Jedro

Če tožnica ni pridobila stanovanjske pravice, nima upravičenja do nakupa stanovanja po SZ oziroma do izplačila po 126. čl. SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. S prvim je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče ugotovi, da je nosilka stanovanjske pravice na stanovanju št. 7 ... ter da mora zato tožena stranka z njo skleniti prodajno pogodbo po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ). S podrejenim tožbenim zahtevkom pa je uveljavljala plačilo 537.663,00 SIT po 126. čl. SZ. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga prvočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji poudarja, da je tožena stranka z uveljavitvijo SZ postala lastnik spornega stanovanja. S tožnico pa je, sicer posredno, 20.1.1992 celo sklenila pogodbo o opravljanju zdravstvenih storitev, v kateri so opredeljena dela, ki se bodo opravljala, in njihova prostorska lokacija glede na zmožnosti in opremljenost prostorov. Sama tožena stranka je opredelila, da se bo splošna medicina dela opravljala v prostorih tovarne na S.V. Zatrjuje še, da odločbe o dodelitivi stanovanjske pravice ni mogoče razlagati v škodo tožeče stranke, saj je bila ta v celoti pripravljena s strani tožene stranke.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, sledi, da je bila z odločbo tožene stranke z dne 8.2.1991 tožeči stranki na spornem stanovanju dodeljena stanovanjska pravica "v skladu s pogodbo o odstopu enkratne razpolagalne pravice Zdravstvenemu domu z dne 19.6.1987". V slednji pa je bilo določeno, upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve obeh sodišč, da se s spornim stanovanjem razpolaga izključno za zdravnika v ambulanti medicine dela na S.V. ter da že personalna menjava zdravnika pomeni, da razpolagalna pravica preneha. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi po presoji revizijskega sodišča ni moč sklepati, da bi tožeča stranka z odločbo tožene stranke z dne 8.2.1991 pridobila stanovanjsko pravico (prim. 2. odst. 1. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki ga je v konkretnem primeru potrebno uporabiti za odločitev o predhodnem vprašanju, t.j. vprašanju, ali je tožeča stranka pridobila stanovanjsko pravico, in 40. čl. istega zakona). Zato tožeča stranka ne more imeti upravičenj, ki jih ima po Stanovanjskem zakonu (117. čl. in 126. čl. tega zakona) imetnik stanovanjske pravice. Odločitvi sodišč o primarnem in podrejenem zahtevku sta zato tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni. Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na revizijske trditve o neustreznosti razlage sporne odločbe. Slednja je namreč, čeprav se sklicuje na pogodbo o odstopu enkratne razpolagalne pravice Zdravstvenemu domu z dne 19.6.1987, jasna in zato niti ne potrebuje razlage. Morebitno tožničino nadaljevanje dela v ambulanti na S.V. pa seveda na vprašanje pridobitve stanovanjske pravice ne more imeti nobenega vpliva.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).