Jedro

Tako prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski organ sta pri svojem odločanju o tožnikovi upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plač uporabila le del prvega stavka prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Zadovoljila sta se zgolj z ugotovitvijo, da tožnik ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, prezrla pa sta drugi pogoj za to, da se delodajalcu odreče pravica do povračila izplačanih nadomestil plač, tj. da morajo biti neplačane obveznosti zapadle na dan vložitve vloge. Zato relevantni materialni predpis v konkretnem primeru ni bil v celoti uporabljen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje 11064- 13692/2020-3 z dne 30. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) na podlagi petega odstavka 8. člena Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV) odločil, da se tožnikova vloga za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo zavrne (1. točka izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je izpodbijani sklep takse prost (3. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo v postopku z vpogledom v podatke Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) 30. 7. 2020 ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom in ima na dan vložitve vloge za uveljavitev pravice do povračila nadomestil plač neplačane davčne obveznosti.

2. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami je presodilo, da tožnik na dan vložitve vloge 14. 7. 2020 ni imel plačanih vseh zapadlih obveznosti pri FURS. Sklicujoč se na prvo alinejo drugega odstavka 8. člena ZIUPDV izpostavlja, da se lahko delodajalcu prizna pravica do povračila izplačanih nadomestil plač, če ima na dan vložitve vloge za uveljavitev te pravice plačane vse obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti ter predložene vse obračune davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let. Prvostopenjski organ je pridobil podatek o obstoju davčnega dolga tožnika na dan vložitve vloge, kar izhaja iz uradnega zaznamka o vpogledu prvostopenjskega organa v uradno evidenco FURS o poravnanih davkih in prispevkih. Ker gre za podatke iz uradnih evidenc finančnega organa, drugostopenjski organ v njihovo verodostojnost ne more dvomiti, prav tako pa tudi ni pristojen presojati o obstoju davčnega dolga oziroma o razlogih za evidentiranje davčnega dolga v evidencah FURS. Za zavrnitev tožnikove vloge za priznanje pravice do povračila nadomestil plač zadostuje že pridobitev podatka o neizpolnjevanju obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v obliki neplačanih zapadlih obveznosti na dan vložitve vloge oziroma o nepredloženih obračunih davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge. Tožnik bi moral stanje v zvezi z davčnimi in drugimi denarnimi nedavčnimi obveznostmi predhodno urediti pri FURS, nato pa v pritožbenem postopku to verodostojno izkazati, npr. s potrdilom FURS o poravnanih obveznostih na dan vložitve vloge. Tožnik je sicer 23. 12. 2020 dopolnil pritožbo s potrdilom FURS o plačanih vseh do 22. 12. 2020 evidentiranih obveznih dajatvah in drugih denarnih nedavčnih obveznostih, ki jim je potekel rok plačila, vendar s tem ni izkazal, da je imel te obveznosti poravnane že na dan vložitve vloge (14. 7. 2020), kot to zahteva ZIUPDV.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je imel na dan vložitve vloge (14. 7. 2020) poravnane vse obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ ter plačane vse, na dan vložitve vloge zapadle obveznosti. Prav tako je imel na dan oddaje vloge predložene vse obračune davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge in je zato izpolnjeval vse pogoje za priznanje uveljavljane pravice. Navaja, da so obveznosti, ki se prikazujejo v evidencah FURS kot neporavnane, dejansko poravnane in da so podatki FURS nepravilni. Obveznosti, ki se prikazujejo na tožnikovi knjigovodski kartici FURS, predstavljajo obveznosti iz naslova prisilne poravnave, ki pa še niso zapadle v plačilo. Od 18. 2. 2019 je tožnik v postopku prisilne poravnave, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani potrdilo s sedaj že pravnomočnim sklepom z dne 10. 3. 2020. Navedene obveznosti bodo tako poplačane v skladu s potrjenim načrtom finančnega prestrukturiranja tožnika. Na nepravilnost knjiženja s strani FURS je tožnik z dopisom 9. 4. 2020 opozoril tudi Državno odvetništvo. Pojasnjuje tudi, da so bila njegova plačila knjižena tako, da so se s tekočimi plačili poravnavali tožnikovi najstarejši dolgovi, ki so zajeti v načrtu finančnega prestrukturiranja tožnika in še niso zapadli v plačilo. Dopolnitvi pritožbe je tožnik tudi priložil potrdilo z dne 22. 12. 2020, iz katerega izhaja, da je imel na dan 22. 12. 2020 poravnane vse do tega dne evidentirane obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila, vendar je drugostopenjski organ njegovo pritožbo kljub temu zavrnil. Iz navedenega potrdila izhaja, da je imel celotno obdobje do 22. 12. 2020 poravnane vse obveznosti do FURS, torej ne zgolj na dan vložitve vloge za priznanje pravice, pač pa tudi pred in po tem datumu. V zvezi s tem opozarja, da je tudi prvostopenjski organ v drugi, istovrstni zadevi njegovim stališčem pritrdil. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep in odločbo razveljavi ter njegovi vlogi za priznanje pravice do delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve delavcev na začasno čakanje na delo ugodi ter mu prizna pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo za obdobje od 1. 7. 2020 do 30. 7. 2020 v znesku 4.253,04 EUR oziroma podrejeno, naj zadevo vrne drugostopenjskemu oziroma prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču predložila upravni spis.

5. Tožnik je vložil tudi pripravljalno vlogo, v kateri se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča RS I U 557/2021-12 z dne 29. 9. 2021 in I U 747/2021-20 z dne 19. 8. 2021, s katerima je navedeno sodišče v istovrstnih zadevah tožbama ugodilo.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do delnega povračila izplačanih nadomestil plač na podlagi prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Med strankama ni sporno, da je tožnik 14. 7. 2020 vložil vlogo za priznanje pravice do delnega povračila nadomestil plač zaradi napotitve delavcev na začasno čakanje na delo in da iz potrdila FURS z dne 22. 12. 2020 izhaja, da ima tožnik na dan izdaje tega potrdila poravnane vse davčne in nedavčne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila.

8. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka 8. člena ZIUPDV pravice do povračila izplačanih nadomestil plače ne more uveljavljati delodajalec, ki ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge. Šteje se, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz te alineje tudi, če na dan oddaje vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik pri prvostopenjskem organu uveljavljal pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač tudi za meseca avgust in september 2020. Tukajšnje sodišče je v tej zvezi izdana sklepa Zavoda RS za zaposlovanje 11064-20734/2020-3 z dne 27. 8. 2020 (za mesec avgust 2020) in 11064-32518/2020-3 z dne 14. 10. 2020 (za mesec september 2020) že presodilo v sodbah I U 557/2021-12 z dne 29. 9. 2021 in I U 747/2021-20 z dne 19. 8. 2021 in pri presoji že zavzelo stališče glede razlage prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV.

10. Iz določbe prvega stavka prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV z uporabo jezikovne metode razlage izhaja, da navedena določba določa dva pogoja, pod katerima je delodajalec upravičen do povračila izplačanih nadomestil plač. Prvi pogoj je, da mora delodajalec izpolnjevati obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti, drugi pogoj pa je, da so neplačane obveznosti zapadle v plačilo. Torej so za ugotavljanje upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plač relevantne zgolj tiste neplačane obveznosti, ki so zapadle v plačilo.

11. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvostopenjski organ z vpogledom v podatke FURS ugotovil, da tožnik ni upravičen do povračila izplačanih nadomestil plač, ker ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom in ima neplačane davčne obveznosti na dan vložitve vloge. Prvostopenjski organ je tako ugotovil le, da tožnik na dan vložitve vloge ni imel plačanih vseh obveznosti, ki jih pobira davčni organ, ne pa tudi, da so te neplačane obveznosti že zapadle v plačilo. Drugostopenjski organ je k navedeni ugotovitvi prvostopenjskega organa sicer dodal še ugotovitev, da tožnik na dan vložitve vloge ni imel plačanih vseh zapadlih obveznosti pri FURS. Vendar po presoji sodišča iz celotne obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja le, da je ugotovitev drugostopenjskega organa o neplačanih tožnikovih zapadlih obveznostih pri FURS zgolj prepis zakonske določbe. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe namreč najprej poda ugotovitev, da tožnik na dan vložitve vloge ni imel plačanih vseh zapadlih obveznosti pri FURS, kar utemelji z dejstvom, da iz uradne evidence FURS izhaja podatek o obstoju tožnikovega davčnega dolga na dan vložitve vloge. V nadaljevanju obrazložitve svoje odločbe pa v zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami, da uradna evidenca FURS ni pravilna, ker zajema tudi še nezapadle terjatve iz naslova prisilne poravnave, pojasni le, da drugostopenjski organ v verodostojnost podatkov iz uradnih evidenc FURS ne more dvomiti in da ni pristojen za presojo razlogov za evidentiranje tožnikovega davčnega dolga v evidencah FURS. Tudi drugostopenjski organ se, kljub uvodoma zapisanem besedilu, da „tožnik na dan vložitve vloge ni imel plačanih vseh zapadlih obveznosti pri FURS“, ni ukvarjal z dejanskim vprašanjem, ali evidentirani davčni dolg tožnika predstavlja zapadle ali nezapadle terjatve, ampak je zgolj na podlagi dejstva, da ima tožnik pri FURS odprt davčni dolg (kar med strankama ni bilo nikoli sporno), pavšalno zaključil, da tožnik na dan vložitve vloge ni imel plačanih vseh zapadlih obveznosti pri FURS.

12. Tako prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski organ sta pri svojem odločanju o tožnikovi upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plač uporabila le del prvega stavka prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Zadovoljila sta se zgolj z ugotovitvijo, da tožnik ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, prezrla pa sta drugi pogoj za to, da se delodajalcu odreče pravica do povračila izplačanih nadomestil plač, tj. da morajo biti neplačane obveznosti zapadle na dan vložitve vloge. Zato relevantni materialni predpis v konkretnem primeru ni bil v celoti uporabljen. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava posledično prvostopenjski in drugostopenjski organ nista ugotavljala relevantnega dejanskega stanja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi se v upravnem postopku ugotavljalo, katere tožnikove obveznosti naj bi bile neplačane, ali so neplačane obveznosti že zapadle v plačilo ali ne in kdaj so neplačane obveznosti zapadle v plačilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

13. Po presoji sodišča je za odločitev o priznanju pravice do povračila izplačanih nadomestil plač bistveno, da organ ugotovi, ali ima delodajalec na dan vložitve vloge poravnane vse zapadle obveznosti, kot določa prva alineja drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Dejansko stanje v zvezi s tem se sicer res ugotavlja z vpogledom v uradno evidenco FURS, vendar pa mora organ v primeru, ko delodajalec zatrjuje in dokazuje, da uradna evidenca finančnega organa ni pravilna, te trditve in dokaze preizkusiti v smeri, ali bi delodajalec z njimi mogel izpodbiti uradne podatke, saj nobena formalna dokazna pravila organa pri tem ne omejujejo. Glede na navedeno po presoji sodišča ni pravilen zaključek drugostopenjskega organa, da upravni organ ne more dvomiti v verodostojnost podatkov iz uradne evidence FURS, saj mora upravni organ delodajalcu omogočiti dokazovanje nepravilnosti uradnih podatkov, od katerih je odvisna odločitev o njegovi pravici, nato pa mora uspeh dokazovanja oceniti po načelu proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da materialno pravo v obravnavani zadevi ni bilo pravilno uporabljeno, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani sklep izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ upravičenost tožnika do povračila izplačanih nadomestil plač z vidika obstoja neplačanih zapadlih obveznosti na dan vložitve vloge, kot določa ZIUPDV v prvi alineji drugega odstavka 8. člena, ugotavljati tako na podlagi uradnih podatkov finančnega organa, kakor tudi na podlagi dokazil, ki jih je predložil tožnik, ob spoštovanju načela kontradiktornosti in pravice do izjave (9. člen ZUP). Pri ponovnem odločanju je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Nov upravni akt pa bo moral izdati v 30 dneh od dneva vročitve sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče ni odločilo o sporu polne jurisdikcije, kot je glasil tožnikov primarni tožbeni zahtevek, saj v konkretnem primeru trenutni podatki postopka še ne dajejo zanesljive podlage za meritorno odločanje o zadevi, zaradi česar niso podani pogoji za takšno odločanje (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

16. Sodišče je skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

17. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožeča stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Ta znesek se poviša še za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, kar pomeni, da tožeči stranki skupaj pripadajo stroški v višini 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).