Jedro

O pravici do povrnitve škode v zvezi z neupravičeno obsodbo govorimo, kadar sta izpolnjena oba v uvodnem delu prvega odstavka 538. člena ZKP kumulativno predpisna pogoja – pravnomočna obsodilna sodba in kasnejša pravnomočna odločba v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil obsojenec neupravičeno obsojen.

Na odločitev glede vrnitve zaseženih predmetov vplivajo dejstva, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (1.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek v višini 62.437,95 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 1. 2010 do plačila in da je toženka dolžna tožniku povrniti vse stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka, do plačila in (2.) tožniku naložilo, da toženki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 1.612,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov ter sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v ponovni postopek, tožniku pa prizna stroške pritožbenega postopka. Navedel je, da je odškodninska odgovornost za povrnitev premoženjske škode utemeljena na podlagi 538. in naslednjih členov ZKP. Stanje neupravičene obsodbe je trajalo več kot 11 let. S sodbo je sodišče prve stopnje tožnika spoznalo za krivega večih kaznivih dejanj, višje sodišče je nato s sodbo in sklepom sodbo razveljavilo zgolj v nekaterih točkah ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalih delih pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je za tožnika neugodna in pravnomočna. Tekom ponovljenega postopka je Državno tožilstvo v celoti umaknilo obtožbo, sodišče pa je izdalo sklep o ustavitvi postopka na podlagi 293. člena ZKP. Določbe 538. člena ZKP ni potrebno razlagati tako, da je zahtevek mogoče vložiti zgolj v primerih, v katerih je sodba kot celota postala pravnomočna, ampak tudi v primeru, ko so postali pravnomočni samo njeni posamezni deli (izrek o krivdi). Podan je tudi drug kumulativno predpisan pogoj, to je kasnejša pravnomočna odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil obsojenec neupravičeno obsojen in to je sklep o ustavitvi postopka. Ker kazensko sodišče zaseženega denarja tožniku ni nikoli vrnilo, niti kako drugače odločilo z odločbo, je utemeljena zahteva tožnika, da se znesek zaseženega denarja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zahteva v civilnem postopku. Res ZKP določa pravila o načinu vračanja zaseženih predmetov, vendar mora sodišče voditi postopek po uradni dolžnosti in zasežene predmete bodisi odvzeti, bodisi vrniti obdolženemu. ZKP ne predpisuje dolžnosti obdolženega, da zahteva vrnitev zaseženih predmetov.

Tožnik je v svoji pritožbi navedel, da se je s sodno poravnavo strinjal le delno in poravnava ne pomeni pokritja vse škode, ampak zgolj zaradi škode iz naslova odvzete prostosti. Vrnitev zaseženega denarja je zahteval od Državnega pravobranilstva. Navedel je dejstva v zvezi s konkretno zadevo in opisal lastno doživljanje dogodkov ter izrazil nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj mu nastala škoda ni bila poravnana z okoli 9.000,00 EUR, ker to predstavlja zgolj 1,5 EUR od začetka postopka do danes ter poudaril, da ne bi podpisal poravnave, če mu tega ne bi svetovali številni ugledni pravniki.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v poravnavi, sklenjeni med pravdnima strankama dne 5. 6. 2008 (priloga B2), zajeta vsa škoda, ki jo je tožnik upravičeno prejel zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, saj je dikcija prve točke navedene poravnave jasna in sicer, da se toženka zaveže tožniku v popolno pokritje vseh odškodninskih zahtevkov v zvezi z neutemeljeno odvzeto prostostjo izplačati odškodnino v znesku 8.994,00 EUR. Iz pritožbenih navedb, ki jih je podal tožnik osebno, je sicer razvidno, da je tožnik nepravilno razumel, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožniku z navedenim zneskom v poravnavi pokrita vsa škoda, ki jo tožnik opredelil, da mu je nastala do danes, kar pa ne drži, saj je sodišče prve stopnje navedlo zgolj, da so z navedenim zneskom pokriti vsi zahtevki v zvezi z neutemeljeno odvzeto prostostjo, ne pa tudi ostali. Sodišče prve stopnje je namreč nadalje obravnavalo tožnikov zahtevek zaradi neupravičene obsodbe, za presojo katerega je materialnopravna podlaga 538. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navedeni člen določa, kdaj gre za neupravičeno obsodbo in kdaj je pravica do povrnitve škode izključena. O pravici do povrnitve škode v zvezi z neupravičeno obsodbo govorimo (kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje), kadar sta izpolnjena oba v uvodnem delu prvega odstavka 538. člena ZKP kumulativno predpisana pogoja – pravnomočna obsodilna sodba (prvi pogoj) in kasnejša pravnomočna odločba v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil obsojenec neupravičeno obsojen (drugi pogoj). Z izrednim pravnim sredstvom sta mišljeni obnova kazenskega postopka ter zahteva za varstvo zakonitosti, vendar navedeni izredni pravni sredstvi ne pomenita upravičenosti do povrnitve škode sami po sebi, pač pa le, če je bila na podlagi izrednega pravnega sredstva sprejeta katera od odločb, naštetih v prvem odstavku 538. člena ZKP (1). Ker v konkretnem primeru tekom kazenskega postopka ni bilo vloženo izredno pravno sredstvo, ampak je bil tekom postopka izdan zgolj sklep o ustavitvi postopka (ki ni bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom), tako ni izpolnjen zahtevani drugi pogoj za prisojo odškodnine iz naslova neupravičene obsodbe. Že zaradi dejstva neobstoja drugega pogoja, ob predpostavki zahtevane kumulativnosti pogojev, tožnik ni upravičen do odškodnine in se sodišče druge stopnje v posledici v presojo prvega pogoja ni spuščalo. S tem je odgovorjeno na pritožbena naziranja pooblaščenke tožnika in tudi smiselno na pritožbene navedbe tožnika osebno v zvezi s 538. členom ZKP.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki je glede zahtevane vrnitve zaseženih predmetov navedlo, da na odločitev vplivajo dejstva, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku. Gre torej za materijo, ki je v neposredni zvezi z očitanim kaznivim dejanjem in je urejena v kazenskih procesnih in materialnih predpisih ter je tako predmet obravnave v kazenskem in ne v civilnem postopku. Sodišče prve stopnje tudi ni razlagalo določil ZKP, kot to navaja pooblaščenka pritožnika, ampak je zgolj izpostavilo dejstvo oziroma dokaz, da tožnik v kazenskem postopku vrnitve denarja ni zahteval. Ker sta pritožbi, ki ju je tožnik podal osebno in po pooblaščenki neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšne od kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2)), ju je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Primerjaj Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV, 2004, stran 1121 (komentar k 538. členu).

(2) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP