Jedro

Tožnik, ki posluje s tujimi dobavitelji v okviru opravljanja svoje dejavnosti, bi moral poznati vsebino klavzul na računih oziroma se pred sklenitvijo posla o tem ustrezno informirati. Če je tožnik navedenim računom s klavzulami pripisoval drugačen pomen, kot ga imajo v resnici, je sam odgovoren za posledice svojega neskrbnega ravnanja. V primeru, če je menil, da računi ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, pa bi moral takšne račune zavrniti in zahtevati izdajo pravilnih računov, česar pa tožnik ni storil. Iz vsebine spornih računov nesporno izhaja, da vsebujejo klavzule, ki določajo, da DDV v državi dobaviteljev (Madžarska) ni bil obračunan. Gre za oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je pravilen zaključek davčnega organa, da bi moral tožnik pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo posebne ureditve, kot jih določa 103. člen ZDDV-1. Gre za zlorabo davčnih predpisov, z namenom omogočanja prehoda sistema obdavčitve z DDV iz splošne ureditve na posebno ureditev, s čimer je bil tožnik seznanjen in je v predmetni zadevi izkazan tožnikov subjektivni element (vedenje). Tožnik v postopku ni izkazal utemeljenih ekonomskih razlogov za poslovanje (nakup predmetnih rabljenih vozil) preko madžarskih dobaviteljev in ne direktno od nemških dobaviteljev. Predhodno navedene objektivne okoliščine kažejo na to, da je tožnik dejansko sam pridobival rabljena vozila iz Nemčije in je za potrebe spremembe splošne ureditve obdavčitve z DDV v posebno ureditev obdavčitve z DDV v posel vključil madžarski družbi in tudi češko in slovaško družbo, kakor tudi nemško družbo F.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančni urad Murska Sobota (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski, tudi finančni organ) tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2013 od osnove 595,00 EUR po stopnji 20% v znesku 119,00 EUR in od osnove 119.378 EUR po stopnji 22% v znesku 26.263,30 EUR in pripadajoče obresti v znesku 315,38 EUR in za leto 2014 v znesku 152.057,79 in pripadajoče obresti v znesku 1.175,70 EUR ter za leto 2015 od osnove 214.875,09 EUR po stopnji 22% v znesku 47.272,52 EUR in pripadajoče obresti v znesku 69,97 EUR (točke I.1, I.2 in I.3 izreka). Davčni organ je tožniku odmeril tudi akontacijo dohodnine od drugih dohodkov za leto 2013 od osnove 24.869,04 EUR po stopnji 25% v znesku 6.217,26 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 76,33 EUR in za leto 2014 od osnove 48.847.91 EUR po stopnji 25% v znesku 12.211,98 EUR in pripadajoče obresti v znesku 47.95 EUR (točki I.4 in I.5 izreka). Odmerjeni DDV in obresti v skupnem znesku 227.273,66 EUR in akontacija dohodnine od drugih dohodkov in obresti v skupnem znesku 18.553,52 EUR mora biti plačan na račun, ki ga navaja v roku 30 dni od vročitve te odločbe. Po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik v letih 2013 in 2014 v nasprotju z 31. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni vodil evidence o poslovanju z gotovino. V letu 2014 je v nasprotju z 37. členom Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljevanju ZPPDFT) od kupcev sprejemal gotovino v zneskih, ki so v več med seboj povezanih gotovinskih transakcijah višji od 5.000,00 EUR. Tožnik v obračunih DDV za leto 2014 v nasprotju z 87. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ni izkazoval pravilnega zneska pridobitev (točke III.1, III.2 in III.3 izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo (točka IV izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka V izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) obračunavanja in plačevanja DDV za leta 2013, 2014 in 2015. Davčni organ je tožnika pisno seznanil z rezultatom DIN ter o ugotovitvah DIN sestavil zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ zavrnil. Prvostopenjski organ je tožniku dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da je pri prodaji rabljenih osebnih vozil v Republiki Sloveniji, ki jih je pridobil od pravnih oseb iz Skupnosti (Madžarske, Slovaške in Češke) nepravilno obračunaval DDV. Tožnik je DDV od prodaje rabljenih vozil obračunal po posebni ureditvi, to je od razlike v ceni, na podlagi 102. člena in 104. člena ZDDV-1, moral pa bi ga obračunati v skladu z določili 33. člena in 36. člena ZDDV-1 po splošni ureditvi.

2. Davčni organ tožniku očita, da je sodeloval v davčnem vrtiljaku, ki je omogočil prehod iz obdavčitve rabljenih vozil po splošni ureditvi na obdavčitev teh vozil po posebni ureditvi. Tožniku očita, da je vedel, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV. V postopku DIN je davčni organ pridobil izjave 34 kupcev predmetnih vozil, ki so povzete na straneh 10 do 17 obrazložitve. Tožnik je v letih 2013 in 2014 kupoval rabljena vozila od madžarskega dobavitelja, družbe A., ta pa jih je nabavil pri češki družbi B. (v nadaljevanju tudi češka družba), ki je bila družba tipa „missing trader“ (20 vozil, navedenih na straneh 21 do 26 obrazložitve) in kupnino zanje plačal z gotovino. V letih 2014 in 2015 je rabljena vozila (14 vozil) kupil od madžarske družbe C. (stran 28 do 33 obrazložitve), ta pa jih je kupila od slovaške družbe D. (družba tipa „missing trader“, ki ji je bila 1. 5. 2014 odvzeta ID številka za DDV, v nadaljevanju tudi slovaška družba) ter zanje kupnino plačala v gotovini. V obeh primerih je bil dejanski dobavitelj pravna oseba iz Nemčije, ki je prodajo teh rabljenih vozil oglaševala na spletnih straneh po prodajni ceni z obračunanim DDV po splošni ureditvi. Tožnik je bil s temi oglasi tudi seznanjen, saj je davčnemu organu predložil kopijo teh oglasov. Predmetna vozila bi lahko kupil direktno od nemškega dobavitelja. Za sklepanje posla preko citiranih madžarskih družb ni podanih ekonomsko utemeljenih razlogov (stran 45 obrazložitve).

