Jedro

Pritožbeno sodišče drugače od pritožnika ocenjuje, da ima opisano kaznivo dejanje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je v opisu kaznivega dejanja vsebovan tudi očitek, da bi obtoženec iz stanovansjke stavbe na naslovu "..." izvršil tatvino vrednejših predmetov, kar pa mu ni uspelo, saj ga je s kraja dejanja prepodil oškodovanec ter je dejanje nato ostalo pri poskusu.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženo A. A. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega B. B. in obtoženo A. A. spoznalo za krivo, da sta v sostorilstvu storila poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena ter 34. člena KZ-1 ter obtoženi B. B. še v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1, obtožena A. A. pa v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obtoženemu B. B. je na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 40. člena KZ-1 in drugim odstavkom 34. člena KZ-1 določilo kazen devet mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je, ob upoštevanju enotne kazni deset mesecev zapora izrečene sodbe Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. III Ks 59021/2011 z dne 5.3.2021, ki je postala pravnomočna 9.4.2021, ki se šteje za določeno, in kazni, določene s sodbo sodišča prve stopnje, izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno kazen zapora vštelo že prestano kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. III Ks 59021/2011. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo pridržanje 1.12.2016 od 14.15 ure do 19.30 ure. Obtoženi A. A. je na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 40. člena KZ-1 in drugim odstavkom 34. člena KZ-1 izreklo kazen devet mesecev zapora ter na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen štelo pridržanje 1.12.2016 od 14.15. ure do 19.30 ure. Glede stroškov kazenskega postopka je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oba obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtoženemu B. B. vzelo montirno železo.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtožena A. A. in njen zagovornik. Obtoženka pritožbenih razlogov ne navaja, smiselno pa sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe. Njen zagovornik navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožnikov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna s 17., 18. in drugim odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavano kaznivo dejanje po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna in odločilna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, sprejelo pravilno odločitev o krivdi obtoženke, kar je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo očitanih kršitev ter pri dokazni oceni ni upoštevalo le tistega, kar iztrgano iz konteksta izpostavljata pritožnika, ampak je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze v medsebojni povezavi, pri tem je enako pazljivo preizkusilo in ugotovilo tako dejstva, ki obtoženko obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so ji v korist. 5. Obtoženkin zagovornik nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so podani objektivni in subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja, da ni podala vzročna zveza ter da niti niso podani zakonski znaki očitanega sostorilstva v objektivnem in subjektivnem smislu. Navaja, da ni dokazan zatrjevan in očitan obstoj dogovora med obtoženko in soobtoženim B. B. Smiselno ponavlja obtoženkin zagovor oz. njene pritožbene navedbe, da ni vedela in videla, kam se je odpravil soobtoženi B. B., pri čemer še izpostavlja, da je tudi soobtoženec povedal, da obtožena A. A. nima nobene zveze z očitanim kaznivim dejanjem. Trdi, da v opisu kaznivega dejanja tudi manjka bistveni zakonski znak tatvine, to je opis premičnin, ki naj bi si jih poskušal soobtoženec protipravno prilastiti in ni navedeno, da naj bi v zaprtem prostoru, to je v garaži obstajali vrednejši predmeti.

6. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da sta obtoženca ravnala v sostorilstvu, pri čemer je objektivne in subjektivne okoliščine v tej zvezi podrobno in prepričljivo obrazložili v 16. in 17. točki izpodbijane sodbe. Ni kaj dodati. Obtoženkin zagovor je prepričljivo zavrnilo. Okoliščina, da je soobtoženec povedal, da obtožena A. A. nima nobene zveze z očitanim kaznivim dejanjem, ni odločilna. Pritožnik tudi nima prav, da v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov ter da je v tem pomanjkljiv. Pritožbeno sodišče drugače od pritožnika ocenjuje, da ima opisano kaznivo dejanje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je v opisu kaznivega dejanja vsebovan tudi očitek, da bi obtoženec iz stanovanjske stavbe na naslovu (...) izvršil tatvino vrednejših predmetov, kar pa mu ni uspelo, saj ga je s kraja dejanja prepodil oškodovanec ter je zato dejanje ostalo pri poskusu.

7. Obtožena A. A. v pritožbi ponavlja, da soobtoženega B. B. ni opazovala, ko je bil zunaj avta, še manj pa okolice. Ves čas je v avtomobilu gledala samo na volan, poslušala radio in si prižgala cigareto, katero pa ni v celoti pokadila, ker se je soobtoženec zelo hitro vrnil nazaj in sta se odpeljala naprej.

8. Že zgoraj je bilo obrazloženo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve, pri čemer je prepričljivo in razumno ocenilo obtoženkin zagovor in pritožbene navedbe, ki jih je v povezavi z izvedenimi dokazi utemeljeno zavrnilo ter v izpodbijani sodbi to prepričljivo obrazložilo (16. in 17. točka).

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo tudi glede odločbe o kazenski sankciji na podlagi 396. člena ZKP. Pri tem ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v 20. do 22. točki izpodbijane sodbe svojo odločitev prepričljivo obrazložilo, upoštevalo je vsa odločila dejstva, ki so pomembna za odmero kazni ter jih pravilno ovrednotilo. Izrečena zaporna kazen je sorazmerna teži očitanega kaznivega dejanja in stopnji obtoženkine krivde.

10. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Čeprav obtoženka s svojo pritožbo in pritožbo svojega zagovornika ni uspela, jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje.