Jedro

Izpodbijana sklepa temeljita na zmotnem stališču glede dopustnosti retroaktivne uporabe ZOPNI; sodišče prve stopnje posledično ni ugotavljajo odločilnih dejstev, in sicer kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno oziroma premoženje (v obravnavanem primeru nepremičnine) pridobljeno. Po razveljavitvi prvega odstavka 57. člena ZOPNI se ta zakon tudi glede ukrepov za začasno zavarovanje premoženja ne more uporabljati za pravne položaje, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno oziroma premoženje pridobljeno pred uveljavitvijo ZOPNI.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima sklepoma je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovora tožencev zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VP 778/2018 z dne 19. 4. 2018, s katerim je bilo ugodeno predlogu tožnice za podaljšanje začasnega zavarovanja, ki je bilo dne 11. 12. 2017 odrejeno s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Kpd 55989/20171. Začasno zavarovanje premoženja je bilo podaljšano do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku.

2. Proti sklepoma o zavrnitvi ugovorov sta se pravočasno pritožila toženec in toženka.

3. Toženec uvodoma zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ker je sodišče odločilo o njegovem ugovoru ne da bi mu prej vročilo odgovor na ugovor Specializiranega državnega tožilstva (SDT), ki je vseboval stališča, ki so bila vsebinsko pomembna za odločitev sodišča. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec v ugovoru ni podal nobenih relevantnih trditev, ki bi omajale verodostojnost finančnega poročila kot javne listine in podatkov, navedenih v njem. Opozarja, da je že v ugovoru dne 14. 5. 2018 prerekal tako obstoj terjatve kot tudi višino domnevnega sorazmerja in se o tem obširno opredelil nato v odgovoru na tožbo, ki ga je podal 4. 6. 2018. Tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se odvzem nezakonitega izvora po ZOPNI izreče tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa, se ne strinja. Toženec je prepričan, da je odvzem premoženja nezakonitega izvora ne glede na njegovo zakonsko označitev kazenskopravni ukrep. Poseg v posameznikove človekove pravice in temeljne svoboščine, na podlagi očitkov, v zvezi s katerimi je sodišče izreklo pravnomočno oprostilno sodbo, je v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS. Ker toženec ni storil kakšnega kataloškega kaznivega dejanja, kar izhaja iz kazenske pravnomočne oprostilne sodbe X K 40611/2015 z dne 21. 3. 2017, tudi ne morejo biti podani utemeljeni razlogi za sum, da je takšno kataloško kaznivo dejanje storjeno, s tem pa tudi niso podani pogoji za začasno zavarovanje po prvi alineji prvega odstavka 20. člena ZOPNI. Toženec je prepričan, da je domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI uspešno izpodbil že v ugovoru z dne 14. 5. 2018 ter v odgovoru na tožbo z dne 4. 6. 2018. Ugotovitve iz finančne preiskave in zbrani podatki, na katerih temelji tožbeni zahtevek, so deloma nepopolni, neutemeljeni in napačni. Toženec vztraja pri trditvi, da osemdnevni rok za ugovor ni razumen rok. Osemnajst mesecev, ki jih je imelo na voljo tožilstvo za vložitev tožbe ter na drugi strani osem dni, ki jih je imel na voljo toženec za vložitev pravnega sredstva v postopku začasnega zavarovanja, ne more biti sorazmerno, pri čemer je treba upoštevati še pravilo obrnjenega dokaznega bremena, ki zavezuje toženca, da tako rekoč v hipu predloži dokaze, sicer bo ob premoženje. Poleg tega je prevalitev dokaznega bremena ustavno sporna. Ni dopustno, da se takšna ustavno nedopustna prevalitev dokaznega bremena uporablja že na podlagi tako nizkega standarda, kot so razlogi za sum in gre za kršitev najmanj 14., 22. in 23. člena Ustave. Prevalitev dokaznega bremena je izjema v postopkih, v katerih se ščiti šibkejšo stranko. Z vidika uporabe načela zakonitosti kazenskega prava iz 28. člena Ustave je nedopustno, da bi se odvzem premoženja nezakonitega izvora uporabil prvič v zvezi z dejanjem, ki je bilo storjeno pred uveljavitvijo takšnega instituta in za premoženje, ki ga je posameznik pridobil pred uveljavitvijo tega instituta. Enako kot za sam odvzem, velja za začasno zavarovanje takšnega odvzema. Treba je upoštevati drugi odstavek 155. člena Ustave, ki določa, da smejo imeti določbe zakona učinek za nazaj le, če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Na podlagi te določbe se ZOPNI ne bi smel uporabljati za premoženje, ki ga je posameznik pridobil pred uveljavitvijo tega zakona ali v zvezi z dejanjem, ki ga je storil pred uveljavitvijo tega zakona. Sodišče se v izpodbijanem sklepu tudi ni opredelilo do konkretnih razlogov, ki bi utemeljevali obstoj nevarnosti. Dejstvo, da oba toženca večkrat potujeta v tujino, še ne pomeni, da imata tam namen ostati ali se preseliti z namenom, da bi onemogočila ali otežila odvzem nepremičnin. Sodišče se ni opredelilo niti do sorazmernosti izrečenih ukrepov zavarovanja, kot to od njega terja tretji odstavek 21. člena ZOPNI.

