Jedro

Za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena posamezna socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo.

Z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Prav tako z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine ni kršena prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oziroma njegove določbe. V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, vendar to ne pomeni, da takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ne bi bila ustavno skladna. Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 so predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, uporabljajo le v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona. Za priznanje pravice do starostne pokojnine po predpisih oziroma pod pogoji, ki so veljali v času, ko je tožnik plačeval prispevke oziroma dopolnil pokojninsko dobo, ni nobene podlage. Pravico iz pokojninskega zavarovanja lahko zavarovanec uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon veljaven ob nastopu zavarovanega primera. Tožnik v času, ko je dopolnil določeno pokojninsko dobo in plačal prispevke, ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato je pravico lahko uveljavil po zakonu, veljavnem v času upokojitve, to je po ZPIZ-2. Po tem zakonu se mu je pravilno vrednotila pokojninska doba in upošteval odmerni odstotek določen v ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 10. 5. 2017, in št. ... z dne 13. 12. 2016 in da se mu od 16. 10. 2016 dalje prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, izračunane z upoštevanjem pokojninske zakonodaje, veljavne v času, ko je bila pokojninska doba dopolnjena.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Zlasti se ne strinja z 8. točko obrazložitve sodbe in poudarja, da zaradi večih sprememb pokojninske zakonodaje in zaostrovanja pogojev za upokojitev, zaposleni delajo dlje časa in prejemajo nižje pokojnine. Predvsem nižajo pokojnine nižji odmerni odstotki. Meni, da je bilo zniževanje pokojninske osnove sprejeto z retroaktivnim učinkom, česar po ustavi ni dovoljeno. S tem se posega v njegove pridobljene pravice. Če je npr. 20 let pokojninske dobe ustvaril pod določenimi pogoji, mu teh pravic nihče ne more vzeti za nazaj. Poudarja, da v znanstvenem prispevku ni zaslediti niti besede o retroaktivnosti uporabe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Enako sodišče ni obrazložilo zakaj so njegove navedbe neutemeljene. Njegove trditve dokazuje dejstvo, da imajo upokojenci, ki so šli v pokoj pred petimi ali desetimi leti, višjo pokojnino, čeprav je bila njihova pokojninska osnova nižja in so tudi v pokojninsko blagajno prispevali manj kot on. Stanje upokojencev se slabša, mnogi med njimi nimajo pokojnine dovolj za dostojno preživetje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta izpodbijani odločbi toženca z dne 10. 5. 2017 in z dne 13. 12. 2016 pravilni in zakoniti. Tožniku je od 16. 10. 2016 toženec priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 903,83 EUR ob upoštevanju, da izpolnjuje pogoje iz 27. člena ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za odločitev. Tožnik, ki je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu vložil 28. 9. 2016, je do dneva uveljavitve pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine dopolnil starost 60 let in skupno pokojninsko dobo 40 let, 1 mesec in 5 dni oziroma 481 mesecev. Od tega je v Sloveniji dopolnil 36 let, 11 mesecev in 20 dni (444 mesecev) in na Hrvaškem 3 leta, 1 mesec in 15 dni (37 mesecev). Pokojninska osnova je bila izračunana skladno s 30. členom ZPIZ-2 na podlagi mesečnega povprečja osnov iz najugodnejšega 22-letnega obdobja po 1. 1. 1970. Ob upoštevanju, da je koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine leto 2015, so bile osnove valorizirane po 35. členu ZPIZ-2 in določena najugodnejša pokojninska osnova v višini 1.691,66 EUR ter starostna pokojnina odmerjena v skladu s 37. členom ZPIZ-2 v višini 57,25 % pokojninske osnove.