3. Tožnik je v letu 2013 kupil 4 rabljena vozila direktno od češke družbe B. (družba tipa „missing trader“ družba) in tako ni jasno, zakaj je tožnik kasneje nabavljal rabljena vozila od te družbe preko madžarske družbe A. (stran 18 do 20 obrazložitve). V letu 2013 je tožnik pridobil tudi 1 rabljeno vozilo direktno od slovaške družbe D. (družba tipa „missing trader“) in ni jasno, zakaj je tožnik kasneje rabljena vozila nabavljal preko madžarske družbe C. (stran 17 in 18 obrazložitve). Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja objektivne okoliščine, ki kažejo na tožnikov subjektivni element (vedenje) v predmetnih poslih. Naknadno obračunan DDV po posameznem računu je razviden na straneh 57 in 58 obrazložitve ter iz preglednice na strani 61 obrazložitve. Tožnik je pri dveh vozilih nepravilno obračunaval DDV, kar je obrazloženo na strani 59 obrazložitve. Tožnik je v obračunih DDV izkazoval kot znesek pridobitev tudi vrednost vozil, ki jih je pridobil iz držav članic EU z obračunanim DDV po posebni shemi. Od nabavne vrednosti vozil je v skladu s 34. členom ZDDV-1 obračunaval izstopni DDV, ki ga je v skladu s 63. členom ZDDV-1 upošteval kot vstopni DDV. Ker tožnik v obračunih DDV ni izkazoval pravilnega zneska pridobitev, je posledično tudi nepravilno obračunaval in uveljavljal pravico do odbitka DDV, kot izhaja iz strani 117, 118 in 190 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Tožnik je v obravnavanem obdobju od kupcev prejemal tudi kupnino za rabljena vozila v gotovini. Poleg tega je dobaviteljem predmetnih vozil kupnino plačeval delno tudi v gotovini. Z gotovino je plačeval tudi nekatere stroške v zvezi s predmetnimi dobavami. Davčni organ je preveril vse dvige in pologe gotovine iz oz. na tožnikov TRR, pri čemer je le za nekatere obstajala dokumentacija o poslovnem dogodku, za določeno poslovanje z gotovino pa tožnik ni imel verodostojnih knjigovodskih listino, iz katerih bi bilo razvidno, da je gotovino porabil za svoje poslovne namene, kar je razvidno na straneh 62 do 118 obrazložitve. V tem delu gre za druge dohodke fizične osebe A.A., kot to določa prvi odstavek 105. člena, 6. točka 18. člena in prvi odstavek 108. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Davčni organ je tožniku, kot plačniku davka naložil plačilo akontacije dohodnine od drugih dohodkov v skladu z določbo 108. člena in prvega odstavka 131. člena ZDoh-2 ter prvega odstavka 321. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) kot davčni odtegljaj. Obračun je razviden na straneh 80 do 117 obrazložitve izpodbijane odločbe.

5. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in tožnikove pritožbene ugovore zavrača. Tožniku je bilo v predmetnem postopku omogočeno, da se izjavi in da sodeluje v postopku DIN, kar pritožbeni organ pojasni na straneh 45 do 47 obrazložitve. Prvostopenjski organ je tožniku pravilno naložil plačilo DDV od prodaje predmetnih rabljenih vozil, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da jih ni nabavil po posebni ureditvi, zato mu je bil naložen DDV po splošni ureditvi v višini, ki predstavlja razliko, kar pritožbeni organ pojasni na straneh 47 in 48 obrazložitve. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori glede napačne uporabe materialnega prava, kar pritožbeni organ pojasni na strani 49 obrazložitve. Tožnikove ugovore, ki so enaki kot pripombe na zapisnik DIN, da v postopku DIN ni bilo dokazano, da je tožnik vedel, da s predmetnimi posli sodeluje pri davčni goljufiji, pritožbeni organ zavrne na straneh 49 in 50 obrazložitve. Na straneh 50 do 53 obrazložitve zavrne tudi tožnikove ugovore glede opredelitve gotovine kot drugih dohodkov fizične osebe A.A. V ugotovitvenem postopku je prvostopenjski organ v skladu z določbo 73. člena ZDavP-2 tožniku omogočil dokazovanje in v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi podal dokazno oceno. Davčni organ je presodil vse prošnje in predloge tožnika in se do njih v skladu z določbo 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tudi izrekel v izdanih sklepih, zoper katere je imel tožnik možnost podati pritožbo. Tožnik ni navedel konkretno katere poizvedbe in katera zaslišanja prič naj bi davčni organ izvedel in kaj konkretno naj bi tožnik s predlaganimi dokaznimi predlogi dokazoval, zato so tožnikovi dokazni predlogi nesubstancirani. Glede tožnikovega dokaznega predloga za postavitev nevtralnega strokovnjaka in nadzornika, ki bi upošteval vso predloženo tožnikovo dokumentacijo in presodil njeno verodostojnost, pa pritožbeni organ pojasni, da gre v predmetni zadevi za pravna vprašanja, pravo pa mora davčni organ poznati. Izvedenci ustrezne stroke se postavljajo za potrebe reševanja dejanskih vprašanj, pri katerem je potrebno posebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba davčnega organa ne razpolaga (prvi odstavek 189. člena ZUP).

