Jedro

Ker ZVrt niti kakšen podzakonski predpis ne določa natančnejših pogojev glede ustreznosti prostorov, kjer se bo opravljala dejavnost varstva predšolskih otrok na podlagi 24.a člena ZVrt, gre pri tem po mnenju sodišča za pravno praznino. V primeru pravne neurejenosti pa je treba s pravilno razlago ob uporabi zakonske analogije dopolniti pravno praznino.

Zgolj navedba v vlogi, da se bo varstvo izvajalo v sobi določene velikosti v določenem delu stanovanjske hiše, ne zadošča za zaključek, da so pogoji izpolnjeni niti da niso izpolnjeni, saj odločitev ne more temeljiti na domnevah, temveč na ugotovljenem dejanskem stanju in dokazih, na katere je to oprto.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 602-1/2012 (051) z dne 13. 4. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnica ne vpiše v register varuhov predšolskih otrok. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica dne 8. 10. 2012 vložila vlogo za vpis v register varuhov predšolskih otrok na domu, v kateri je navedla, da bo dejavnost izvajala v stanovanjski hiši na naslovu …. Ker je za isto stanovanjsko hišo pred tem podala vlogo že A.A., pri tem pa iz vlog ni izhajalo, da gre za medsebojno ločenost prostorov na dve stanovanji, je tožena stranka obe vlagateljici pozvala, da se opredelita, katero vlogo naj obravnava. Tožeča stranka je v zvezi s tem po telefonu sporočila, da odstopa od vloge ter da se naj izda odločba A.A. Dne 9. 4. 2015 pa je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo odločbe, ker na podlagi njenega telefonskega odgovora ni mogoče šteti, da je zahtevo umaknila.

2. Na podlagi podatkov, ki jih je v svoji vlogi navedla tožeča stranka, je tožena stranka zaključila, da ne izpolnjuje pogojev za vpis v register varuhov predšolskih otrok na domu na podlagi 24.a člena Zakona o vrtcih (ZVrt). Ta med drugim tudi določa, da mora varuh zagotoviti stanovanje v eni ali večstanovanjski stavbi, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj in je zanjo v skladu s predpisi o graditvi objektov izdano uporabno dovoljenje ali pa zagotoviti prostore, ki izpolnjujejo pogoje, predpisane za vrtce. V konkretnem primeru je vlagateljica navedla, da bo potekalo varstvo v sobi veliki 17 m2, ki se nahaja v spodnjem delu hiše na naslovu …. Ker pa pri tem ni izkazala, da je za varstvo otrok zagotovila stanovanje, ki je povsem ločeno od stanovanja, v katerem je že kot varuh registrirana A.A., ali prostore, ki izpolnjujejo pogoje, predpisane za vrtce, tako ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 24.a člena ZVrt. 3. Tožnica v tožbi ugovarja, da je predložila vsa dokazila, da izpolnjuje pogoje za varuha predšolskih otrok. Glede ustreznosti prostora je predložila tudi fotografije igralnice, ki predstavlja drug prostor v isti stanovanjski hiši, kot ga je v vlogi za vpis v register navedla A.A. Zaključek tožene stranke, da ne izpolnjuje pogojev, je posledica napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka namreč povsem samovoljno mimo zakona določa dodaten pogoj, to je, da bi morala izkazati, da je za varstvo zagotovila stanovanje, ki je povsem ločeno od stanovanja, v katerem je že kot varuh vpisana A.A. Navedeni pogoj ni v nobeni povezavi z zakonskima pogojema iz drugega odstavka 24.a člena ZVrt. Številčna omejitev skupine predšolskih otrok se nanaša na varuha, torej na osebo, ne pa tudi na stanovanje. Zato zadoščata že izkazano prostorsko ločeni različni igralnici za izvajanje dejavnosti. Z odločitvijo tožene stranke je tudi kršeno načelo enakosti pred zakonom, saj je bilo pred tem ob povsem enakem dejanskem stanju v postopku na predlog A.A. odločeno drugače. Tudi v drugih primerih je tožena stranka izdala odločbe varuhom predšolskih otrok, ki imajo prostore na istem naslovu, kar je razvidno iz seznama varuhov predšolskih otrok. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter jo vpiše v register varuhov predšolskih otrok, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja, da upravni organ odloča po predpisih, ki so veljali v času odločanja na prvi stopnji. Tedaj pa ni smela več upoštevati prehodne določbe ZVrt glede izobrazbenega pogoja, ker je njena veljavnost 1. 1. 2013 prenehala. Za vpis v register varuhov predšolskih otrok se sedaj zahteva, da ima oseba končan najmanj program srednjega strokovnega ali splošnega izobraževanja z dodatno poklicno kvalifikacijo, česar pa tožnica ne izpolnjuje. Prostorski pogoj iz 24.a člena ZVrt se nanaša na enoto, kjer varuh opravlja dejavnost, torej na stanovanje in ne na sobo oziroma igralnico. Tako mora imeti za svojo dejavnost na razpolago stanovanje in ne le sobo v stanovanju, kot je to v primeru tožnice. Zavrača tudi očitek neenakega obravnavanja, saj se v tem postopku preverja zakonitost odločbe v razmerju do tožeče stranke, zato je primerjava z drugimi primeri irelevantna. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj iz drugega odstavka 24.a člena ZVrt za vpis v register varuha predšolskih otrok. Ta določa, da varuh predšolskih otrok lahko varuje skupino predšolskih otrok, ki ne sme presegati šest otrok. Varuh predšolskih otrok lahko varuje otroke v stanovanju ene ali večstanovanjske stavbe, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj in je zanjo v skladu s predpisi o graditvi objektov izdano uporabno dovoljenje ali v prostorih, ki izpolnjujejo pogoje, predpisane za vrtce.