6. Pri uporabi citiranih določb ZPIZ-2 po prepričanju pritožbenega sodišča pri odmeri sporne starostne pokojnine ni prišlo do posega v pridobljeno pravico kot zmotno meni pritožba. Do uveljavitve pravice do starostne pokojnine namreč tožnik ni imel priznane nobene pravice iz pokojninskega zavarovanja. Sicer pa je v ZPIZ-2, enako kot v prejšnjih zakonih, posebej urejeno vprašanje pridobljenih pravic. Tako je v 389. členu določeno, da se uživalcem, ki so pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavili do uveljavitve ZPIZ-2, se tudi po uveljavitvi tega zakona zagotavljajo v obsegu, določene v predpisih, ki so veljali do uveljavitve zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona. Vendar se citirana določba ne nanaša na pokojninsko dobo, saj pokojninska doba ni pravica, temveč dejstvo oziroma eden od pogojev za priznanje pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja.

7. V ZPIZ-2 so uzakonjeni zaostreni pogoji upokojevanja in na novo urejen odstotek za odmero pokojnine od pokojninske osnove glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Spreminjanje pravic je posledica prilaganja spremenjenim gospodarskim in družbenim razmeram. To pa pomeni, da se obseg pravic lahko tudi zmanjša. Če zmanjšanje pravic ne nasprotuje z ustavo določenim načelom in če zmanjšanje ne učinkuje za nazaj, temu ne nasprotuje niti ustava. V 37. členu ZPIZ-2 je izrecno določeno, da se starostna pokojnina odmerja od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od pokojninske dobe. Za 15 let zavarovalne dobe se moškemu odmeri pokojnina v višini 26 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje še 1,25 % brez zgornje omejitve na način, da pri 40 letih pokojninske dobe odmerni odstotek znaša 57,25 %.

8. V konkretnem primeru ne gre za povratno veljavo odmernega odstotka določenega v zakonu, saj se uporablja od 1. 1. 2013 dalje. Poleg tega nova ureditev odmernega odstotka v 37. členu ZPIZ-2, čeprav je začetni odstotek za 15 let pokojninske dobe nižji od odstotka določenega v prejšnjem zakonu (ZPIZ-1) in je tudi za naprej vrednotenje dopolnjene dobe nižji, nima za posledico zmanjšanja obsega pravic. Temeljni razlog za določitev nižjih minimalnih odstotkov za odmero starostne pokojnine in nižjega vrednotenja vsakega leta pokojninske dobe, je v učinku drugačnega načina določanja valorizacijskih količnikov pri preračunavanju osnov iz prejšnjih let zavarovanja (35. člen ZPIZ-2) in zagotavljanje relativne enakosti pogojev pri odmeri pokojnine v primerjavi s prejšnjimi predpisi (novi veliki komentar ZPIZ-2, Založba Reforma d. o. o., Ljubljana 2014, str. 132 in drugi).

9. Po formuli za izračun količnika, določeni v 35. členu ZPIZ-2, je količnik za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Določi se tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 pa so glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Ta faktor predstavlja valorizacijski količnik za preračun plač oziroma zavarovalnih osnov iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin iz leta 2011. Taka ureditev zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja. Tako izhaja tudi že iz citiranega komentarja ZPIZ-2 na strani 785. 10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da imajo upokojenci, ki so se upokojili pred petimi ali desetimi leti višjo pokojnino pritožbeno sodišče dodatno navaja naslednje. Za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena posamezna socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo.

11. Glede na obrazloženo, je edino pravilen zaključek, da z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Prav tako z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine ni kršena prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oziroma njegove določbe. V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, vendar to ne pomeni, da takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ne bi bila ustavno skladna. Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 so predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, uporabljajo le v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona. Za priznanje pravice do starostne pokojnine po predpisih oziroma pod pogoji, ki so veljali v času, ko je tožnik plačeval prispevke oziroma dopolnil pokojninsko dobo, ni nobene podlage. Pravico iz pokojninskega zavarovanja lahko zavarovanec uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon veljaven ob nastopu zavarovanega primera. Tožnik v času, ko je dopolnil določeno pokojninsko dobo in plačal prispevke, ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato je pravico lahko uveljavil po zakonu, veljavnem v času upokojitve, to je po ZPIZ-2. Po tem zakonu se mu je pravilno vrednotila pokojninska doba in upošteval odmerni odstotek določen v ZPIZ-2. 12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.