporna parcela ne more vrniti v naravi pravnim naslednikom upravičenca tudi glede na določbo 31. člena ZDen, ker na nepremičnini nimajo pravice uporabe.

Tožba je utemeljena.

Po 3. odstavku 14. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93 in 1/96) se štejejo za kmetijska zemljišča in gozdove po tem členu tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11.3.1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93). Kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so bila ob uveljavitvi zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v upravljanju občin postanejo last občine, v območju katere se nahajajo. V tej zadevi ni sporno pa tudi iz podatkov v upravnih spisih izhaja (zapisnik tožene stranke z dne 13.4.1993), da je parcela pozidana, ker je na njej tožeča stranka pozidala gozdno hišo, zaradi česar s to parcelo ne more razpolagati Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in torej tudi ne more biti zavezanec za vrnitev navedene nepremičnine. Poleg navedenega izpodbijana odločba tudi nima razlogov, ali obstajajo ovire glede vračanja sporne nepremičnine v last upravičenca v smislu 31. člena in 2. odstavka 32. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/95 - ZDen). Ker glede tega dejansko stanje ni bilo dovolj razčiščeno, nista jasna niti oblika vračanja niti zavezanec, zaradi česar bo morala tožena stranka za sporno nepremičnino ugotoviti zavezanca in če ni ovir za vrnitev nepremičnine po 31. oziroma po 2. odstavku 32. člena ZDen.

Ker torej v upravnem postopku glede nepremičnine niso bile ugotovljene vse okoliščne pomembne za odločitev, glede zavezanca in oblike vrnitve sporne nepremičnine, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravilo. Določbe ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).