Jedro

Tožnica s sklenjeno sodno poravnavo premoženja ali dohodkov ni pridobila. To v zadevi ni sporno, zato pogoj iz prvega odstavka 48. člena ZBPP za vrnitev stroškov ni nastopil. Po določbi drugega odstavka 48. člena ZBPP upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. Ker iz sklenjene sodne poravnave izhaja, da se je v 2. točki izreka odločalo o preživninski obveznosti tožnika za preživljanje mladoletnih otrok, je tudi glede na navedeno določbo drugega odstavka 48. člena ZBPP odpadel pogoj za povrnitev stroškov postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke št. Bpp 188/2009 z dne 14. 11. 2011 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnica dolžna povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči v skupnem znesku 768,02 EUR na račun Okrožnega sodišča v Krškem in sicer v 30 dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi navaja, da je odločala v ponovljenem postopku. Na podlagi pridobljenega spisa pravdnega sodišča opr. št. II P 146/2009 ter zaslišanja tožnice je ugotovila, da tožnica ni pridobila nobenega premoženja ali dohodka. Tudi v ponovljenem postopku pa ugotavlja, da zaradi dogovora med strankama, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, terjatev iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke ni nastala in zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), sklenjena sodna poravnava pa ne pomeni, da je tožnica prosta svoje odgovornosti, določene v 47. in 48. členu ZBPP. Država je tožnici za brezplačno pravno pomočjo dala možnost za pridobitev eventualne premoženjske koristi. Ker se je s sklenjeno sodno poravnavo zavezala, da bo sama nosila svoje stroške postopka, je s tem preprečila nastop subrogacije v korist države. Zato je postala glavni zavezanec nasproti državi za obveznost vračila stroškov izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Gre za stroške državnega proračuna s katerimi upravičenci ne morejo prosto razpolagati.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je bila nepravilno uporabljena določba 48. člena ZBPP. Tožnica na podlagi sklenjene sodne poravnave ni pridobila nikakršnega premoženja oziroma dohodkov, kar ugotavlja tudi tožena stranka sama, poleg tega pa tudi ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 48. člena ZBPP, ki izrecno določa, da upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino. Opozarja tudi na določbo 43. člena ZBPP ter na določbo 1050. člena Obligacijskega zakonika. Kot neutemeljene ocenjuje navedbe tožene stranke, da je s sklenitvijo sodne poravnave in z odpovedjo uveljavitve stroškov v zaključenem pravnem postopku preprečila, da bi se o vprašanju stroškov pravično razsodilo. Neutemeljen je tudi očitek o neodgovornem ravnanju s proračunskimi sredstvi, saj je bila sodna poravnava sklenjena pred sodiščem, sodišče je takšno poravnavo odobrilo, s tem pa prevzelo tudi skrb za proračunska sredstva. Pojasnjuje, da je tožnica s sklenjeno sodno poravnavo veliko popustila s ciljem doseči pogovor, ki bo v največjo korist mladoletnih otrok, prisiljena pa je bila zato popustiti tudi v delu stroškov postopka. Meni tudi, da ZBPP ne določa, da v primeru, da upravičenec do brezplačne pravne pomoči sklene sodno poravnavo, le te ne sme skleniti na način, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, zahteva tudi povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka posebnega odgovora na tožbo ni vložila, sodišču pa je predložila upravne spise.

Tožba je utemeljena.

K 1. točki izreka: Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo in sicer določbo 48. člena ZBPP.

Tožena stranka je odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 1319/2011 z dne 10. 8. 2011 v kateri je sodišče med drugim zapisalo, da gre v obravnavanem primeru za stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči za pravdni postopek zaradi predodelitve mladoletnih otrok, določitve stikov in določitve preživnine. Pridobitev premoženja ali dohodka, ki je pogoj za povrnitev stroškov tudi po prvem odstavku 48. člena ZBPP, tožena stranka za brezplačno pravno pomoč ni ugotavljala in se do tega ni opredelila niti ni upoštevala, da upravičenec do brezplačne pravne pomoči po drugem odstavku 48. člena ZBPP ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino.

Tožena stranka je v ponovljenem postopku ugotovila, da tožnica ni pridobila nobenega premoženja ali dohodka. Kljub temu pa je vztrajala pri že sprejeti odločitvi in stališču, da je zaradi sklenjene sodne poravnave preprečila, da terjatev iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke ni nastala in zato ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena ZBPP. Zato je po mnenju tožene stranke nastopil pogoj iz 48. člena ZBPP za povrnitev stroškov postopka brezplačne pravne pomoči. To stališče po presoji sodišča ni pravilno. Zakon o brezplačni pravni pomoči v prvem odstavku 48. člena določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, Republiki Sloveniji dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Tožnica s sklenjeno sodno poravnavo (opr. št. II P 146/2009), s katero je bilo v 1. točki odločeno, da se mladoletni A.A. in mladoletni B.B. zaupata v varstvo, vzgojo in oskrbo materi C.C. ter s katero je bilo v 3. točki odločeno o stikih mladoletnih otrok z očetom, premoženja ali dohodkov ni pridobila. To v zadevi ni sporno, zato pogoj iz prvega odstavka 48. člena ZBPP za vrnitev stroškov ni nastopil. Po določbi drugega odstavka 48. člena ZBPP pa upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. Na to določilo je bilo opozorjeno že v sodbi opr. št. I U 1319/2011, vendar se tožena stranka v ponovljenem postopku do tega ni opredelila. Ker iz sklenjene sodne poravnave izhaja, da se je v 2. točki izreka odločalo o preživninski obveznosti tožnika za preživljanje mladoletnih otrok, je tudi glede na navedeno določbo drugega odstavka 48. člena ZBPP odpadel pogoj za povrnitev stroškov postopka.

Glede na navedene določbe tožene stranke ni pravilna in zakonita odločitev tožene stranke. Sodišče je zato iz opisanih razlogov na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, ne da bi zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K 2. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ta znesek, povečan za 20 % DDV, mora plačati tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku petnajst dni po prejemu sodbe do plačila.