Jedro

Že sodišče prve stopnje je 10. točki obrazložitve pravilno opredelilo pravno korist, ki jo mora tožnik izkazati za predmetni samostojni ugotovitveni zahtevek (181. člen ZPP). Gre za korist, ki se mora odražati v sferi pravic oziroma pravnih razmerij tožeče stranke, zato bi moral tožnik v obravnavanem primeru izkazati, da bi mu uspeh v tej pravdi odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kašnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ko nedopustno zavrglo tožbo z dne 29. 4. 2021 (I. točka izreka) in zavrnilo zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov postopka (II. točka izreka).

2.Zoper I. točko izreka se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Trdi, da je izkazal pravni interes za tožbo, saj bi ugotovitev ničnosti sporne pogodbe zanj imela pravne koristi v več drugih postopkih. V stečajnem postopku ni mogel prerekati terjatve, ker se je šele jeseni 2020 zavedel razsežnosti kvalificirane in organizirane prevare s strani prodajalcev in cenilca, zaposlenega pri toženki. Tožnik je šele takrat lahko vložil tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe. O zastaranju zahtevkov iz ničnih pogodb se je že večkrat izjavilo Sodišče Evropske unije. Če sodišče odloči, da je bilo o ničnosti že odločeno, čeprav tožnik v času odločitve za razloge ničnosti sploh še ni vedel, stori absolutno bistveno kršitev postopka in onemogoča tožnikovo pravico do pravnega varstva. Če zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zastara, ali je sicer onemogočen, še preden je odkrita škoda, gre za nesorazmerno omejitev pravice dostopa do sodišča in pravice do pravne varnosti, s čimer so kršeni 22. in 23. člen ustave RS in 6. člen EKČP. Toliko bolj lahko ničnost uveljavlja tožnik zaradi organizirane prevare, v kateri so aktivno sodelovali delavci toženke, ki so tožnika prepričali v sklenitev prodajne in kreditne pogodbe. Takšna pogodba v vseh pogledih nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in morali ter ne more ostati v veljavi. Pri sklepanju pogodbe je šlo za informacijsko neenakost in naklepno napeljevanje k sklenitvi kreditne pogodbe prav s toženko, zato je bil tožnik kot potrošnik v izrazito neekvivalentnem položaju. Sam ni imel znanja o tržni vrednosti nepremičnine in je razumno pričakoval, da se vrednost A. giba okrog ocenjene vrednosti 1.148.000 EUR. Po desetih letih pa je bila njena vrednost v izvršilnem postopku ocenjena na 164.812,78 EUR. Tudi sicer je tožnik za kupljeno nepremičnino prodajalcema plačal več kot je dejansko vredna, prodajalca sta mu jo prostovoljno tudi de facto prepustila v posest. Zemljiškoknjižnega dovolila tožnik ni dobil le zaradi prevare in pohlepa prodajalcev. Tam živi že 12 let in je prišlo do izvenknjižnega priposestvovanja, saj je ob posesti očitno obstajala tudi dobra vera. Prodajalca sta se s prenosom lastninske pravice konkludentno strinjala. Ugotovitev ničnosti bi tožniku prinesla pravne in dejanske koristi v drugih povezanih postopkih, predvsem v pravdi zoper prodajalca in hišnega cenilca. Kljub subjektivnim mejam pravnomočnosti mora pravni sistem zaradi načela pravne varnosti in enakosti pred zakonom v bistvenem enake zadeve reševati enako. Enako varstvo pravic ne more biti efektivno uresničeno z različnimi pravnomočnimi sodbami o identičnem dejanskem stanju.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik in njegova žena sta kot kupca dne 25. 10. 2010 s prodajalcema B. B. in C. C. sklenila prodajno pogodbo za nakup nepremičnine (A.) za kupnino 800.000 EUR. Tožnik kot zakoniti zastopnik družbe D., d. o. o. je dne 14. 2. 2012 s toženko sklenil kreditno pogodbo št. ... v notarskem zapisu SV 131/11 z istega dne (v nadaljevanju kreditna pogodba), in sicer gre za kredit v višini 450.000 EUR. Tožnik in žena sta prevzela tudi obveznosti poroka in plačnika, prodajalca pa sta stranki notarskega zapisa (sporazuma o zavarovanju denarne terjatve) kot zastavitelja. Terjatev iz kreditne pogodbe je toženka prenesla na družbo E., d. o. o. Nepremičnine, ki tvorijo A., so predmet prodaje v izvršilnem postopku In 000/2014, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, med upnikom E., d. o. o. in prodajalca kot dolžnikoma oziroma zastaviteljema.

6.Leta 2020 se je nad tožnikom zaključil postopek osebnega stečaja, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2017 z dne 6. 5. 2020 so mu bile odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 21. 12. 2017. V postopku osebnega stečaja nad tožnikom je družba E., d. o. o. prijavila terjatev iz kreditne pogodbe, ki je bila tudi priznana.

