Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je svoje razloge za svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 54. člena ZZZPB, po katerem Zavod za zaposlovanje vrnitev zneskov, ki jih je izplačal delavcu, zahteva od delodajalca, ne od delavca. Ob pravilni uporabi zakonske ureditve pa je bila tožena stranka kot delodajalec po načelu popolne odškodnine (ki pomeni, da je pri njeni odmeri potrebno upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju, torej tudi prejemke, ki jih je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti) dolžna delavcu plačati le razliko do polnega nadomestila plače. Če mu je izplačala več ali drugače, tega ne more uspešno uveljavljati v tem sporu kot ugovor zoper tožbeni zahtevek, ki je utemeljen na podlagi 2. odstavka 45. člena ZZZB.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 32,84 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 1.964,64EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2008 ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.
2.Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, predlagala spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila stroške pritožbenega postopka.
3.Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki je v odgovoru nasprotovala navedbam v pritožbi ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495.člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnikove obširne navedbe delno predstavljajo grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, delno pa so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP), ki jih višje sodišče ne sme upoštevati.
6.V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ugotovljeno, da je delavcu M.Š. delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito ter da ga je bila tožena stranka dolžna vzeti nazaj na delo od 1.1.2006 dalje. Prav tako ni bilo sporno, da je tožeča stranka za čas od 1.1.2006 do 30.4.2006 delavcu izplačala denarna nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti v višini vtoževanega zneska. Tožeča stranka je 16.5.2006 odpravila odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila delavcu, zaradi česar so bila vsa izplačila do odprave odločbe upravičena in zakonsko utemeljena. Dejstvo, da je tožena stranka izvršila pravnomočno sodbo in delavcu vzpostavila delovno razmerje (za nazaj) od dneva nezakonitega prenehanja dalje, na upravičenost izplačil delavcu ne vpliva.
7.Pritožba se (ponovno) neutemeljeno sklicuje na določbo četrtega odstavka 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB), saj se to določilo uporabi le v primeru, ko je delavec zahteval sodno varstvo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z 89., 113., 115. 116 in 117. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), vendar je pred odločitvijo sodišča sklenil poravnavo z delodajalcem, ki ni zajemala ugotovitve, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker v konkretnem primeru (1) ni šlo za nobenega izmed taksativno naštetih razlogov prenehanja pogodbe o zaposlitvi in (2) je bila nezakonitost odpovedi že pravnomočno ugotovljena, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, po katerem navedena določba za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ne pride v poštev.
8.Sodišče prve stopnje je svoje razloge za svojo odločitev po zaključku višjega sodišča pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 54. člena ZZZPB, po katerem Zavod za zaposlovanje vrnitev zneskov, ki jih je izplačal delavcu, zahteva od delodajalca, ne od delavca. Ob pravilni uporabi zakonske ureditve pa je bila tožena stranka kot delodajalec po načelu popolne odškodnine (ki pomeni, da je pri njeni odmeri potrebno upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju, torej tudi prejemke, ki jih je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti) dolžna delavcu plačati le razliko do polnega nadomestila plače kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Če mu je izplačala več ali drugače, tega ne more uspešno uveljavljati v tem sporu kot ugovor zoper tožbeni zahtevek, ki je utemeljen na podlagi drugega odstavka 54. člena ZZZPB.
9.Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
10.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki predstavljajo stroške sodne takse za odgovor na pritožbo.