Jedro

Od učiteljice ni mogoče zahtevati, da bo v vsakem trenutku imela pod nadzorom „vsak gib vsakega od učencev“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala plačilo odškodnine v višini 50.226,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 27. 10. 2011 dalje do plačila. Tožnici je bilo naloženo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 37,90 EUR, v roku 15 dni.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni takó, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Neutemeljeno je stališče prvostopenjskega sodišča o bistvenih razlikah v pisnih izjavah, ki jih je podalo 11 tožničinih sošolcev v zvezi s prisotnostjo učiteljice v razredu v času škodnega dogodka. Razlika je le v tem, da so se v nekaterih izjavah otroci izrecno izjasnili o učiteljičini odsotnosti, v drugih izjavah pa te okoliščine niso omenjali. Ocena sodišča, da se izjave med sabo bistveno razlikujejo, je zato protispisna, s čimer je bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenih pomislekov in je verjelo izjavam M. G. in S. Z., ki sta ravno tako povzetka izjav njunih otrok, podani pa sta bili več kot dve leti po dogodku, in to v času teka predmetne pravde. Povsem neutemeljena je razlaga prvostopenjskega sodišča, da ne gre slediti izjavam sedem do osemletnih otrok, ki so bile podane več kot pol leta po škodnem dogodku, ker imajo otroci selektiven spomin in so odgovori odvisni od same postavitve vprašanja. Razlogi sodišča so si v zvezi s tem v nasprotju, s čemer je bila zagrešena bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da sta bili izjavi M. G. in S. Z. prirejeni za potrebe toženke v pravdi; bilo je dogovorjeno, kako naj se ti izjavi napišeta. Opozarja na zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in poudarja, da je učiteljica opustila potrebni nadzor nad učenci, pa četudi je bila v času škodnega dogodka v razredu. Ni preprečila, da bi med poukom plezali po mizah, kar je pripeljalo do škodnega dogodka. Čeprav je bila v času škodnega dogodka s pogledom usmerjena proti predvajalniku, bi vsekakor morala opaziti, da otroci plezajo po mizah. Njene izjave so si v nasprotju, saj je najprej povedala, da so otroci, ko je šla do predvajalnika glasbe, mirno sedeli, med drugim pa je tudi zatrjevala, da v razredu čiste tišine ni - da se otroci med seboj „rukajo“, se smejijo, govorijo, šepetajo. Njene izjave so si v nasprotju, kar kaže na to, da je ni bilo v razredu ali pa, da je kljub zaznavi plezanja otrok po mizah lahkomiselno mislila, da se ne bo nič zgodilo. Moč ji je očitati, da je opustila dolžno nadzorstvo nad otroki oz., da je ravnala malomarno, ker ni ukrepala in jim preprečila plezanja po mizah.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V ustaljeni sodni praksi je jasno zavzeto stališče, da je pri presoji pravnega standarda nadzorne dolžnosti vzgojno-izobraževalnega zavoda (šole) treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo izobraževalnega procesa, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, v skladu s starostjo in zmožnostmi. Osnovna šola je dolžna razvijati otrokovo osebnost in njegove ustvarjalne sposobnosti s spodbujanjem skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika (2. alineja 2. člena Zakona o osnovni šoli – ZOsn). Pretirano nadzorstvo bi na ta proces vplivalo negativno, saj bi zaviralo vsestranski razvoj otrok. Na splošno velja, da stalen nadzor nad učenci manj prispeva k učinkovitemu varstvu pred nesrečo kot vzgoja k samostojnemu in odgovornemu razmišljanju. Pomembno je, da šola učence poleg nadziranja tudi spozna z možnimi nevarnostmi in jih nauči varovanja pred nesrečami (2).

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje celoviti in življenjsko prepričljivi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ki je napravljena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo vsa pomembna pravnorelevantna dejstva in na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno prišlo do prepričanja, da učiteljici ni mogoče očitati opustitve dolžnega nadzora. Logična in življenjsko prepričljiva je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da od učiteljice ni mogoče zahtevati, da bo v vsakem trenutku imela pod nadzorom „vsak gib vsakega od učencev“.

7. Pritožba neutemeljeno graja protispisnost ocene prvostopenjskega sodišča glede bistvenega razlikovanja v izjavah otrok. Očitana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je prvostopenjsko sodišče izjave otrok glede prisotnosti učiteljice v razredu ocenilo kot bistveno različne, ni utemeljena. T.i. protispisnost obstaja le, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnik o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa, kadar te listine napačno dokazno tolmači ali se na katero od njih ne sklicuje. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je povsem pravilno povzelo izjave tožničinih sošolcev in jih je v nadaljevanju tudi ustrezno dokazno tolmačilo v povezavi s preostalimi dokazi. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da si izjave otrok glede števila učencev, ki naj bi sedeli na mizah, nasprotujejo. Razlikujejo pa se tudi izjave otrok o prisotnosti učiteljice v razredu v času škodnega dogodka. Izjave je prvostopenjsko sodišče ocenilo tudi ob upoštevanju pomembnega dejstva – starosti otrok, ki so predmetne izjave podali. Opozorilo je na selektivnost pri pomnjenju in povzemanju dogodkov ter na pomembnost načina spraševanja. Podlago za sprejeto oceno je imelo tudi v izpovedbi ravnateljice S. S., ki je opisovala sposobnosti otrok primerljive starosti.

8. Zgolj navidezno je v pritožbi zatrjevano nasprotje v razlogih sodišča glede podanih izjav – prvostopenjsko sodišče izjavam otrok, podanim po šestih mesecih, ne verjame, verjame pa izjavama, ki sta bili podani po dveh letih od škodnega dogodka. Neutemeljenost zatrjevane kršitve povsem jasno izhaja iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča v točki 7, kjer je sodišče pojasnilo razloge, zakaj ne dvomi v nepristranskost in resnicoljubnost izjav M. G. in S. Z. Materi sta izjavi zapisali po spominu, in sicer na podlagi pripovedovanj njunih otrok na dan škodnega dogodka. To pomeni, da ne gre za izjavi, ki bi jih otroka podala dve leti po škodnem dogodku, kot skuša napačno prikazati pritožba. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nekritični oceni izjav. Zapis v izjavi na list. št. 11 o tem, da se je učiteljica obrnila stran, nikakor ne izkazuje kakršnegakoli dogovora s toženko, kako naj se izjavi napišeta; v zvezi z verodostojnostjo izjav pa je svojo oceno, ki ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ustrezno podalo prvostopenjsko sodišče. 9. Pritožbena teza, da je učiteljica tudi ob morebitni prisotnosti v razredu opustila potrebni nadzor nad učenci, ker jim ni preprečila plezanja po mizah, ni utemeljena. Ne drži, da so si izjave učiteljice v zvezi z obnašanjem otrok pred škodnim dogodkom v nasprotju. Učiteljica je res izpovedala, da so v času, ko je šla do predvajalnika glasbe, vsi otroci mirno sedeli na stolih; med drugim pa je tudi povedala, da čiste tišine ni, da se otroci med seboj „rukajo“, smejijo, govorijo, šepetajo. Povsem logično in življenjsko sprejemljivo je, da sedem oz. osemletniki ne morejo sedeti v čisti tišini. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se je dogodek pripetil hipno – ko je bila učiteljica s pogledom usmerjena proti predvajalniku glasbe. Pa četudi bi bila učiteljica s pogledom usmerjena proti otrokom, je treba pritrditi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da ne more imeti v vsakem trenutku pod nadzorom „vsakega giba vsakega od učencev“. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje zaključku izpodbijane sodbe, da učiteljici ni mogoče očitati opustitve dolžnega nadzora v obravnavani zadevi. Upoštevala je vse okoliščine, ki jih je bila dolžna upoštevati (mize je z namenom izvajanja plesne točke postavila ob rob učilnice in zraven njih zložila stolčke, pred vključitvijo predvajalnika glasbe je zagotovila, da so vsi otroci sedeli na stolih, pri čemer so imeli otroci navodilo, da po mizah ne smejo sedeti, skrbno pa je bilo njeno ravnanje tudi po škodnem dogodku). V obravnavani zadevi je tako ravnala s potrebno skrbnostjo, ki jo je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje, posledično pa tudi ni podana krivdna odškodninska odgovornost toženke po prvem odstavku 131. člena v zvezi s 135. členom OZ, saj je učiteljica upoštevala vse okoliščine, ki jih je bila dolžna upoštevati.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je bilo treba na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Primerjaj sodbo in sklep II Ips 128/2008.