4. Toženka trdi, da se začasno zavarovanje za odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI nanjo ne more nanašati, ker ni bila v nobenem kazenskem postopku in nanjo tudi ni bilo preneseno nobeno premoženje nezakonitega izvora. Utemeljeni razlogi za sum iz prvega odstavka 21. člena ZOPNI niso podani. Toženka je zakonska žena prvega toženca in je po zakonski predpostavki upravičena do polovice vsega skupnega premoženja, ki sta ga zakonca ustvarila v času trajanja zakonske skupnosti. Premoženje zato nanjo ni bilo preneseno, ampak je bilo v času zakonske zveze pridobljeno. Ker tudi iz zapisnika FURS ne izhaja, da bi finančna preiskava pokazala kakršnekoli nepravilnosti oziroma nesorazmerja pri premoženju toženke, ni mogoče izhajati iz domneve, da je bilo premoženje toženca preneseno na toženko ampak je treba šteti, da gre za premoženje toženke, ki ga je pridobila z zakonitimi sredstvi. Tudi sicer niso podani zakoniti razlogi za začasno zavarovanje v smislu 20. člena ZOPNI. Ker je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno oproščen, ni mogoče govoriti o tem, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženi storil kataloško kaznivo dejanje. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da obstoj oprostilne sodbe nima vpliva na tek postopka oziroma vodenja pravdnega postopka po ZOPNI niti na sam obstoj premoženja nezakonitega izvora. Tudi če bi bilo na jezikovni ravni določbe ZOPNI mogoče razumeti tako, je takšna zakonska določba očitno neustavna. Nesprejemljivo je, da pravnomočna oprostilna sodba ne bi imela vpliva na tek postopka po ZOPNI. Ne drži, da izrek pravnomočne oprostilne sodbe zoper toženca ne vpliva na sam obstoj premoženja nezakonitega izvora. Terjatev tožnice tudi ni verjetno izkazana oziroma zagotovo ni izkazana v zatrjevani višini. Ni izkazano, da nepremičnine tožencev na Nizozemskih Antilih predstavljajo nezakonito premoženje. Iz podatkov kazenskega in predmetnega spisa nedvomno izhaja, da so bile v pretežnem delu kupljene s sredstvi, ki jih je toženec prejel od družbe G. d. o. o. za opravljene storitve v skupnem znesku 876.970,86 EUR. Ker je bil toženec oproščen očitanega kaznivega dejanja, ne more biti več sporno, da ta denarna sredstva niso bila nezakonito pridobljena, zaradi česar tudi premoženje, ki ga je toženec kupil z denarjem zakonitega izvora, ne more predstavljati premoženja nezakonitega izvora. Poleg tega ni izpolnjen pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 20. člena ZOPNI, to je obstoj nevarnosti, da bi toženka z nepremičnim premoženjem razpolagala na način, da bi onemogočila ali preprečila njegov odvzem po pravnomočno končanem postopku. V konkretnem primeru tudi ne gre za uveljavitev nedenarne terjatve, ampak za denarno terjatev, katere realizacijo tožnica zahteva na način, da se odvzame nepremično premoženje tožencev. Toženki tudi ni mogoče očitati, da je kadarkoli s kakšnim svojim ravnanjem poskušala skrivati svoje premoženje.

