Jedro

Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - nazadnje "podčastnik-specialist" na podlagi ukazov opravljal naloge straže, varovanja državne meje ter naloge v zvezi z usposabljanjem na terenu. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je glede nalog varovanja državne meje in straže tožbenemu zahtevku ugodilo, tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na vaje in usposabljanja, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje ter v zvezi z dejavnostjo straže za posamezne mesece v obdobju od avgusta 2020 do decembra 2021 plača prikrajšanje pri plači v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. a) in b) točke izreka sodbe. Iz naslova prikrajšanja pri plači v zvezi z vojaško dejavnostjo vaj in usposabljanja za posamezne mesece od aprila 2017 do decembra 2021 je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 156,24 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v I. točki izreka se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Ta bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Toženka je argumentirano izkazala obstoj izjem, ki izključujejo uporabo direktive. Ko se katerakoli od dejavnosti opravlja v okviru vojaške operacije, pomeni spoštovanje pravil direktive oviro za učinkovito izvedbo te operacije. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Glede varovanja državne meje je uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, sodišče pa je o tem sprejelo le pavšalne zaključke. Ni ustrezno dokazno ocenilo izpovedi A. A. in B. B., ki sta izpovedala, da bi varovanje državne meje v sistemu rotacij vplivalo na učinkovitost in kvaliteto varovanja. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Operacija Odboj je predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede, moralo bi upoštevati definicijo vojaške operacije, kot jo je podala toženka v svojih vlogah in jo je obrazložil B. B., izhaja pa tudi iz Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020. Napačen je zaključek, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje le v podporni vlogi. Sistem vsakodnevnih rotacij za varovanje državne meje ni primeren. Ne drži, da je bilo mogoče to aktivnost povsem učinkovito organizirati brez odrejene stalne pripravljenosti. Razmere v letu 2019 so se poslabšale, potrebno je bilo zagotoviti več ljudi in stalno prisotnost za potrebe hitre odzivnosti. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, kot tudi ne do navedb, da se je tožnik na meji usposabljal. Nepravilen je zaključek, da se varovanje državne meje ni opravljalo v okviru izrednih dogodkov, k izrednosti dogodka je pripomogla tudi epidemija Covid. Bistvo pripravljenosti je bilo v hitri odzivnosti v primeru nenadnih sprememb na državni meji (naraščanje sil v primeru izrednega dogodka). Glede na vse vojaške naloge, ki so jih pripadniki na meji opravljali (serija taktičnih aktivnosti) je zmotna ugotovitev sodišča, da so bili vojaki na meji zgolj v podporo policiji. Sodišče tudi ne sme presojati, koliko delovnih mest mora biti sistemiziranih oziroma kakšna naj bo formacija SV (VSRS VIII Ips 156/2005, Pdp 908/2022). Glede straže pritožba navaja, da straže ni mogoče šteti za običajno službo, v interesu državne varnosti pa je njeno neprekinjeno izvajanje. Tožnik je stražo opravljal v okviru C. skupine (C.). Rotacije zaposlenih imajo lahko nepopravljive posledice in niso primerne. Sodišče je nekritično povzelo navedbe tožnika in priče D. D., da je bilo delo C. skupine mogoče organizirati z rotacijami in da je bil vsak član skupine nadomestljiv. Pri enoti C. gre za specifično dejavnost pripadnikov oboroženih sil, ki je pogojena s tem, da je mogoče zahtevati popolno predanost vpletenih pripadnikov oboroženih sil za namen dobrega izpolnjevanja temeljnih funkcij varovanja nacionalne varnosti in ohranjanja ozemeljske celovitosti države. Nadomestitev pripadnikov v času izvajanja nalog v C. ni mogoča ali je mogoča le z veliko težavo, zato sistem rotacij ni primeren, saj ne bi bil dosežen smisel naloge C. oziroma bi sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa škodoval izvedbi te dejavnosti. Straža je bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Sodišče se ni opredelilo do večine navedb toženke iz druge pripravljalne vloge ter 44. točke pete pripravljalne vloge in vseh pred tem, niti ni opravilo dokazne ocene glede odločilnih dejstev. Kriterija primernosti sodišče ni presojalo oziroma se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Ne drži, da toženka ni uspela dokazati, da sistem rotacije pri varovanju objektov ni primeren. Po novem, ko se objekti varujejo s sistemom vsakodnevnih rotacij zaposlenih, je kvaliteta varovanja manjša, potrebnih je več zaposlenih, poveča se število tveganj. Zmoten je zaključek, da pri straži ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. S tem v zvezi ni upoštevalo pojasnil B. B. Tudi pri varovanju vojaških objektov obstaja potreba po naraščanju sil v primeru izrednega dogodka. Sodišče ni dokazno ocenilo posameznih izvedenih dokazov. Neprimerno je sklicevanje sodišča na sodbo VIII Ips 196/2018, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Sodišče je z odločitvijo, da tožniku za čas pripravljenosti, tudi če se le-ta šteje v delovni čas, pripada plačilo v višini 100 % urne postavke in ne 50 %, zmotno uporabilo materialno pravo, saj je za čas pripravljenosti dogovorjeno posebno plačilo v KPJS. Stranke kolektivne pogodbe so se dogovorile za plačilo določene zaveze delavca, pri tem pa se niso ukvarjale z vprašanjem, ali gre za pripravljenost znotraj ali zunaj delovnega časa. Bistven je dogovor, da je, ko je delavec zdoma zaradi potreb delodajalca in je pripravljen, da začne z delom, upravičen do plačila v višini 50 % urne postavke osnovne plače. To je skladno tudi s sodbo Sodišča EU C-742/19. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo tožene stranke ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi tudi neposredno ali posredno opredelilo do vseh odločilnih navedb in dokazov toženke in tako tudi ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot smiselno izhaja iz pritožbe.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - nazadnje "podčastnik-specialist" na podlagi ukazov opravljal naloge straže, varovanja državne meje ter naloge v zvezi z usposabljanjem na terenu. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je glede nalog varovanja državne meje in straže tožbenemu zahtevku ugodilo, tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na vaje in usposabljanja, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. 7. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.

9. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno na več mestih uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako zmotna je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne napravilo temeljite dokazne ocene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku v citirani določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnika in prič, pa tudi listin.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19), zato nasprotno pritožbeno zatrjevanje ne drži. (Ne)obstoj te izjeme je pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožnika in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni (ustrezno) dokazno ocenilo izjav A. A. in B. B., ki sta v zvezi z varovanjem meje pojasnila izrednost dogodkov, elemente vojaške operacije, naraščanje migracij, nov koncept delovanja od leta 2019 dalje itd. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje in pretehtalo relevantnost njunih podanih izjav, kot izhaja iz tč. 33 obrazložitve, v razloge je njuni izjavi tudi povzelo, vendar je nato ob upoštevanju tudi ostalih izvedenih dokazov utemeljeno sprejelo materialnopravni zaključek, da varovanje meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES.

12. Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je treba to nalogo šteti za podporno delovanje SV drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog, izhaja tako iz pojasnil A. A. kot Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj). Glede na 3a. točko Direktive št. 13-11 je to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo (upoštevajoč naloge, ki so jih pripadniki na meji opravljali in jih je sodišče prve stopnje pri presoji tudi upoštevalo) torej potrjuje podporno vlogo SV.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v letu 2019 uvedena operacija Odboj in s tem vpeljan nov koncept delovanja (namenske enote, taktično operativni centri, linija poveljevanja E., vojaške taktike itd.). Tem okoliščinam pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, tj. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji in v sodelovanju z njo, pri čemer je policija tudi vodila in usmerjala delo SV pri izvajanju njenih nalog. Sodišče je torej pravilno upoštevalo, da se je z operacijo Odboj spremenil le formalni okvir izvajanja te naloge. Pritožba s posplošenim poudarjanjem izjav A. A. in B. B. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh…).