7.Tožnik je zahteval ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in notarskega zapisa na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika. Trdil je, da je kreditno pogodbo sklenil kot šibkejša stranka pod vplivom kvalificirane prevare organizirane skupine ljudi, to je prodajalcev in cenilca toženke F. F., ki je nepremičnino v mnenju z dne 6. 9. 2010 ocenil na 1.148.000 EUR, v izvršilnem postopku In 000/2014 pa je deset let kasneje ocenjena na 164.812,78 EUR. Takšno razhajanje v ceni kaže na premišljeno prevaro, poleg tega prodajalca kljub ustnemu dogovoru nista hotela pred plačilom celotne kupnine izdati zemljiškoknjižnega dovolila, posledično pa tožnik ni uspel pridobiti financiranja za preostanek kupnine 180.000 EUR.

8.Svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo je tožnik gradil na trditvah, (1) da bi po ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe odpadla pravna podlaga za vodenje izvršilnega postopka, ki se vodi zoper prodajalca, (2) da bi s tem zaščitil svojo družino (mladoletne in šoloobvezne otroke), ki na posestvu prebiva oziroma pravico do doma in (3) da bi si z ugotovitvijo ničnosti kreditne pogodbe zagotovil podlago za vložitev odškodninskega zahtevka zoper toženko oziroma pri njej zaposlene odgovorne osebe.

O pravnem interesu

9.Že sodišče prve stopnje je 10. točki obrazložitve pravilno opredelilo pravno korist, ki jo mora tožnik izkazati za predmetni samostojni ugotovitveni zahtevek (181. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Gre za korist, ki se mora odražati v sferi pravic oziroma pravnih razmerij tožeče stranke, zato bi moral tožnik v obravnavanem primeru izkazati, da bi mu uspeh v tej pravdi odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kašnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon.

10.Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik, ki ni lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje v izvršilnem postopku (ki se vodi zoper prodajalca in ne zoper tožnika), ni zatrjeval nobene druge pravice, ki bi lahko vplivala na izvršbo. Da je nepremičnino izvenknjižno priposestvoval, prvič trdi šele v pritožbi, pri čemer ne navede, zakaj tega ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Okoliščina, da na kmetiji živi, pri čemer svojega bivanja ne gradi na pravici, pa je dejanska okoliščina, ki kaže na njegov ekonomski interes, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

11.Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe ne bi mogla zagotoviti podlage za vložitev odškodninskega zahtevka zoper toženko in odgovorne osebe, zaposlene pri njej. Razlogi izpodbijanega sklepa (12. točka obrazložitve) so pravilni in prepričljivi in jim pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Lahko jih le ponovi, in sicer, da ugotovljena ničnost še ne bi zadoščala za toženkino odgovornost, če pa je tožniku že nastala škoda, ima na na voljo dajatveni zahtevek.

12.Zmotno je pritožbeno stališče, da bi ugotovitev ničnost kreditne pogodbe tožniku prinesla pravne in dejanske koristi v povezanih postopkih, predvsem zoper prodajalca in cenilca. Pritožnik izhaja iz zmotne predpostavke, da zaradi načela enakega varstva pravic pravdna sodišča o isti zadevi v povezanih postopkih ne smejo odločati različno. Tudi če isti dogodek predstavlja dejansko podlago za različne spore, ne gre za pravno vezanost. Vezanost je le dejanska, pa še to le v toliko, kolikor je prepričljiva dokazna ocena v postopku, ki se je končal prej, in kolikor je prepričljiva argumentacija o posameznih pravnih zaključkih, oboje pa je odvisno predvsem od identičnosti trditvene in dokazne ponudbe strank.

Učinek v stečaju priznane terjatve

13.Ni sporno, da je bil nad tožnikom začet postopek osebnega stečaja, v katerem mu je sodišče odpustilo vse obveznosti, ki so nastale do 21. 12. 2017. Prav tako ni sporno, da je družba E., d. o. o., na katero je toženka prenesla terjatev iz sporne kreditne pogodbe, to terjatev prijavila v stečajnem postopku in ji je bila v celoti priznana.

14.Pritožnik polemizira z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko v stečajnem postopku prerekal pravočasno prijavljeno terjatev upnika in že v stečajnem postopku z rednimi pravnimi sredstvi moral zase doseči ugodno odločitev. Vprašanje, kdaj je izvedel za oceno vrednosti nepremičnine v izvršilnem postopku oziroma se zavedel razsežnosti kvalificirane prevare, ni odločilno. Pomembno je, da je priznanje terjatve v stečajnem postopku mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku in je o takšni terjatvi odločeno z učinkom pravnomočnosti, to pa pomeni, da je bilo kot predhodno vprašanje rešeno tudi vprašanje (ne)veljavnosti pogodbe. Rešitev predhodnega vprašanja pa veže stranke, tudi če se to vprašanje kasneje v glavnem postopku reši drugače. Da drugačna rešitev predhodnega vprašanja v glavnem postopku ne predstavlja niti razloga za obnovo postopka, pa je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

15.Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350.člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 86 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 181

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.