6. Tožnik se z odmerjeno davčno obveznostjo ne strinja. Uvodoma v tožbi povzema potek postopka in v plačilo naloženo davčno obveznost (DDV in akontacijo dohodnine od drugih dohodkov za leti 2013 in 2014). Meni, da je bil celoten postopek DIN, katerega posledica je izpodbijana odločba, izveden nezakonito. Tožena stranka je v postopku storila bistvene kršitve določb postopka, materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, dejansko stanje je nepopolno oz. nepravilno ugotovljeno. Izpodbijane odločbe tudi ni možno preizkusiti, kar pojasni. Vse aktivnosti davčnega organa so pomanjkljive in premalo strokovne. Zoper tožnika se je v letu 2014 izvajal nelegitimen, tajni davčni nadzor. Pojasni okoliščine stečajnega postopka družbe E. d.o.o. in začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti z dne 12. 6. 2015. Sklicuje se na Navodila FURS v zvezi s poslovanjem z „neplačevitimi gospodarskimi subjekti“, katerega vsebino navaja. Toženka v zadevi ni ugotovila, da je tožnik namenoma prezrl določene objektivne okoliščine poslov in tako ni ugotovila, da je v zadevi izkazan tožnikov subjektivni element (vedenje o davčni zlorabi), kar pojasnjuje na straneh 4 do 7 tožbe. Sklicuje se na 5. člen ZDavP-2 (načelo materialne resnice) in pojasnjuje razloge, zaradi katerih je dejansko stanje v zadevi nepopolno in napačno ugotovljeno. Tožnik je sam skušal od madžarskih organov pridobiti podatke ali sta družbi A. in C. (v nadaljevanju tudi madžarski družbi) res družbi tipa „missing trader“ tudi po notranjem, madžarskem pravu, vendar ni uspel, kar pojasni. Da je bila dobava predmetnih rabljenih vozil dejansko opravljena iz Madžarske, izkazujejo tudi CMR, ki so javne listine in je tako dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Glede nemških dobaviteljev rabljenih vozil tožnik navaja, da nemški prodajalci vozil DDV niso utajili in so ga državi tudi plačali. Ker nemški prodajalci rabljenih vozil niso bili pripravljeni ta vozila prodati drugače, je bil tožnik kot kupec primoran ta vozila kupiti s plačanim DDV, posledično pa je podana obveza plačila DDV le za razliko v ceni, glede na tožnikov zaslužek in davek na motorna vozila, kar pojasni.

7. Tožnik zanika, da bi organiziral in aktivno sodeloval v davčnih vrtiljakih ali podobnih ilegalnih poslih z vozili. Gre zgolj za predvidevanje davčnega organa, česar pa davčni organ tožniku ni dokazal. V predmetnem DIN je bilo kršeno načelo nepristranskosti (4. člen ZDavP-2) in načelo enakosti. Izpodbijana odločba je enaka kot sklep o začasnem zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti z dne 11. 6. 2015, kar kaže, da je bila tožnikova obsodba pripravljena že vnaprej, kar tožnik pojasni na straneh 10 do 17 tožbe. Davčni organ bi moral opraviti verižno preverjanje pravilnosti uporabljenih shem obdavčitve z DDV pri vseh udeležencih v obravnavanih poslih. Namen davčnega organa pa je bil zgolj škodovati tožniku, kar pojasni. V nadaljevanju navaja razloge, ki utemeljujejo, da tožnikov subjektivni element pri predmetnih poslih ni izkazan v razmerju do fizične osebe B.B.(stran 17 do 21), ki je posredoval pri predmetnih poslih v razmerju do družbe B. (stran 21), v razmerju do družbe D. (stran 21) ter v razmerju do družb A. in C. (na strani 22 tožbe), kakor tudi v razmerju do družbe F. (na straneh 22 in 23 tožbe). Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Tožnik je pojasnil in dokazal način poteka predmetnih poslov in tudi, da dobavitelji v teh poslih niso bili „missing trader“ družbe.