7. Navedena določba je bila sprejeta z novelo ZVrt-D (Uradni list RS, št. 25/2008). Iz predloga (Poročevalec DZ 2/2008) izhaja, da je zakonodajalec z navedeno spremembo želel urediti legalno varstvo predšolskih otrok, tako da bi omogočil fizičnim osebam, ki opravljajo varovanje otrok na „sivem trgu“, da se vpišejo v register pri ministrstvu kot varuhi otrok ter s tem navedeno dejavnost opravljajo v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. S tem bi se vzpostavil pregled nad osebami, ki opravljajo varstvo otrok na domu, hkrati pa bi se zagotovila tudi večja kakovost z vidika zdravja in varovanja otrok.

8. Glede prostorskih pogojev zakon določa le, da se varstvo lahko izvaja v stanovanju ene ali večstanovanjske hiše v objektu, za katerega je izdano uporabno dovoljenje, ali pa v prostorih, ki izpolnjujejo pogoje za vrtce. Pri tem pa ne opredeljuje podrobneje primernosti prostorov niti njihove opremljenosti, prav tako v zvezi s tem ne napotuje na drug predpis.

9. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnica vlogo za vpis v register vložila na v naprej pripravljenem obrazcu, ki ima predvideno rubriko, v katero se vnašajo podatki o prostoru, kjer se bo izvajajo varstvo otrok. V obrazcu je tako predvidena možnost, da se bo varstvo izvajalo v stanovanju (v tem primeru se navede naslov ter podatke o parceli, na kateri objekt stoji) ali v stanovanjskih hiši (v tem primeru se navede naslov, parc. št. ter opis stanovanjske stavbe, kakor tudi prostore, v katerih se bo izvajalo varstvo otrok, skupno kvadraturo in njihovo lokacijo v hiši). Tožnica je glede prostorov izpolnila točko b), ki se nanaša na opravljanje dejavnosti v stanovanjski hiši, pri čemer je navedla, da je stanovanjska hiša v dveh etažah v skupni izmeri 230 m2, varstvo pa se bo izvajalo v spodnjem delu hiše v sobi, ki meri 17 m2. 10. Ker ZVrt niti kakšen podzakonski predpis ne določa natančnejših pogojev glede ustreznosti prostorov, kjer se bo opravljala dejavnost varstva predšolskih otrok na podlagi 24.a člena ZVrt, gre pri tem po mnenju sodišča za pravno praznino. V primeru pravne neurejenosti pa je treba s pravilno razlago ob uporabi zakonske analogije dopolniti pravno praznino. Gre za to, da se od posamično urejenega primera sklepa na neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktno urejenega dejanskega stanu, a jim je podoben v bistvenih lastnostih.

11. ZVrt ureja različne oblike izvajanja predšolske vzgoje, ki se izvaja v okviru programa javne službe. Pri tem pa je zakonodajalec s podzakonskim predpisom (Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca) določil normative in minimalne tehnične pogoje glede prostorov in opreme vrtcev, kakor tudi glede prostorov, če se program predšolske vzgoje organizira v vzgojno-varstveni družini. Namen navedene ureditve je v zagotavljanju kakovosti z vidika zdravja in varovanja otrok.

12. Dejavnost varstva predšolskih otrok na podlagi 24.a člena ZVrt ne vključuje izvajanja javno veljavnega programa, temveč le zagotavlja varstvo predšolskih otrok in sicer v skupini, ki ne sme presegati 6 otrok. Ne glede na to, da ne gre za izvajanje javno veljavnega programa predšolske vzgoje, pa je v obeh primerih namen zagotoviti kakovost z vidika zdravja in varovanja otrok. Zato morajo po mnenju sodišča prostori varuha predšolskih otrok zagotavljati vsaj minimalne pogoje za opravljanje varstva predšolskih otrok, kot so določeni v primeru izvajanja javno veljavnega programa predšolske vzgoje v vzgojno varstveni družini.

13. Sodišče se strinja s toženo stranko, da prostorsko enoto, kjer varuh opravlja dejavnost, predstavlja stanovanje in ne zgolj igralnica, kot to meni tožnica. Poleg navedenega prostora je namreč treba zagotoviti še druge nujne prostore, kot kuhinjo, prostor za garderobo, sanitarije. Glede tega pa omenjeni pravilnik določa, da kopalnica enega stanovanja zadošča za eno skupino otrok. To posledično pomeni, da lahko v enem stanovanju dejavnost varuha opravlja le en varuh.

14. V obravnavanem primeru je tožnica v vlogi navedla, da bo dejavnost izvajala v stanovanjski hiši na naslovu …, ki jo ima v najemu in ima dve etaži v skupni izmeri 230 m2. Tožena stranka je njeno vlogo zavrnila, ker je za isto stanovanjsko hišo na istem naslovu kot varuhinja v register že vpisana A.A., tožnica pa v postopku ni izkazala, da je zagotovila samostojno stanovanje. Iz podatkov predloženega spisa pa ni razvidno, da je tožena stranka o tem izvedla ugotovitveni postopek. Zgolj navedba v vlogi, da se bo varstvo izvajalo v sobi, velikosti 17 m2, ki je v spodnjem delu stanovanjske hiše, ne zadošča za zaključek, da so pogoji izpolnjeni niti da niso izpolnjeni, saj odločitev ne more temeljiti na domnevah, temveč na ugotovljenem dejanskem stanju in dokazih, na katere je to oprto.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izvesti ugotovitveni postopek v skladu z določbami ZUP ter ponovno odločiti o zadevi.

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v pavšalnem znesku, ki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 znaša 15,00 EUR, glede na to, da tožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca, zadeva pa je bila rešena na seji senata. Sodna taksa pa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah.