Jedro

Nepopolni izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje (ki se ne opredeli do potrdila lečečega zdravnika in tudi ne do izvida zdravnika specialista) ne more biti podlaga za zavrnitev tožnikovega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, v Ljubljani, št. U 348/99-2 z dne 24.2.1999 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 21.3.1997. Z njo je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 25.1.1997. Z njo je upravna enota zavrnila tožnikov zahtevek z dne 15.3.1996 za priznanje pravice do dodatka za postrežbo in tujo pomoč.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je tožnik vlogo za pridobitev dodatka za postrežbo in tujo pomoč vložil 15.3.1996, ko je za ureditev te pravice že veljal Zakon o vojnih invalidih (ZVoj, Uradni list RS, št. 63/95). Ta v 22. členu določa, da ima pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč vojni invalid najmanj V. stopnje, ki mu je glede na njegovo celotno invalidnost, ne glede na njen izvor, potrebna stalna postrežba in tuja pomoč za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, ali stalno nadzorstvo, ki je slep ali nepokreten. V 23. členu zakon določa, da je vojni invalid, ki mu je stalna postrežba in pomoč neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ki je slep ali nepokreten, upravičen do dodatka za postrežbo in tujo pomoč I. stopnje. Potreba po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb se ugotavlja po kriterijih in merilih, določenih po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Višina dodatka za pomoč in postrežbo I. stopnje je enaka odmerni osnovi, če je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba na podlagi izključne ali pretežne vojne invalidnosti. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožniku potrebna stalna postrežba in tuja pomoč za opravljanje vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb. Nesporno je, da ima amputirano levo podlaket in popolnoma izgubljeno levo oko, ima pa tudi omejeno gibljivost desne rame, vendar po mnenju zdravniške komisije I. in II. stopnje, ki sta po 97. členu zakona pooblaščeni dati izvid in mnenje o stopnji invalidnosti in izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice po ZVojI z medicinskega vidika, opravlja večino osnovnih življenjskih potreb samostojno, zato mu tuja pomoč in postrežba zaenkrat nista potrebni, zato mu tudi ni potreben zahtevani dodatek. Po mnenju obeh komisij je omejenost gibljivosti desne rame le minimalna, zato tudi po mnenju sodišča nerelevantna za priznanje vojne invalidnosti.

Tožnik v pritožbi med drugim navaja, da je za pomoč zaprosil na podlagi kombinacije najtežjih okvar. Invalidske komisije niso upoštevale lečečega zdravnika in ne vrhunskega strokovnjaka specialista. Strokovnjak specialist je ugotovil da je prizadetost desnega ramena težja, zdravniška komisija pa govori o minimalni omejeni gibljivosti desne rame. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Glede na določbo 1. odstavka 97. člena ZVojI je bila upravičenost tožnikovega dodatka za pomoč in postrežbo ugotavljana na podlagi izvida in mnenja pristojnih zdravniških komisij. Toda izvid in mnenje zdravniške komisije je treba šteti kot izvid in mnenje izvedenca, določenega z zakonom. Izvid in mnenje zdravniških komisij morata biti jasna in popolna ter zadosti obrazložena (1. odstavek 191. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Vsebovati morata vsa dejstva in okoliščine, ki so z medicinskega stališča pomembne za pravilno odločitev. Zgolj pavšalne navedbe ne zadostujejo.

Po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru izvida in mnenji zdravniške komisije I. in II. stopnje nimata zahtevane vsebine. Izvid in mnenje zdravniške komisije I. stopnje tako sploh nima ocene glede na življenjske potrebe tožnika. Izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje pa tako oceno sicer ima, saj navaja, da tožnik potrebuje tujo pomoč pri oblačenju, slačenju, obuvanju, sezuvanju in pri skrbi za osebno higieno, vendar pa se ne opredeli niti do zdravniškega potrdila lečečega zdravnika, v katerem je med drugim navedeno, da tožnik pri prehranjevanju potrebuje tujo pomoč pri predelavi hrane za zaužitje (razkosanje le te, ker je zaradi uničenega grla zelo pomembno, da je le-ta v manjših kosih), niti do izvida zdravnika specialista ortopeda z dne 10.7.1996, iz katerega izhaja, da je desna roka tožnika zelo razbolena, ker je edina, ki jo lahko obremenjuje in da je prizadetost desnega ramena težje stopnje. Takšni nepopolni izvidi in mnenja, ob že ugotovljeni potrebi po pomoči, ki jo navaja mnenje zdravniške komisije II. stopnje, zato ne morejo biti podlaga za zavrnitev tožnikovega zahtevka. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da je tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, ki se je sklicevala na nepopolno mnenje zdravniške komisije II. stopnje, zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena Zakona o upravnem sporu pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.