8. Tožnik ugovarja tudi izvedenemu dokaznemu postopku (kršitev 4. člena in 5. člena ZDavP-2). Analiza dejanskega stanja bi morala biti opravljena s strani nevtralnega strokovnjaka, kar pojasni (na straneh 25 in 25 tožbe). Očitki davčnega organa glede nepravilnega vodenja blagajniške evidence (poslovanja z gotovino) so neutemeljeni, za kar na straneh 25 in 26 tožbe povzema mnenje svojega računovodstva. V nadaljevanju citira vsebino obrazložitve popravnega sklepa davčnega organa z dne 17. 11. 2016 v predmetni zadevi in pojasnjuje potek posameznih dvigov gotovine in plačil v gotovini v letih 2013 in 2014. Vso gotovino je tožnik porabil izključno za poslovni namen in tako ni podane podlage za naložitev obveznosti plačila akontacije dohodnine iz naslova drugih dohodkov. Davčni organ bi nenamensko porabo gotovine glede na dokazne standarde moral dokazati, česar pa ni storil, kar tožnik pojasni. Vsi zahtevki, prošnje in pritožbe tožnika so bile povsem neutemeljeno zavrnjene. Glede nepravilno izkazane davčne osnove in obračuna DDV pri prodaji vozil po posebni shemi navaja, da je obračun opravljal njegov računovodski servis in ne tožnik sam. Če pa obračun ni bil pravilen, s tem tožnik ni bil seznanjen in zato tudi ne more biti sankcioniran. Določba 36. člena ZDDV-1 ni dovolj jasna. Enako velja tudi za določbi 102. člena in 104. člena ZDDV-1. Prišlo je zgolj do nerazumevanja zakonskih določb (stran 31 do 33 tožbe). Ugotovitve v zapisniku DIN so nestrokovne, nepopolne, nekatere pa tudi napačne. Na straneh 33 do 51 tožbe navaja napake in pomanjkljivosti ter nepravilne razlage davčnega organa na posameznih straneh zapisnika DIN. Sklepno tožnik navaja povzetek dogodkov in poudarja, da je bil predmetni DIN in izpodbijana odločba konstrukt, naperjen zoper tožnika in A.A. ter zoper njegovo družino. Podlaga je bila škodoželjna in lažna prijava. V sklepu o začasnem zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti z dne 11. 6. 2016 je inšpektor že prikazal smer, v katero bo vodil predmetni DIN. Vse obtožbe zoper A.A. glede dela na črno so neutemeljene. Tožnik je razočaran glede izvedbe predmetnega postopka DIN, tako zaradi kršitev nepristranskosti, kot tudi zaradi površnosti, nestrokovnosti in nezakonitosti. Ugotovljenih procesnih in sistemskih napak je preveč, kar kaže na namen, da se tožnika uniči oz. dobesedno likvidira. Tožnik zato zahteva, da se izvede revizija vseh postopkov DIN pri vseh drugih zavezancih in ugotovi, kako so se izvajali. Tožnik v letih 2013, 2014 in 2015 ni pridobil nobene protipravne premoženjske koristi in je v celoti transparentno posloval. 9. Zaradi vseh procesnih in sistemskih napak je predmetni DIN nelegitimen, zato tožnik ponovno zahteva prekinitev postopka, zavrnitev izpodbijane odločbe in deblokado vseh tožnikovih nepremičnin in TRR ter poravnavo nastale poslovne škode in sankcioniranje vseh vpletenih. Zahteva tudi postavitev nevtralnega nadzornika in strokovnjaka (izven FURS Murska Sobota), ki naj pregleda predloženo dokumentacijo in pridobi strokovna mnenja in pojasnila ter ugotovi pravilno dejansko stanje, saj je ugotovljeno dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je nezakonita in jo je potrebno odpraviti. Sklicuje se na sodbe SEU v zadevah C-439/04 in C-440/04 ter C-384/04. Tožniku bi moral davčni organ dokazati, da je vedel, da so predmetne transakcije povezane z goljufijo. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi, odločbo drugostopenjskega organa pa v celoti odpravi in davčni postopek ustavi ter tožniku prisodi povračilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je skop odgovor na tožbo nenavaden in težko razumljiv glede na obsežnost tožbe in naravnost kliče in utemeljuje potrebo, da se opravi glavna obravnava, na kateri naj se soočijo argumenti za sum, da je izpodbijana odločba rezultat vnaprej pripravljenega scenarija in ne posledica dejanskega in resničnega stanja. Odgovor na tožbo toženke je izraz popolne ignorance toženke, sodišča in pravice do sodnega varstva. Tožnik sedaj navaja nova dejstva, ki mu ob vložitvi tožbe niso bila znana in sicer zavrženje kazenske ovadbe, seznanitev, da ni bila uvedena ne davčna, ne finančna preiskava, anonimna kazenska ovadba, kar vse vpliva na razumevanje tožbe, kar tožnik pojasni. V zvezi z očitkom neskrbnosti se tožnik sklicuje na sodbe SEU v združeni zadevi Mahageben in David, C-80/11 in C-142/11, kar tožnik pojasni. Tožnik ni mogel vedeti ali je kateri gospodarski subjekt, ki je sodeloval v verigi, „neplačujoči gospodarski subjekt“, saj nima dostopa do teh podatkov. Posle je sklepal s končnim dobaviteljem. Da gre za prodajno verigo, je tožnik izvedel šele iz pisne seznanitve v predmetnem postopku DIN. Za potrebe pred-kazenskih postopkov na podlagi kazenskih ovadb (anonimnih) je bil uveden neke vrste tajni davčni nadzor (finančna preiskava), na podlagi katerega je bila vnaprej izdelana celotna konstrukcija izpodbijane odločbe. Postavlja se tudi vprašanje utemeljenosti podlag za izdajo Sklepa o začasnem zavarovanju DT 0610-2782/2014-2 z dne 11. 6. 2015, s katerim je bila tožniku izrečena prepoved razpolaganja z lastnino, kar pojasni. Tožnik je v postopku podal prošnjo naj davčni organ pridobi podatke o zakonitosti poslovanja tožnikovih dobaviteljev, ki pa je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da davčni organ ne more nalagati tujim davčnim organom kaj naj delajo. V nadaljevanju pojasnjuje dejansko stanje in se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 274/2014. Pojasnjuje tudi okoliščine v zvezi s prodajo stečajnega dolžnika E. d.o.o. V predmetni zadevi gre za konstrukt, s katerim se želi uničiti družino A.A. Postavlja se tudi vprašanje zakaj so sporne le nekatere dobave vozil iz Madžarske, ki sicer predstavljajo le 10% tožnikovih poslov, kar naveže na zgodovino Prekmurja, kot narodnostno raznolikega območja. Zavrženje kazenske ovadbe ob dejstvu, da ni relevantnih dokazov za davčno utajo, pa pomeni poizkus zaščite ovaditeljev. Neutemeljeni so tudi očitki tožniku o porabi sredstev gotovine za neposlovne namene in v zvezi s tem naložitev obveznosti plačila akontacije dohodnine, kar pojasni. Ker obstaja nevarnost, da toženka ni pritožbe priložila v upravni spis, jo tožnik prilaga. Sodišču predlaga, da naj na glavni obravnavi sooči argumente skladno s sodno prakso SEU in citiranih sklepov Vrhovnega sodišča RS ter skladno s sodbo Upravnega sodišča RS I U 700/2014 in stališči Ustavnega sodišča RS. Sodišču sklepno predlaga odpravo izpodbijane odločbe, kar pojasni.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo uvodoma povzema navedbe in se sklicuje na določbo 278. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pojasni, da se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe, saj so bile tožbene navedbe enake pritožbenim in je tako odgovor na tožbo obrazložen. Ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva s poštenim sojenjem. Nova dejstva, ki jih navaja tožnik v pripravljalni vlogi, pa nimajo vpliva na izpodbijano odločitev. Zavrženje kazenske ovadbe nima vpliva na odmero davčne obveznosti, naložene z izpodbijano odločbo.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

15. V obravnavanem primeru je sporno, ali je davčni organ tožniku pravilno in zakonito naložil plačilo DDV od prodaje obravnavanih rabljenih vozil, glede katerih je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da jih tožnik ni nabavil po posebni ureditvi, zaradi česar mu je posledično naložil plačilo DDV v višini razlike glede na splošno ureditev obdavčitve z DDV (neizpolnjevanje pogojev iz 102. člena in 103. člena ZDDV-1). Tožniku je davčni organ z izpodbijano odločbo naložil, da mora od prodaje obravnavanih rabljenih vozil plačati še DDV v višini, ki predstavlja razliko med DDV po posebni ureditvi (kot jo je tožnik sam obračunal) in DDV po splošni ureditvi, ki bi jo po ugotovitvah davčnega organa moral obračunati. Ker tožnik v obračunih DDV ni izkazoval pravilnega zneska pridobitev, je posledično tudi nepravilno obračunaval in uveljavljal pravico do odbitka DDV (63. člen ZDDV-1). Poleg navedenega pa je med strankama tudi sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito zneske gotovine, za katere tožnik z verodostojnimi knjigovodskimi listinami ni izkazal namenske porabe za tožnikove poslovne namene opredelil kot osebne prejemke (drugi dohodki v skladu s prvim odstavkom 105. člena in 6. točko 18. člena ZDoh-2) fizične osebe A.A. in tožniku kot plačniku davka naložil plačilo akontacije dohodnine kot davčni odtegljaj (prvi odstavek 321. člen ZDavP-2).

16. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik v obravnavanem obdobju rabljena vozila pretežno nemških blagovnih znamk nabavljal za znanega kupca v Sloveniji tudi preko madžarskih družb A. in C. ter kupnino zanje plačeval delno na TRR teh družb, delno v gotovini. Tožnik celotne kupnine za nakup predmetnih vozil madžarskim dobaviteljem ni nakazal na transakcijski račun madžarskega dobavitelja, dokazil (verodostojnih knjigovodskih listin) o plačilu celotne razlike z gotovino pa tožnik ni predložil davčnemu organu. Madžarski dobavitelj A. naj bi predmetna vozila kupoval od češke družbe B. in jih plačal z gotovino, madžarski dobavitelj C. pa naj bi predmetna vozila kupoval od slovaške družbe D. in jih prav tako plačal z gotovino. Predmetna vozila so dejansko prodajali nemški dobavitelji (pravne osebe) prek oglasov na nemškem spletu, z navedbo cene in z obdavčitvijo z DDV po splošni shemi, kar je tožnik vedel. Tožnik je posel organiziral tako, da je madžarska družba oglaševala prodajo vozila, ki ga je tožnik pridobil iz Nemčije, za znanega kupca v Sloveniji. Tožnik je ceno vozila določal še v času, ko se je vozilo nahajalo pri prodajalcu v Nemčiji in to v času, ko je prodajo tega vozila na nemški spletni strani še oglaševal nemški dobavitelj, s čimer je bil tožnik tudi seznanjen. Tožnik naj bi posel izvedel s pomočjo B.B. Med nemškim dobaviteljem in tožnikom pa so bile v prodajno verigo vključene še družbe iz Madžarske, Slovaške in Češke, ki so tožniku z izdano dokumentacijo omogočile prehod od obdavčitve z DDV po splošni ureditvi na obdavčitev z DDV po posebni ureditvi.

17. Po presoji sodišča so v obravnavani zadevi podane okoliščine, ki kažejo, da je predmetna rabljena vozila tožnik dejansko nabavljal sam iz Nemčije za znanega kupca iz Slovenije, kar izhaja tudi iz povzetka izjav 34 kupcev teh vozil pri tožniku, ki so povzete na straneh 10 do 16 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik v tožbi sicer oporeka verodostojnosti teh izjav z navedbo, da gre za pričanje prestrašenih kupcev, vendar svojih navedb ne podkrepi z nobenimi dokazi. Podlago za tožnikov obračun DDV predstavljajo računi madžarskih dobaviteljev vozil, katerih vsebino je za vsak posamezen račun davčni organ podrobno navedel v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Na teh računih je navedena klavzula, iz katere izhaja, da gre za oproščene dobave znotraj Skupnosti in bi tako moral biti DDV obračunan po splošni ureditvi. Tožnik je bil tudi po presoji sodišča kot dolgoletni prodajalec rabljenih vozil in strokovnjak s tega področja z vsebino teh klavzul seznanjen. Glede na dejstvo, da DDV pri predmetnih transakcijah ni bil obračunan, bi tudi po presoji sodišča moral biti DDV ob nadaljnji prodaji teh vozil v Slovenijo obračunan po splošni ureditvi in ne po posebni ureditvi.

18. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik z računi, s katerimi je zaračunal prodajo rabljenih vozil v Sloveniji, obračunal DDV po posebni shemi (z obračunanim DDV od ustvarjene razlike v ceni), čeprav bi moral v skladu z določili 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 v povezavi s 33. členom, 102. členom in 104. členom ZZDV-1 obračunati DDV po splošni shemi (prvi odstavek 36. člena ZDDV-1), torej od celotne prodajne vrednosti vozila. Prodaja rabljenih vozil je v skladu z določbo prvega odstavka 36. člena ZDDV-1 obdavčena po splošni ureditvi, kjer davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave. Predmetna rabljena vozila so bila dobavljena po splošni shemi, zaradi česar za navedena vozila niso izpolnjeni pogoji za obdavčitev po posebni shemi. Pogoji za posebno ureditev so določeni v ZZDV-1 v 102. členu do 105. členu. Na podlagi 103. člena ZDDV-1 se za dobave blaga iz prvega odstavka 102. člena ZDDV-1, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, posebna ureditev uporablja, če mu je to blago v Uniji dobavila ena od naslednjih oseb: a) oseba, ki ni davčni zavezanec; b) drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega zakona; c) drug davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV v skladu s posebno ureditvijo za male davčne zavezance, če gre za osnovna sredstva; d) drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga obdavčena z DDV po posebni ureditvi. Na podlagi prvega odstavka 102. člena ZDDV-1 se za dobave rabljenega blaga, ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, uporablja posebna ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec v skladu s to ureditvijo. Davčna osnova po 104. členu ZDDV-1 za dobave blaga iz 102. člena ZDDV-1 je razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni, s tem, da prodajna cena po tretjem odstavku 104. člena ZDDV-1 pomeni vse kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo obdavčljivi preprodajalec prejel od kupca ali tretje osebe, vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s transakcijami, davki, taksami in drugimi dajatvami ter postranskimi stroški, kot so provizije, stroški parkiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih preprodajalec zaračuna kupcu, vključno z DDV, razen zneskov iz šestega odstavka 36. člena tega zakona. Obdavčljivi preprodajalec na računih, ki jih izda, ne sme posebej izkazati DDV od dobav blaga, za katero uporabi posebno ureditev (110. člen ZDDV-1). Na podlagi 108. člena ZDDV-1 davčni zavezanec od DDV, ki ga je dolžan plačati, ne sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago, ki mu ga je ali mu ga bo dobavil obdavčljivi preprodajalec, če se za dobavo tega blaga, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, uporabi posebna ureditev (drugi odstavek 108. člena ZDDV-1).