5. Pritožbi sta bili vročeni tožnici, ki nanju ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Toženec že v ugovoru in tudi sedaj v pritožbi med drugim trdi, da se Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Ur. l. RS, št. 91/11 in 25/14) zaradi določbe drugega odstavka 155. člena Ustave ne bi smel uporabljati za premoženje, ki ga je posameznik pridobil pred uveljavitvijo tega zakona ali v zvezi z dejanjem2, ki ga je storil pred uveljavitvijo tega zakona. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ta očitek zavrnilo s sklicevanjem na v sodni praksi do sedaj oblikovana stališča, po katerih sodi institut odvzema premoženja nezakonitega izvora v okvir ustavnega pooblastila zakonodajalcu, da določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (67. člen Ustave, prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Sodišče prve stopnje je izrecno izpostavilo določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI (25. točka obrazložitve), iz katere po njegovem mnenju izhaja, da se je zakonodajalec zavedal retroaktivne veljave zakona (tako za preiskovanca kot za povezane osebe) in jo štel za dopustno.

8. Prvi odstavek 57. člena ZOPNI je določal, da se ZOPNI uporablja tudi v zadevah, v katerih je bil (pred)kazenski postopek začet pred uveljavitvijo zakona oziroma po 1. 1. 1990. ZOPNI je začel veljati 29. 11. 2011, uporabljati pa se je začel 29. 5. 2012, to je šest mesecev po njegovi uveljavitvi (58. člen ZOPNI).

9. Z odločbo št. U-I-6/15-23, Up-33/15-32, Up-1003/15-27 z dne 5. 7. 2018 je Ustavno sodišče Republike Slovenije (po izdaji izpodbijanih sklepov) razveljavilo prvi odstavek 57. člena ZOPNI, ker za nazaj posega v pravne položaje oziroma pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času pred začetkom njegove veljavnosti oziroma ima povratne učinke, kakršne 155. člen Ustave v prvem odstavku prepoveduje (33. točka obrazložitve). Ker javna korist (drugi odstavek 155. člena Ustave) v zakonodajnem postopku ni bila posebej ugotovljena oziroma iz zakonodajnega gradiva ne izhaja, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je prvi odstavek 57. člena ZOPNI v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave, s tem pa tudi s prepovedjo povratne veljave zakona iz prvega odstavka 155. člena Ustave. Protiustavno povratno učinkovanje zakonske ureditve glede odvzema premoženja pomeni tudi protiustavno povratno učinkovanje ukrepa za njegovo začasno zavarovanje (37. točka obrazložitve), kar je predmet obravnavane zadeve.

10. Ker glede na povedano izpodbijana sklepa temeljita na zmotnem stališču glede dopustnosti retroaktivne uporabe ZOPNI, sodišče prve stopnje ni ugotavljajo odločilnih dejstev, in sicer kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno oziroma premoženje (v obravnavanem primeru nepremičnine) pridobljeno. Že zato je bilo treba pritožbama ugoditi in sklepa razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP) ter zadevo vrniti sodišču v nov postopek in se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih trditev ni opredeljevalo.

11. V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva, da se po razveljavitvi prvega odstavka 57. člena ZOPNI ta zakon tudi glede ukrepov za začasno zavarovanje premoženja ne more uporabljati za pravne položaje, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno oziroma premoženje pridobljeno pred uveljavitvijo ZOPNI.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 S katerim se je tožencema prepovedalo odtujiti in obremeniti številne nepremičnin, ki so razvidne iz izreka omenjenega sklepa. 2 V ugovoru je trdil, da naj bi do očitanega kaznivega dejanja prišlo v obdobju od leta 2005 do 2011 oziroma pred začetkom veljavnosti ZOPNI.