Jedro

Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prehajanja mej, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko koristil pripadajoči odmor med delovnim časom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 3. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 12. 2019 ter za obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 3.192,08 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene stroške postopka v znesku 833,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi poudarja stališča iz sodne prakse Sodišča EU, in sicer iz zadeve C-107/19 in C-344/19. Nadalje se sklicuje na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo). V zvezi s stališči sodišča EU in Razlagalnim sporočilom poudarja, da intenzivnost dela in pogostost intervencij nista relevantni pri vprašanju, ali je bil delavcu zagotovljen odmor. Poudarja, da je moral biti vseskozi fizično prisoten na mejnem prehodu, poleg nalog mejne kontrole je moral ves čas opazovati in nadzirati okolico ter biti na razpolago toženki. Sklicuje se tudi na stališče zavzeto v odločbi pritožbenega sodišča Pdp 200/2022. Poudarja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju s pravom EU ter stališči Sodišča EU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje Sodišču EU. Meni, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je imel možnost izrabiti odmor. Poudarja, da je komandir leta 2010 izdal navodilo, da se mora zagotoviti zamenjava vsem policistom. Tudi od konca leta 2018 je organizacija dela takšna, da imajo vsi policisti na mejnih prehodih zagotovljeno zamenjavo. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo zgolj na število opravljenih mejnih kontrol, v času ko le-teh ni bilo, pa naj bi mu narava dela omogočala, da si vzame odmor. To pomeni, da na intenziteto dela obveznost opazovanja, nadziranja in varovanje mejnega prehoda ne vpliva, kar pa ne drži. Poudarja, da je moral vseskozi opazovati okolico. Pravico do odmora je imel le, če je dobil zamenjavo. Meni, da bi moralo biti koriščenje odmora takšno, da delavcu ni treba biti na razpolago delodajalcu, ampak se lahko posveti lastnim interesom. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je na mejnem prehodu A. lahko koristil odmor tudi takrat, ko ni dobil zamenjave. Iz izpostavljenih statističnih podatkov prehodov izhaja, da če na mejnem prehodu A. ni imel zamenjave, ni mogel koristiti odmora. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da mu ni nastala škoda.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je v vtoževanem obdobju od julija 2014 do novembra 2018 opravljal delo policista na mejnih prehodih A., B., C., D. in E., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole. Od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi nemožnosti koriščenja odmora, ker naj bi delo opravljal tudi takrat, ko bi moral imeti odmor. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je delovni proces tožniku omogočal koriščenje odmora med delovnim časom. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno presodilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejnih kontrol in ostalih tožnikovih nalog) takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter oblikovana v skladu z določbo 8. člena ZPP; posledično jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS zavzeta v odločbah VIII Ips 54/2021 in VIII Ips 35/2021, izdanih v podobnih zadevah. Pritožba nasprotuje stališču zavzetem v sklepu VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, in očita, da Vrhovno sodišče RS ni postavilo predhodnega vprašanja Sodišču EU, kar pa presega predmet tega spora. Kot je Vrhovno sodišče RS dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. V sklepu VIII Ips 54/2021 je poudarjen namen odmora (povrnitev nekaterih psihofizičnih sposobnosti) ter okoliščina, da ni nujno, da se mora odmor koristiti v enem kosu, ampak lahko tudi v več delih. Delodajalec mora poskrbeti, da je delavcu omogočen odmor med delovnim časom, pri čemer je način zagotavljanja odmora odvisen od narave in intenzivnosti dela. Pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je treba upoštevati načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se odmor všteva v delovni čas in je plačan. Nadalje je poudarilo, da pravica do odmora sama po sebi ni kršena, če delavec odmor koristi na delovnem mestu, in da ni potrebno organizirati zamenjav, ko ima delavec glede na naravo dela možnosti prekinitev in odmorov med izvajanjem nalog.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi Sodišča EU C-107/19 in C-344/19, saj nista uporabljivi v konkretnem primeru. V zadevi C-107/19 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo; v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V primeru tožnika pa je moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je tožnik glede na naravo in intenzivnost dela imel možnost koristiti odmor.

