Jedro

Po peti točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Tožnika tako ravnanje na povsem formalni ravni sicer zatrjujeta, vendar ga v ničemer ne konkretizirata: po njunih dejanskih navedbah naj bi bilo namreč nedovoljeno ravnanje uperjeno zoper njiju in ne zoper uradno osebo, ki je vodila postopek. Tako ravnanje po povedanem ne more povzročiti ničnosti odločbe, in to tudi v primeru, če sta tožnika zaradi njega podpisala zapisnik mejne obravnave, s katerim se v resnici nista strinjala oziroma se iz tega razloga nista pritožila zoper odločbo o evidentiranju meje. To namreč ne pomeni vpliva na uradno osebo, ki ni bila izpostavljena nikakršnemu nedovoljenemu ravnanju, temveč kvečjemu napako volje tožnikov, ki jo je uradna oseba upoštevala pri odločanju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnikov za izrek ničnosti odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana, Geodetske pisarne Kočevje, z dne 18. 11. 2015, v upravnem postopku evidentiranja dela urejene meje parcel št. 270, 274, 280 in 281 s sosednjimi parcelami št. 269/2, 282, 283 in 285, vse v katastrski občini ... Iz obrazložitve izhaja, da zoper to odločbo ni bila vložena pritožba, zato je dne 9. 12. 2015 postala pravnomočna. Tožnika sta toženki predlagala, naj jo izreče za nično, ker je bila izdana v posledici prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, kar pomeni ničnostni razlog iz pete točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Toženka že uvodoma navaja, da mora biti tako ravnanje naperjeno zoper uradno osebo in to na način, da vpliva na njeno voljo, kar ima za posledico izdajo drugačne odločbe, kot bi jo uradna oseba izdala, če takega ravnanja ne bi bilo. Tožnika sta v zahtevi zatrjevala zgolj to, da sta bila takemu ravnanju uradne osebe in drugih strank v postopku izpostavljena sama, kar pa ne pomeni navedenega ničnostnega razloga. Poleg tega toženka dodaja še, da so navedbe tožnikov tudi sicer protislovne, ker navajata, da ju je geodet pri določanju poteka meje zavedel in da v potek meje nikakor ne bi privolila, če bi jima bila v naravi meja pokazana tako, kot je bila kasneje evidentirana v zemljiški kataster, kar logično negira njune hkratne navedbe o prisilnem podpisu soglasja. Katero od navedenih nedovoljenih ravnanj bi po mnenju toženke lahko predstavljala tudi namerna neresnična izjava oziroma elaborat geodetskega podjetja, s katerim bi geodetski upravi lahko posredoval neresnične podatke o ugotovljenem poteku meje in s tem Geodetsko upravo namerno zavedel, da bi odločila o evidentiranju urejene meje, vendar Geodetska uprava takšnih nepravilnosti v postopku ni ugotovila. Toženka dodaja še, da zgolj morebitno nepravilno dejansko stanje glede poteka meje parcele ne pomeni razloga za izrek ničnosti pravnomočne odločbe, in pripominja, da je bil potek meje, kot ga je v elaboratu predlagal geodet in kot je bil kasneje s predmetno odločbo evidentiran v zemljiški kataster, v naravi celo fizično označen s predpisanimi mejnimi znamenji. Če bi bila tožnika res v zmoti oziroma zavedena, toženka opozarja še, da napake volje pri izjavljanju o poteku meje v postopku izvedbe geodetske storitve ni mogoče uveljavljati v upravnem postopku, temveč le v sodnem.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da je poleg razloga, na katerega se sklicujeta tožnika, preizkusil tudi morebiten obstoj drugih razlogov za ničnost odločbe iz prvega odstavka 297. člena ZUP ter ugotovil, da teh razlogov ni.

4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je predmetna odločba posledica neposrednega pritiska in izsiljevanja nasprotne stranke ter A. na kraju samem, saj sta bila načrtno zavedena in preslepljena glede poteka meje. Gre za odstopanja tudi do 3 metre in več, na daljši razdalji. Če bi jima bila meja pokazana tako, kot jo ureja predmetna odločba, v njen potek ne bi privolila. Parcele št. 282 in 285 k.o. ... namreč že dolgo uporabljata v obsegu, ki je viden v naravi in jima ga predmetna odločba odvzema. Nasprotna stranka in pooblaščeni geodet jima nista pokazala katastrsko urejene meje, temveč dejansko mejo, kakršna v naravi obstaja še danes, evidentirana pa je povsem druga meja. Ker sta dejstvo, da sta bila preslepljena, v naravi zaznala šele nedavno, pri dejanski uporabi nepremičnine, se zoper predmetno odločbo nista pritožila, saj sta bila prepričana, da ureja mejo tako, kot jima je bila pokazana.

5. Upravni organ sicer v izpodbijani odločbi povzema njune navedbe, vendar ju ni ne zaslišal, niti izvedel ogleda predmetnih zemljišč, kar sta predlagala. To je absolutna bistvena kršitev ZUP, kot tudi to, da jima ni bilo omogočeno, da bi se izjasnila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Opisana “konkretna sila, izsiljevanje ter postopanje nasprotnih strank ter pooblaščenega geodeta“ lahko pomeni takšno pravno pomembno silo, ki je vsaj posredno vplivala na uradno osebo in izdajo predmetne odločbe, saj gre za “namerno neresničen elaborat, ki ni enak tožnikoma pokazanim mejnim točkam v naravi na kraju samem“. S tem je bil upravni organ “pravno relevantno in pomembno“ zaveden, da je o evidentiranju meje odločil na način, ki izhaja iz predmetne odločbe. Tožnika sta tudi sicer na pristojno sodišče vložila tožbo zaradi razveljavitve izjave o strinjanju s potekom predlagane meje in razveljavitve evidentirane meje ter zaradi sodne določitve meje.

