Jedro

Omenjanje gradbenega dovoljenja je nerelevantno, saj (ne)obstoj z vidika upravnega prava potrebnih dovoljenj nima nobenega vpliva na lastninsko-pravna vprašanja.

Zatrjevano zapustnikovo strinjanje s pritožnikovo gradnjo samo za sebe ne predstavlja hkrati tudi zapustnikovega soglasja (volje), da pritožnik v posledici gradnje na nepremičnini oziroma zemljišču, na katerem naj bi bila garaža zgrajena, pridobi več stvarno(lastninsko)pravnih upravičenj, kot jih je imel pred tem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se na pravdo zoper sodediča B. Z. napotita dedinji A. Z. in D. D. z zahtevkom na ugotovitev, da je B. Z. premoženje po pogodbi z dne 31.3.1982 od zapustnika K. Z. pridobil neodplačno; v preostalem se pritožba zavrne, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi.

Obrazložitev

1. Zapuščinsko sodišče je s sklepom z dne 21.1.2014: - dedinji A. Z. in D. D. napotilo na pravdo zoper sodediča B. Z. z uveljavljanjem zahtevka na ugotovitev, da v zapuščino spada še 17.000,00 EUR gotovine (I. točka izreka), - dediča B. Z. napotilo na pravdo, da s tožbo zoper sodedinji A. Z. in D. D. uveljavi zahtevek, da se v nujni delež ne vračunata polovična solastninska deleža na parcelah št. 940 in št. 941 (obe k.o. X.), ki jih je zapustnik dediču izročil s pogodbo z dne 31.1.1982, (1) poimenovano izročilna pogodba (II. točka izreka), - dediča B. Z. napotilo na pravdo, da s tožbo zoper sodedinji A. Z. in D. D. uveljavi zahtevek, da v zapuščinsko premoženje ne spada garaža v vrednosti 5.830,00 EUR, zgrajena na dvorišču stanovanjske stavbe G. (III. točka izreka), - odločilo, da morajo dediči tožbo vložiti v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa (o vloženi tožbi pa obvestiti sodišče) in da se zapuščinska obravnava prekine, dokler pravde ne bodo pravnomočno končane; če na pravdo napoteni dediči v danem roku ne bi vložili tožbo, pa naj bi se zapuščinska obravnava nadaljevala in končala ne glede na zahtevek, glede katerih jih je sodišče napotilo na pravdo (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dedič B. Z., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede izročilne pogodbe z dne 31.3.1982 kot bistveno navaja, da je bila ta že 1.4.1982 prijavljena za odmero davka na dediščine, darila in takse. Istega dne naj bi bilo ugotovljeno, da osnove za odmero davka na darila ni, in sicer izključno iz razloga, ker prevzete obveznosti napram izročevalcu pokrivajo vrednost izročenega premoženja. V formalnem in vsebinskem pogledu omenjena listina predstavlja tipično izročilno pogodbo, kakršne so se sestavljale in zemljiško izvajale številna desetletja, kar je priznavala tudi mnogo leta obstoječa sodna praksa. Ker omenjena izročilna pogodba ni darilna pogodba, bi morali v pravdnem postopku svoja stališča dokazati obe sodedinji. Glede garaže pa navaja, da je njegov pokojni oče v celoti soglašal z njeno gradnjo, s katero je pritožnik začel leta 1990 in jo končal leta 1994. Oče je vsestransko podpiral gradnjo garaže (oziroma je z njo soglašal). V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da naj bi bila garaža zgrajena brez gradbenega dovoljenja, pa poudarja, da je bilo v takratnih časih zgrajeno na stotine objektov brez gradbenih načrtov in upravnih dovoljenj. Glede ugotovitve sodišča, da pritožnik ni imel soglasja solastnikov na nepremičninah, poudarja, da takrat razen od svojega očeta ni potreboval soglasja od nikogar drugega.