14. Sodišče pri presoji o tem ali operacija Odboj predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato tudi ni kršilo določb postopka, ko s tem v zvezi ni sledilo definiciji toženke ter priče B. B. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Kot je poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS (npr. v zadevi VIII Ips 13/2024) za razlago tega pojma niso neposredno uporabna vojaška strokovna tolmačenja, na katere se sklicuje toženka oziroma sodobna opredelitev vojaške stroke, po kateri je vojaška operacija "serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki jih izvajajo bojne sile in se koordinira v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev". Za razlago pojma so pomembni razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo Sodišče EU in katere je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo.

15. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da se je tožnik na meji usposabljal. Do navedenega se je izrecno opredelilo v 35. točki obrazložitve, v kateri je podalo tudi razloge za svojo presojo. Slednja v bistvenem pravilno temelji na ugotovljenem dejstvu, da delovanje SV na območju državne meje ni bilo usmerjeno v usposabljanje na terenu, temveč na izvajanje nalog varovanja državne meje skupaj s Policijo.

16. V konkretnem primeru tožena stranka ne za stražo ne za varovanje državne meje ni dokazala okoliščin, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Tudi če so se migracije v letu 2019 bistveno povečale v primerjavi z letom 2018, kot je to zatrjevala toženka, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi migracije (število in njihova dinamika) presegle tiste iz leta 2015, ko je SV s svojimi pripadniki učinkovito izvajala pomoč policiji s sistemom dnevne rotacije in brez odrejene stalne pripravljenosti. Migracij v vtoževanem obdobju tako ni mogoče označiti za izredni dogodek, katerega resnost in obseg bi zahtevala sprejetje ukrepov, kot so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, kot to pravilno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. O podani izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 tako ni mogoče govoriti, saj niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.

17. Tudi če je odrejanje stalne pripravljenosti pripadnikom SV pri varovanju državne meje morda prispevalo k večji učinkovitosti te aktivnosti (hitrejši odzivnosti pripadnikov), slednje za zaključek o izključitvi te dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES ne zadošča. Tožena stranka je namreč potrebo po hitrejši odzivnosti in takojšnji prilagoditvi delovanja SV le pavšalno utemeljevala s hipotetično možnostjo nepredvidljive situacije oziroma hipotetično možnostjo izrednega dogodka (nenadnih sprememb na državni meji, ki bi terjale takojšnjo aktivacijo večjega števila pripadnikov SV), kar pa izjeme od uporabe Direktive ne utemeljuje. Kot je izpostavilo SEU v zadevi C-211/2019 (UO proti Készenléti Rendőrség) se člen 2 (točki 1 in 2) Direktive 2003/88/ES uporablja tudi za pripadnike organov javnega reda, ki opravljajo naloge nadzora na zunanjih mejah države članice v primeru prihoda državljanov tretjih držav na navedene meje, razen če iz vseh upoštevnih okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov. To pa v konkretnem primeru ni izkazano. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi situacija s Covid-19 kakorkoli zahtevala posebno organizacijo dela s pripravljenostjo, tudi sicer pa navedbe toženke v tej smeri kažejo na to, da dejansko ne drži, da sistem rotacij z načrtovanjem delovnega časa ne bi bil primeren zaradi same vsebine oziroma narave dela.

18. Sicer pa vprašanje, kako bi bilo mogoče vojaško dejavnost organizirati učinkoviteje, na pravilnost odločitve v tem sporu ne more vplivati. Tudi v primeru, če bi varovanje državne meje (ali straže) v načinu stalne pripravljenosti imelo določene prednosti, to še ne pomeni, da gre za tako posebno dejavnost, da zanjo ni primerna organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES. Kadrovska situacija ne more biti nepremagljiva ovira za uporabo določb Direktive in ne more imeti prednosti pred zagotavljanjem varovanja zdravja delavcev. Dejavnost varovanja državne meje bi se po pravilni presoji sodišča prve stopnje lahko izvajala tudi po sistemu dnevnih rotacij, kot se je že pred tem (od leta 2015 do 2019) in kot se je tudi od leta 2022 naprej do zaključka te aktivnosti.

19. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja dejavnosti varovanja meje oziroma tudi njeno predhodno večletno in uspešno izvajanje v sistemu rotacije in z načrtovanjem delovnega časa. Povzete ugotovitve utemeljujejo zaključek o primernosti rotacij tudi v vtoževanem obdobju. V zvezi s tem je neustrezno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (sodni odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu). Enake ugotovitve pritožbenega sodišča veljajo tudi za podobne navedbe, ki jih je pritožba podala glede ugotavljanja možnosti / primernosti rotacije v primeru straže. 20. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže, ki jo je tožnik opravljal v okviru C. skupine (C.), katere osnovna naloga je izvajanje obhodov vseh objektov v območju odgovornosti, skladno z načrtom, ki se izdeluje mesečno, niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža (tudi v okviru te C. skupine) redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na več vojaških objektih, pomembnih za državo, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Ker je toženka sama v svojih navedbah enačila naloge C. z nalogami straže, pri zavzemanju za drugačno presojo ne more biti uspešna zgolj s pavšalnimi pritožbenimi zatrjevanji, da gre pri C. za specifično dejavnost, ki je pogojena s tem, da je mogoče zahtevati popolno predanost vpletenih pripadnikov oboroženih sil, ter da je nadomestitev pripadnikov mogoča le z veliko težavo (točka 76 sodbe C-742/19). Kaj takšnega namreč ne izhaja iz zaslišanja tožnika in priče D. D., na katere izpovedi je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svoj zaključek, da je sistem (dnevnih) rotacij tudi za to dejavnost povsem primeren. Pritožba ne predstavi konkretnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti drugače in tudi sicer neutemeljeno izpostavlja, da sodišče kriterija primernosti ni presojalo oziroma da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

21. Zaključku, da straža ne utemeljuje obstoja izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C‑742/19 (neprimernost rotacij), pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi z zatrjevanjem, da se sodišče ni opredelilo do več toženkinih navedb iz njenih vlog ter da se ni opredelilo do posameznih izvedenih dokazov. Ta pritožbena graja je nekonkretizirana in posledično neutemeljena, saj toženka ni navedla, do katerih konkretnih odločilnih navedb in posameznih izvedenih dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo (tudi v okviru C.) primeren sistem rotacije zaposlenih. Te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža oziroma C. tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma pritožbeno poudarjanje, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje te stražarske službe. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z dnevnimi rotacijami (ne le tedenskimi, kot se je ta izvajala), saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

22. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo dnevne rotacije lahko nepopravljive posledice. Toženka se je v zvezi s tem le pavšalno sklicevala na različne dejavnike tveganja in možnost izrednih dogodkov. Tudi sicer za konkretne objekte, na katerih je tožnik opravljal stražo, niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic (dnevnih) rotacij. Pri tem pa je dodati, da je način varovanja objekta mogoče razbrati tako na podlagi dnevnih, kot na podlagi tedenskih rotacij in torej zgolj ta (varnostna) okoliščina na drugačno odločitev ne more vplivati.

23. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Kot je bilo že obrazloženo, zgolj dejstvo, da je morda določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da tudi pri straži obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja z vsakodnevnimi rotacijami kvaliteta varovanja manjša in je povečano število tveganj.

24. Neutemeljeno je tudi posplošeno pritožbeno vztrajanje, da je straža bojna operacija v miru in da pripadniki na straži nosijo orožje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v točkah 21-24, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, saj se izvaja redno in kontinuirano na številnih vojaško pomembnih objektih po celi državi ter da tudi izvedbe straže v okviru C. skupine C. niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine, temveč se je ves čas vtoževanega obdobja izvajala zaradi varovanja objektov v mirnem času in po vnaprej določenem razporedu.

25. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

26. Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določbo drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožbeno zatrjevanje, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa oziroma da ta določba ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki šteje v delovni čas, je tako zmotno. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na 97. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU C-742/19. 27. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).