Jedro

Univerzalni pravni naslednik prodajalca nepremičnine ne more uveljavljati proti kupcu ničnosti prodajne pogodbe, če je bila prepoved manjšega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 9.050 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna priznati in izstaviti tožeči stranki za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo tožnik vknjižil kot lastnik do celote pri parceli št. ..., ki je vpisana v vl.št. ... k.o. P., ker bo sicer sodba nadomestila takšno listino, ter ji mora povrniti tudi pravdne stroške v znesku 18.280,00 SIT, vse v 15 dneh. Tožena stranka se pritožuje proti navedeni sodni odločbi po svojem pooblaščencu (pooblastilo je bilo dano na glavni obravnavi, dne 20.4.1999). V pritožbi zatrjuje, da je sodbo, datirano dne 17.5.1999, toženec prejel nekaj dni pozneje in ni uspel obvestiti svojega pooblaščenca, ker se je ta nahajal v tujini. Zaradi tega se pooblaščenec ni utegnil ustrezno pripraviti na glavno obravnavo, ker je zanjo zvedel šele dan prej v poznih popoldanskih urah. Ker je toženec omejeno opravilno sposoben, ni uspel sam osebno pripraviti vsega dokaznega gradiva. Zaradi tega toženec na glavno obravnavo ni pripeljal prič, ki bi s svojim pričevanjem bistveno vplivale na odločitev sodišča. Tožnik ni plačal celotne kupnine za sporno nepremičnino in po načelu sočasnosti spolnitve prodajalec zato ni bil dolžan izročiti stvari. Tožnik tudi ni bil stalno v posesti sporne nepremičnine, saj je v določenem obdobju zemljišče povsem zanemaril, o čemer lahko izpovedo priče V.K., I. in Č.Z.. Toženec je pridobil sporno parcelo v last in posest po vseh veljavnih zakonskih določilih in sicer z odločbo na podlagi Zakona o denacionalizaciji, ki se je glasila na očetovo ime. Na podlagi te odločbe in sklepa o dedovanju se je tožnik vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik. Tožnik je dobro vedel, da zemljišča ne more kupiti, pa je kljub temu vztrajno naprošal sedaj pokojnega toženčevega očeta, naj mu zemljišče proda.

Tožnik v vsakem primeru ni spadal v krog oseb, ki bi jim toženčev oče lahko prodal sporno nepremičnino. Tožnik je tudi dobro izkoristil prodajalčevo slabo premoženjsko stanje in se je toženčev oče odločil za prodajo le zaradi finančne stiske. Ob podpisu pogodbe je bila plačana samo ara, tožnik pa je po svoje prikrojil vsebino pogodbe, potem ko je bila že podpisana. Zaradi neporavnane kupnine tudi toženec ni hotel priznati tožniku lastninske pravice na sporni nepremičnini. Prodajna pogodba, ki je bila sklenjena 7.11.1976, je nična.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.Toženčev oče je, podobno kot tožniku, prodal različna zemljišča tudi drugim kupcem, prodajalčevi dediči pa so jim zagotovili vknjižbo njihove lastninske pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Ni jasno, kaj ima toženčev pooblaščenec v mislih, ko zatrjuje, da je toženec prejel sodbo datirano 17.5.1999 nekaj dni pozneje in ni uspel obvestiti svojega pooblaščenca, da bi se pravočasno pripravil na glavno obravnavo. Glavna obravnava je bila zaključena na naroku dne 20.4.1999, ki se ga je udeležil tudi pooblaščenec, iz zapisnika pa je razvidno, da ni podal nikakršnih dokaznih predlogov. Tudi pritožbene trditve o tem, da naj bi bil toženec omejeno opravilno sposoben ni mogoče upoštevati, saj ni dokazno podprta, v dosedanjem postopku pa se tudi ni pojavil dvom o toženčevi pravdni sposobnosti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s prodajo spornega zemljišča dne 7.11.1976. Pisna pogodba, ki jo je podpisal tudi toženec, ne vsebuje nejasnih določb. Iz nje je razvidno, da je bila kupnina v celoti plačana, kupca pa sta tudi nastopila posest na nepremičnini ter je bila tako prodajna pogodba realizirana z izjemo zemljiškoknjižne izvedbe pogodbe.

Takšnih ugotovitev tudi ne morejo omajati neprepričljive pritožbene trditve o tem, da naj bi tožnik zapisal vsebino pogodbe potem, ko sta se na prazen listin papirja podpisala toženec in njegov oče. Takšna trditev je povsem neverjetna, pritožnik pa v zvezi z njo tudi ne predlaga nobenih relevantnih dokazov. Povsem posplošene so tudi pritožbene trditve o tem, da naj bi tožnik izrabil slabo premoženjsko stanje toženčevega očeta in ne predstavljajo nikakršne podlage za ugotovitev, da sporna prodajna pogodba morda predstavlja oderuško pogodbo v smislu 141. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Čeprav tožnik ob sklenitvi prodajne pogodbe ni spadal med osebe, ki so navedene v 13. čl. Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, pa toženec ne more uveljavljati ničnosti sporne prodajne pogodbe, saj je bila pogodba skoraj v celoti izvršena, kršitev navedene zakonske določbe pa je manjšega pomena. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 2. odst. 107. čl. ZOR. Toženčevo nasprotovanje izpolnitvi obveznosti, ki jih je zanesljivo sprejel njegov pravni prednik, pa je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. čl. ZOR).

Sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 v zvezi s 498. čl. ZPP/99). Tožeča stranka je bila uspešna tudi v pritožbenem postopku in ji mora zato tožena stranka povrniti takso za odgovor na pritožbo v znesku 9.000,00 SIT in poštnino v znesku 150 SIT (154. čl. ZPP/77).