3. Sodedinji na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik utemeljeno opozarja, da iz same vsebine pogodbe z dne 31.1.1982 (2) (sklenjene med njim in zapustnikom) izhaja, da naj bi bile z njegove strani napram zapustniku (izročevalcu) in njegovi ženi prevzete obveznosti, katerih vrednost naj bi ustrezala vrednosti pridobljenega premoženja. Res zapustnik v oporoki navaja, da naj bi to isto premoženje predstavljalo darilo, a to ne spremeni dejstva, da sama pogodba (kot predmet in vir razlage hkrati) izkazuje nasprotno in potrjuje pritožnikove navedbe, da premoženja od zapustnika ni pridobil neodplačno ampak odplačno (3). Upoštevaje navedeno se kot manj verjetna kaže pravica obeh sodedinj, ki zatrjujeta, da naj bi bil pritožnik zaradi neodplačne narave pogodbe iz leta 1982 s strani zapustnika dedno že odpravljen. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeniti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) tako, da se (v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD) na pravdo zoper pritožnika napoti dedinji A. Z. in D. D. z zahtevkom na ugotovitev, da je slednji premoženje po pogodbi z dne 31.1.1982 od zapustnika pridobil neodplačno.

6. Neutemeljena pa je pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, da pritožnika napoti na pravdo z vložitvijo zahtevka, da v zapuščino ne spada garaža zgrajena na dvorišču stanovanjske stavbe G. (III. točka izreka sklepa). Pritožnik sicer pravilno opozarja, da so razlogi, ki jih zapuščinsko sodišče omenja ob presoji verjetnosti obstoja njegove pravice (in sicer, da naj bi bila garaža zgrajena brez gradbenega dovoljenja in soglasja solastnikov nepremičnin, ki sodijo v zapuščino), nerelevantni oziroma napačni. Tako je omenjanje gradbenega dovoljenja nerelevantno, saj (ne)obstoj z vidika upravnega prava potrebnih dovoljenj nima nobenega vpliva na lastninsko-pravna vprašanja. Glede ugotovitve o neobstoju soglasja ostalih solastnikov nepremičnin pa gre pripomniti, da naj bi bil edini solastnik zapustnik, ki naj bi se po pritožnikovih navedbah z gradnjo garaže strinjal. Vendar pa (v pritožbi) zatrjevano zapustnikovo strinjanje s pritožnikovo gradnjo samo za sebe ne predstavlja hkrati tudi zapustnikovega soglasja (volje), da pritožnik v posledici gradnje na nepremičnini oziroma zemljišču, na katerem naj bi bila garaža (4) zgrajena, pridobi več stvarno(lastninsko)pravnih upravičenj, kot jih je imel pred tem. To je z vidika lastninsko-pravnih upravičenj oziroma njihovih sprememb edino relevantno, a pritožnik tega ne zatrjuje. Z njegove strani izpostavljena okoliščina, da naj bi zapustnik z gradnjo kot tako soglašal, pa je (kot je bilo poudarjeno) za vprašanje spremembe (so)lastninskih razmerij na zemljišču (nepremičnini) sama za sebe brezpredmetna. Glede na navedeno pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje (pa čeprav iz napačnih razlogov), da je pritožnikova pravica v zvezi z garažo manj verjetna, pravilen (in ga je posledično v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD upravičeno napotilo na pravdo oziroma vložitev ustreznega zahtevka). V tem delu je bilo tako potrebno pritožbo zavrniti, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

(1) Pravilno 31.3.1982. (2) Glej II. in III. člen pogodbe (priloga A6).

(3) Konkretni pogodbeni zapis kaže na to, da naj bi bila med zapustnikom in pritožnikom sklenjena pogodba o preužitku. Ta v času sklenitve obravnavane pogodbe zakonodajno sicer ni bila urejena. Poznala in uravnavala pa jo je sodna praksa (Načelno mnenje razširjene Občne seje Zveznega Vrhovnega sodišča št. 8/57 in Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 14. in 15. 10. 1980, Poročilo I/1980, stran 25), ki je takšne pogodbe razlagala po vsebini in ne po naslovu. Njihovo pravno naravo je presojala glede na voljo pogodbenih strank, in sicer ali je bil njihov namen v sklenitvi odplačne ali neodplačne pogodbe. Kadar je pogodba vsebovala elemente tveganega pravnega posla (aleatornosti), je po ustaljenih stališčih sodne prakse takšna pravna narava pogodbe, tudi če je bila poimenovana kot izročilna pogodba, preprečevala uporabo 110. člena ZD (glej sklep VSL I Cp 657/2012 z dne 3.10.2012, sodbo VS RS II Ips 736/93 z dne 22. 9. 1994 in sodbo VS RS II Ips 515/97 z dne 25. 2.1999).

(4) Sama garaža je (v skladu z načelom superficies solo cedit) načeloma le sestavina nepremičnine (zemljišča) in ni samostojen objekt lastninske pravice.