6. Sodišču iz vseh navedenih razlogov predlagata, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Geodetske uprave Republike Slovenije, Geodetske pisarne Kočevje, št. 02112-839/2015 z dne 18. 11. 2015, izreče za nično.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, B.B. pa se kot mejaš in s tem prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi v bistvenem sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po peti točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.

10. Kot v obrazložitvi svoje odločbe pravilno navaja že prvostopenjski organ – na te navedbe pa se sklicuje tudi drugostopenjski – mora po navedeni zakonski določbi, kakor jo razumeta pravna teorija (prim. npr. Kerševan – Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2017, stran 466) in tudi povsem enotna in ustaljena sodna praksa (prim. npr. sodbo tukajšnjega sodišča I U 1516/2015), nedovoljeno dejanje pomeniti vpliv strank ali tretjih oseb na odločanje upravnega organa oziroma uradne osebe, tako da izdana odločba ne predstavlja pravega izraza njene volje.

11. Odločba, katere ničnost zatrjujeta tožnika, je bila izdana v postopku za ureditev in evidentiranje meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev, meja pa se nato na podlagi elaborata, ki ga izdela to podjetje, v upravnem postopku evidentira v zemljiškem katastru (prvi odstavek 26. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin; v nadaljevanju ZEN). Uradna oseba, zoper katero bi moralo biti uperjeno nedovoljeno ravnanje v smislu pete točke prvega odstavka 279. člena ZUP je torej geodet, ki vodi mejno obravnavo (prvi odstavek 31. člena ZEN) oziroma uradna oseba, ki vodi upravni postopek za evidentiranje meje, urejene na tej obravnavi.

12. Tožnika tako ravnanje na povsem formalni ravni sicer zatrjujeta, vendar ga v ničemer ne konkretizirata: po njunih dejanskih navedbah naj bi bilo namreč nedovoljeno ravnanje uperjeno zoper njiju in ne zoper uradno osebo, ki je vodila postopek. Tako ravnanje po povedanem ne more povzročiti ničnosti odločbe, in to tudi v primeru, če sta tožnika zaradi njega podpisala zapisnik mejne obravnave, s katerim se v resnici nista strinjala oziroma se iz tega razloga nista pritožila zoper odločbo o evidentiranju meje. To namreč ne pomeni vpliva na uradno osebo, ki ni bila izpostavljena nikakršnemu nedovoljenemu ravnanju, temveč kvečjemu napako volje tožnikov, ki jo je uradna oseba upoštevala pri odločanju. Kot pravilno navaja že toženka, taka napaka ne pomeni nobenega izmed razlogov, iz katerih se po prvem odstavku 279. člena ZUP odločba izreče za nično.

13. Podobno velja tudi glede tožbenih navedb, da je bil v zadevi izdelan “namerno neresničen elaborat“, s katerim je bil upravni organ “pravno relevantno in pomembno zaveden“, ko je odločal o evidentiranju meje. Taka tožbena navedba bi lahko smiselno pomenila kvečjemu trditev, da je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali kot posledica dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku. Vendar tudi tak razlog smiselno oziroma po vsebini ne ustreza nobenemu od razlogov za izrek odločbe za nično, kot so opredeljeni v prvem odstavku 279. člena ZUP, temveč pomeni kvečjemu razloge za obnovo postopka (2. točka 260. člena ZUP).

14. Navedbe tožnikov torej po vsebini sploh ne morejo pomeniti dejanj ali ravnanja, ki bi ustrezala ničnostnemu razlogu iz pete točke prvega odstavka 279. člena ZUP, na obstoj kakšnega drugega ničnostnega razloga pa se tožnika ne sklicujeta ne izrecno, ne smiselno oziroma po vsebini svojih navedb. To izhaja tudi iz bistvenih ugotovitev toženke, zato se sodišče v celoti strinja tudi z njenim ravnanjem, ko je o zadevi odločila po skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank. Prva točka prvega odstavka 144. člena ZUP namreč določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi (…), po tretjem odstavku istega člena pa v takem primeru ni treba zaslišati stranke. Kot že rečeno, je bistvo toženkine obrazložitve, da na način, kot ga zatrjujeta tožnika, do ničnosti odločbe sploh ne more priti, kar smiselno pomeni, da zatrjevano dejansko stanje za odločitev sploh ni pomembno in posledično tudi ne kakorkoli sporno. Do ugotovitve, da tožnika ne zatrjujeta nobene okoliščine, ki bi lahko bila pravno pomembna za izrek predmetne odločbe za nično, je organ očitno lahko prišel že zgolj ob upoštevanju vsebine njune zahteve, zato se sodišče strinja z njegovo ugotovitvijo, da zaslišanje tožnikov ni bilo potrebno, kot že rečeno pa je imel za to tudi ustrezno zakonsko podlago v prvem odstavku 144. člena ZUP.

15. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je pravilna in zakonita tudi ta odločba, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi predlagal tudi vrsto dokazov, vendar se sodeč po tožbenih navedbah vsi ti dokazi nanašajo izključno na obstoj ravnanj, ki – kot je bilo obrazloženo – že po zakonski ureditvi sploh ne morejo pomeniti zatrjevanega ničnostnega razloga. Izvedba teh dokazov zato ne bi mogla vplivati na odločitev zadevi, tako da je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.