9. Kot rečeno, do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa, tudi če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koristiti odmor. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da izdano navodilo komandirja policijske postaje iz leta 2010 o tem, da mora vodja izmene z zagotavljanjem zamenjav za čas odmora vsem policistom zagotavljati odmor med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi mu vodja izmene zagotovil zamenjavo. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je toženka v letu 2018 uvedla sistem zagotavljanja menjav za čas odmora. Ali je tožnik lahko koristil odmor, je stvar materialnopravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisno od navodil glede izvajanja menjav.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da so bili mejni prehodi, z izjemo A., manjši, nižja je bila tudi intenzivnost prehodov in posledično opravljanja mejne kontrole, čemur tožnik v pritožbi pritrjuje. Ker do prehajanja meje ni prihajalo ves čas, je v času čakanja na vozilo tožnik lahko koristil odmor (tudi če ni imel določene zamenjave). Prehode so večinoma uporabljali obmejni prebivalci, ki so jih policisti že poznali in so lahko opravili mejno kontrolo le enkrat v dnevu, takšna kontrola pa je bila tudi hitrejša. Mejna kontrola potnikov je trajala kratek čas, od nekaj sekund do največ nekaj minut, temeljite kontrole pa so bile izvedene izjemoma. Ugotovilo je, da potniki niso ves čas prehajali meje niti na A., kjer je bilo največ prometa, še toliko manj pa na ostalih prehodih. Bila so tudi daljša obdobja, ko ni bilo vozil, ponoči pa je bil promet nižji kot čez dan. Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prehajanja mej, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko koristil pripadajoči odmor med delovnim časom.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah o delovni obremenjenosti glede na število prestopov potnikov na uro na mejnem prehodu A. (kot rečeno, v zvezi z ostalimi mejnimi prehodi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o majhni obremenjenosti prehodov v pritožbi ne izpodbija). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da so policisti na mejnem prehodu A. lahko koristili odmor, saj so na tem mejnem prehodu v času dnevne izmene (do 22. ure) delo večinoma opravljali trije policisti, kar jim je omogočalo menjavo za čas odmora. Tudi tožnik sam je zatrjeval, da mu na mejnem prehodu A. odmor med delovnim časom ni bil zagotovljen zgolj ponoči (ko sta bila na prehodu le dva policista) ter da mu je bila na tem prehodu v dnevni izmeni izraba odmora omogočena. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič in nenazadnje tudi tožnika pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo v nočni izmeni na tem mejnem prehodu manj vozil kot v dnevnem času. Ponoči je bilo prehajanje meje bistveno manjše, zato je lahko tožnik, čeprav je v nočni izmeni delal le še z enim policistom, odmor lahko koristil (vsaj v dveh delih).

12. Pritožba izpostavlja, da ni pomembno samo število mejnih prehodov, saj je imel tožnik tudi druge naloge, in sicer je moral opazovati, nadzirati in varovati okolico mejnega prehoda, zaradi česar ni mogel prenehati z delom in si organizirati koriščenja odmora. Sodišče prve stopnje je navedene naloge upoštevalo, vendar je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik kljub temu imel dovolj časa za odmor. Ugotovilo je, da je le redko prišlo do prekrškov in kaznivih dejanj, preprečevanju katerih je bilo namenjeno opazovanje okolice, prav tako se od tožnika ni zahtevalo, da nenehno spremlja celotno okolico. To niti ni bilo mogoče. Nadzora tako ni mogel vršiti že v času opravljanja mejne kontrole. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik med odmorom lahko bil v kuhinji in je v tem času lahko opustil nadzor okolice, imel je čas pojesti malico (tožnik ni trdil, da bi imel zato pri toženki kake težave), lahko se je pogovarjal po telefonu, imel je dostop do interneta. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved oziroma pisno izjavo prič F. F. in G. G. (ki sta bila tožniku nadrejena), da se ni terjalo neprestano opazovanje okolice, ampak se je nadzor izvajal v okviru možnega. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da mu nikoli ni bilo izdano navodilo, da lahko opazovanje opusti, saj se za vsako delo, ki ga delavec opravi ali ne opravi, ne zahteva izrecnega navodila. Upoštevajoč navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je bilo tožniku onemogočeno koriščenje odmora zaradi opazovanja okolice skladno z določili Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.).

13. Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da tožnik ni imel pravice do odmora, ker je bil ves čas na razpolago delodajalcu in se je moral nemudoma odzvati na dano situacijo. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnika oziroma njegovo obremenitev z nalogami ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času odmora oziroma malice na mejni prehod prišel potnik.1 Glede na navedeno pritožba s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo ter odločitvi Sodišča EU v zadevah C-107/19 in C-344/19 neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki mu je onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika ali nekega izrednega dogodka, do katerih je prihajalo izjemno redko, prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožniku odmor zagotovljen le v primeru zamenjave. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da zgolj spremljanje radijske zveze še ne predstavlja posega v pravico do odmora, tožnik pa ne izpostavlja konkretnih dogodkov, ki bi od njega terjali takojšnje reagiranje.

14. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 200/2022, ki temelji na drugačnem dejanskem stanju, saj delo tožnice v tej zadevi (opravljanje videonadzora objekta na tajni lokaciji) ni bilo primerljivo z delom tožnika pri opravljanju mejne kontrole na mejnih prehodih. Tudi sicer pa tožnik zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko mu naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, kakšna je bila narava in intenzivnost dela delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera. V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke, posledično je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor utemeljeno zavrnilo. Ob ugotovitvi, da v ravnanju toženke ni protipravnosti, pa presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni potrebna, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb o nastali škodi ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. 22. točko obrazložitve že omenjenega sklepa VSRS VIII Ips 54/2021.