19. Po mnenju sodišča je ključno v zadevi dejstvo, da računi, ki so jih za dobavo rabljenih vozil tožniku izdali madžarski dobavitelji in se nahajajo v upravnem spisu, vsebujejo klavzulo, iz katere izhaja, da DDV ni bil obračunan. Tudi po mnenju sodišča bi moral tožnik, ki posluje s tujimi dobavitelji v okviru opravljanja svoje dejavnosti, poznati vsebino klavzul na računih oziroma se pred sklenitvijo posla o tem ustrezno informirati. V predmetni zadevi se tožnik ne strinja z ugotovitvami davčnega organa o pomenu klavzul, navedenih na predmetnih računih madžarskih dobaviteljev rabljenih vozil. Če je tožnik navedenim računom s klavzulami pripisoval drugačen pomen, kot ga imajo v resnici, je tudi po presoji sodišča sam odgovoren za posledice svojega neskrbnega ravnanja. Tožnik pa bi moral v primeru, če je menil, da računi ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, takšne račune zavrniti in zahtevati izdajo pravilnih računov, česar pa tožnik v obravnavanem primeru ni storil. Vsebina računov in potek posla je za vsako posamezno vozilo in za vsak račun, ki so ga tožniku izdali madžarski dobavitelji, povzeta v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz vsebine teh računov nesporno izhaja, da vsebujejo klavzule, ki določajo, da DDV v državi dobaviteljev (Madžarska) ni bil obračunan. Gre za oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek davčnega organa, da bi moral tožnik pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo posebne ureditve, kot jih določa 103. člen ZDDV-1. 20. Pri presoji poteka obravnavanih poslov tožnika (verige nakupa in prodaje rabljenih vozil) je davčni organ pravilno upošteval tožnikov položaj v teh poslih. Obširno je v obrazložitvi izpodbijane odločbe opisal potek nakupa in prodaje posameznega osebnega vozila. Z ugotovljenim dejanskim stanjem se sodišče strinja. Davčni organ je po presoji sodišča tudi pravilno ugotovil dejansko ekonomsko vsebino predmetnih poslov, pri čemer je upošteval objektivne okoliščine na strani tožnika, ki tudi po mnenju sodišča kažejo, da je tožnik vedel da sodeluje pri davčni goljufiji. Na tožnikov subjektivni element kažejo zlasti naslednje objektivne okoliščine: slovenski kupci, ki so pri tožniku kupili predmetna rabljena vozila, so v izjavah (navedeni so povzetki 34 izjav kupcev) navedli, da so vozila našli sami ali preko tožnika na nemških spletnih straneh pri nemških dobaviteljih, vozila pa so naročili pri tožniku na podlagi njegove ponudbe in niso bili seznanjeni, da bo vozila dobavil madžarski dobavitelj. Tožnik je s kupci, slovenskimi fizičnimi osebami, sklepal pogodbe o prodaji rabljenih vozil, v katerih je navedel natančno podatke o vozilu in ceni vozila. Tožnik je bil nedvomno seznanjen z vsebino oglasov nemškega dobavitelja teh vozil na nemških spletnih straneh, saj je predložil davčnemu organu tudi izpise teh oglasov. Tožnik je bil tudi po mnenju sodišča seznanjen s podatkom o dejanskem prodajalcu rabljenega vozila v Nemčiji, s podatki o vozilu in s ceno vozila, kakor tudi z načinom obračuna DDV (po splošni shemi). V pisnih pojasnilih tožnika z dne 21. 12. 2015 je tožnik davčnemu organu sam predložil kopije oglasov nemških prodajalcev vozil, iz katerih je bilo nesporno razvidno, da gre za prodajo rabljenih vozil, z obračunanim DDV po splošni shemi. Da je bil tožnik seznanjen z oglasi nemških prodajalcev, je potrdil tudi sam tožnik v pisnih pojasnilih, kjer je navedel, da mu nemški prodajalci rabljenih vozil niso želeli prodati vozila po neto nabavni ceni, zato mu je ponudil pomoč gospod B.B. in mu ponudil možnost nakupa rabljenih vozil preko madžarskih dobaviteljev po posebni shemi. Tožnik v postopku DIN ni pojasnil, kako lahko madžarski dobavitelj zaračuna dobavo rabljenega vozila tožniku po posebni ureditvi, pri čemer je tožnik vedel, da je to vozilo dobavil nemški dobavitelj in obračunal DDV po splošni ureditvi. Tožnik je bil poleg navedenega tudi seznanjen z vsebino klavzul na obravnavanih računih madžarskih dobaviteljev predmetnih vozil, iz katerih izhaja, da je šlo za plačila DDV oproščeno dobavo vozil znotraj Skupnosti. Tožnik v postopku ni navedel razlogov, zaradi katerih ne bi sam direktno nabavil predmetna rabljena vozila pri nemških prodajalcih, saj je imel vse informacije tako glede vozila, kot tudi glede cene ter glede pogojev prodaje. Predmetni posli tudi po mnenju sodišča nimajo ekonomske logike. Ni ekonomsko logično, da bi svoje storitve B.B. in njegovi poslovni partnerji opravljali tožniku brezplačno, kot to izhaja iz listin upravnega spisa. Tudi po mnenju sodišča je neobičajno, da je tožniku B.B. ponujal posel, v katerem naj tožnik ne bi nosil nobenega rizika. Ne gre za izognitev tveganjem (riziku) pri poslu, kot to navaja tožnik, saj so bili dejanski dobavitelji vozil tožniku znani, tožnik je poznal vse pogoje prodaje posameznega vozila, ki ga je nato kupil preko madžarskega dobavitelja, tožnik je tudi poznal način nakupa vozil v Nemčiji, saj je tudi sicer sam kupoval rabljena vozila direktno od nemških dobaviteljev v Nemčiji. Tožnik bi se tveganjem najlaže izognil, če bi kupnino nakazoval na transakcijski račun dejanskega dobavitelja in pri njemu tudi vozilo prevzel ali pa prevoz zaupal usposobljenemu prevozniku. Gre za zlorabo davčnih predpisov, z namenom omogočanja prehoda sistema obdavčitve z DDV iz splošne ureditve na posebno ureditev, s čimer je bil tožnik tudi po presoji sodišča seznanjen. Tudi po mnenju sodišča je v predmetni zadevi izkazan tožnikov subjektivni element (vedenje). Tožnik v postopku ni izkazal utemeljenih ekonomskih razlogov za poslovanje (nakup predmetnih rabljenih vozil) preko madžarskih dobaviteljev in ne direktno od nemških dobaviteljev. Tudi po mnenju sodišča predhodno navedene objektivne okoliščine kažejo na to, da je tožnik dejansko sam pridobival rabljena vozila iz Nemčije in je za potrebe spremembe splošne ureditve obdavčitve z DDV v posebno ureditev obdavčitve z DDV v posel vključil madžarski družbi in tudi češko in slovaško družbo, kakor tudi nemško družbo F. Po povedanem je po presoji sodišča neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da davčni organ tožniku ni dokazal, da je glede na okoliščine predmetnih poslov vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji. V obrazložitvi obeh upravnih odločb so navedene listine, izjave kupcev in objektivne okoliščine, iz katerih izhaja pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da je v zadevi podan tožnikov subjektivni element. Tožnikov ugovor, da je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, pa je po povedanem po presoji sodišča neutemeljen. Na pravilnost izpodbijane izpodbijane odločbe pa tudi ne vpliva dejstvo ali sta madžarska dobavitelja rabljenih vozi, družbi A. in B. res družbi tipa „missing trader“ ali ne, kot to ugovarja tožnik v tožbi.

21. Posebna ureditev obdavčitve z DDV se uporablja za dobave blaga iz 102. člena ZDDV-1, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec. Ker v obravnavanem primeru ni izpolnjen noben pogoj iz citiranega 103. člena ZDDV-1, je davčni organ po presoji sodišča tožniku pravilno naložil plačilo DDV v zvezi s preprodajo omenjenih rabljenih vozil od celotne prodajne vrednosti vozil (po splošni shemi) oziroma od razlike med DDV po posebni ureditvi (kot jo je tožnik sam obračunal) in DDV po splošni ureditvi, ki bi jo po ugotovitvah davčnega organa moral obračunati. Povsem neutemeljen je tožnikov ugovor, da je obračun DDV v zvezi s prodajo predmetnih vozil po posebni shemi opravljal njegov računovodski servis in da z njim tožnik ni bil seznanjen ter tudi ne more biti sankcioniran. Po presoji sodišča so določbe 36. člena, 102. člena in 104. člena ZDDV-1 jasne. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da je prišlo zgolj do nerazumevanja zakonskih določb. 22. Ugovor tožnika, da je izpodbijana odločba rezultat vnaprej pripravljenega scenarija in ni rezultat dejanskega stanja, na kar po mnenju tožnika kaže tudi sklep o začasnem zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti z dne 11. 6. 2015, kjer je opisano dejansko stanje praktično identično ugotovljenemu dejanskemu stanju v izpodbijani odločbi, je po mnenju sodišča prav tako neutemeljen. Izpodbijana odločba je vsebinsko odmerna odločba (odmera DDV in akontacije dohodnine od drugih dohodkov), izdana po izvedenem postopku DIN. Davčni organ na podlagi 111. člena ZDavP-2 zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti še pred izdajo odločbe ali pred potekom roka za predložitev obračuna davka oziroma zavarovanje plačila v primeru odloga ali obročnega plačila davčne obveznosti, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih je davčni organ pridobil od zavezanca za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Na podlagi določbe drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 pa davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Po povedanem ZDavP-2 nalaga davčnemu organu ravnanje v skladu z določbo 111. člena ZDavP-2. Postopek odmere davka in postopek zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti sta dva ločena in samostojna postopka, ki potekata v skladu s pravili davčnega postopka in v skladu z načeli davčnega postopka. Ne gre za samovoljo davčnih organov in tudi ne za samovoljen, arbitraren vnaprej pripravljen scenarij davčnega organa z namenom uničenja tožnika in njegove družine, kot to ugovarja tožnik.

23. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da obveznost plačila akontacije dohodnine v predmetni zadevi nikoli sploh ni nastala, saj neposlovne porabe sredstev gotovine sploh ni bilo, potrebno je le z računsko operacijo plačana vozila v gotovini prišteti k tabeli 7 in 12, navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ, morajo vsi gospodarski subjekti voditi poslovne knjige (prvi odstavek 54. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1) in poslovne dogodke evidentirati na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, kot to določajo Slovenski računovodski standardi (SRS 21). Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da je tožnik od kupcev prejemal kupnino za rabljena vozila tudi v gotovini (čemur tožnik ne ugovarja) in tudi sam rabljena vozila, ki jih je kupoval, delno plačeval tudi z gotovino (čemur tožnik prav tako ne ugovarja), kakor tudi nekatere stroške v zvezi s predmetnimi transakcijami. Davčni zavezanec pa mora za vsako plačilo v gotovini razpolagati z ustrezno knjigovodsko listino, iz katere mora biti razviden znesek in tudi namen plačila. Davčni organ na podlagi razpoložljive knjigovodske dokumentacije tožnika ni mogel ugotoviti, ali je tožnik dejansko vso gotovino porabil za svoje za poslovne namene. Iz zapisnika DIN in iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi po mnenju sodišča jasno izhaja, katere zneske gotovine je davčni organ upošteval, da je tožnik z verodostojnimi knjigovodskimi listinami pravilno izkazal kot porabljene za poslovne namene tožnika. V preostalem delu pa je davčni organ zneske gotovine pravilno prekvalificiral v druge dohodke (prejemke) fizične osebe, A.A. (6. točka 18. člena, prvi odstavek 105. člena in prvi odstavek 108. člena ZDoh-2). Davčni organ je po mnenju sodišča tudi pravilno tožniku, kot plačniku davka, v skladu z določbo prvega odstavka 321. člena ZDavP-2 naložil obračun in odtegljaj akontacije dohodnine od drugih dohodkov.

24. Tožniku je tudi pravilno pojasnil že pritožbeni organ, da zavrženje kazenske ovadbe v kazenskem postopku, kot samostojnemu postopku, nima vpliva na odmero davčne obveznosti, ki je predmet obravnavane zadeve in tako na pravilnost izpodbijane odločbe nima vpliva. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka. Tožnik je imel vse možnosti, da se v postopku izjavi, podal je pripombe na zapisnik DIN, ki jih je davčni organ argumentirano zavrnil v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ je presodil vse tožnikove predloge in prošnje in se o njih izrekel, kar izhaja iz listin upravnega spisa.

25. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bile ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka in tudi ne očitane kršitve Ustave RS, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 26. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili po presoji sodišča v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik v tožbi in v pripravljalni vlogi sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, skladno s prakso SEU in citiranimi sklepi Vrhovnega sodišča RS ter stališči Ustavnega sodišča RS, pri čemer pa ne navede konkretnih dokaznih predlogov in tudi ne katera dejstva želi tožnik na glavni obravnavi dokazati. Zato sodišče tožnikov predlog kot nesubstanciran zavrača. Tožnik se v pritožbi in tudi v tožbi pavšalno sklicuje na načelo materialne resnice in ugovarja legitimnosti obravnavanega postopka ter s tem utemeljuje svoj predlog za glavno obravnavo. Tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi ni navedel katere konkretne poizvedbe in zaslišanja prič je potrebno izvesti in kaj konkretno bi tožnik s tem dokazal. Sodišče pa se tudi strinja z argumenti, s katerimi je postavitev nevtralnega strokovnjaka in nadzornika v tej zadevi pravilno zavrnil že pritožbeni organ.

27. Z vsem navedenim je po mnenju sodišča odgovorjeno na vse navedbe tožnika, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

28. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.