Jedro

Tožena stranka je pravilno v skladu z 242. členom ZUP odpravila odločbo organa prve stopnje o priglasitvi del, ker organ prve stopnje v postopku ni ugotavljal in grafično izkazal, v katerem območju (planske celote) leži prizadeta parcela in ali se ujema s podatki PUP, zaradi česar tožena stranka ni mogla preveriti, ali sta bila izpolnjena pogoja iz 2. odstavka 62. člena ZUN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po pritožbi tožnice in prizadetih strank Z.J. in M.J.B., ki je obema pritožbama ugodila, odpravila odločbo uprave za urbanizem občine z dne 29.6.1993 in vrnila zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je organ prve stopnje s svojo odločbo tožnici dovolil postavitev vrtne ute v izmeri 3 x 3,6 m na parceli št. 283/5 pod tam navedenimi pogoji. Zoper odločbo organa prve stopnje se je pritožila tožnica, ker ji je bil dovoljen odmik od sosednje parcelne meje le 1,5 metra, ne pa 1,0 meter ter je prosila popravek odmika ute od parcelne meje. Pritožili pa sta se tudi prej navedeni prizadeti stranki, ker objekt pri dovoljeni postavitvi onemogoča dostop do glavnega vhoda v obstoječo stanovanjsko hišo. Po določbi 2. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN, Uradni list Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93) izda upravni organ prve stopnje pristojen za urejanje prostora, investitorju odločbo o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev, ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Organ prve stopnje je v postopku ugotovil, da za navedeni poseg v prostor, za katerega je tožnica k vlogi priložila izris iz katastrskega načrta, opis del in zemljiškoknjižni izpisek, zadostuje priglasitev in da so dela v skladu s prostorskimi ureditvenimi pogoji za območje planske celote (Uradni vestnik, št. 17/87). Organ prve stopnje v postopku ni ugotavljal in grafično izkazal, v katerem območju predmetna parcela leži in ali se res ujema z navedenim materialnim predpisom, tako da tožena stranka ne more preveriti, ali sta podana oba pogoja iz 2. odstavka 62. člena ZUN. Prizadeti stranki sta k svojim pripombam k zapisniku z dne 10.6.1993 predložili tudi zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega je razvidno, da imata prizadeti stranki pravico uporabiti zemljišče 286/3 in 286/4, da imata torej služnostno pravico prek parcele, kjer namerava tožnica postaviti vrtno uto, česar pa organ prve stopnje v postopku ni upošteval. Ni ugotavljal in izkazal, ali nameravani poseg ovira upravičenca pri uživanju služnostne poti. Organ prve stopnje pa tudi ni obrazložil svoje odločitve o odmiku od parcelne meje 1,5 m glede na tožničino vlogo z zahtevo po odmiku 1 m od sosednje parcele. Iz povedanega sledi, da je organ prve stopnje nepopolno ugotovil dejansko stanje in je s tem kršil pravila postopka, zaradi česar je tožena stranka odločbo organa prve stopnje odpravila v skladu z 242. členom zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

Tožnica smiselno ugovarja navedbam o ugotovljeni služnosti na njeni parceli v korist prizadetih strank ter v ta namen prilaga listine - ki so tudi sicer sestavina spisne dokumentacije. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožbo je sodišče zavrnilo iz naslednjih razlogov: Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote (v nadaljevanju: PUP, Uradni vestnik Gorenjske, št. 17/87) v 13. členu določa, da so pomožni objekti, kot jih opredeljuje odlok o določitvi pomožnih objektov in naprav, ki se lahko gradijo brez lokacijskega dovoljenja (Uradni list RS, št. 9/91), dovoljeni le, kadar v sklopu obstoječih objektov ni možno zadovoljiti manjkajočih prostorskih potreb. Locirani morajo biti na funkcionalnem zemljišču obstoječih objektov, pri čemer morajo biti upoštevani enaki pogoji glede motilnih vplivov na okolico, kot to velja za novogradnje. Novogradnje pa po 2. odstavku 7. člena odloka o PUP morajo biti odmaknjene od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta in so možni varstveni ukrepi in sanitarni pogoji, kar v smislu 13. člena istega odloka velja tudi za pomožne objekte.

Po oceni sodišča je tožena stranka, ki je obema pritožbama ugodila, pravilno ugotovila, da organ prve stopnje ni obrazložil svoje odločitve o odmiku predvidenega pomožnega objekta od sosednje parcelne meje 1,5 metra glede na tožničino vlogo z zahtevo po 1,0 metru, kar je tudi tožnica uveljavljala kot pritožbeni ugovor glede na določbo 2. odstavka 7. člena prej navedenega odloka. Poleg navedenega razloga za odpravo odločbe organa prve stopnje (o dovolitvi priglašenih del) pa je tožena stranka kot razlog za odpravo odločbe organa prve stopnje pravilno opozorila, da organ prve stopnje v postopku ni ugotavljal in grafično izkazal, v katerem območju (območje planske celote) predmetna parcela leži in ali se res ujema z navedenim materialnim predpisom, zaradi česar tožena stranka ni mogla preveriti, ali sta podana oba pogoja iz 2. odstavka 62. člena ZUN (da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev, ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom). Podatke oziroma informacijo o navedenem je po podatkih spisov organu prve stopnje posredoval Zavod za prostorsko načrtovanje in gospodarsko infrastrukturo občine šele z dopisom z dne 16.9.1994, torej po izdaji izpodbijane odločbe.

Tožena stranka pa je po podatkih spisov kot razlog za odpravo odločbe organa prve stopnje neutemeljeno navajala, da imata prizadeti stranki služnostno pravico prek parcele, kjer namerava tožnica postaviti vrtno uto in da tega organ prve stopnje v postopku ni upošteval oziroma, da ni ugotavljal in izkazal, ali nameravani poseg ovira upravičenca pri uživanju služnostne poti. Ker podatkov o kakšni služnostni pravici na tožničinem zemljišču v v korist nepremičnine prizadetih strank v zemljiškoknjižnih izpiskih za vložka št. 936 in št. 644 (ki je javna listina) ni, prizadeti stranki pa tega nista dokazovali niti zatrjevali, torej organ prve stopnje ni bil dolžan ugotavljati nasprotnega dejstva, kot izhaja iz javne listine. Prizadeti stranki pa sta sodišču tudi sicer izrecno sporočili, da kaj takega nista nikoli zatrjevali.

Po povedanem je tožena stranka, razen napačnih navedb o služnosti na tožničini parceli, v preostalem delu izpodbijane odločbe pravilno navedla razloge za odpravo izpodbijane odločbe in odločila v skladu z določbo 2. odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določili 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91).