Jedro

Dejstvo, da določen delavec ali celo več njih razpolaga s ponarejenim spričevalom in torej ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, ni zanemarljivo z vidika poslovanja posamezne družbe. Tožnik je svoje dejanje predsedniku uprave dne 25. 11. 2018 priznal, zato za tek roka ni odločilno, da kasneje ni podal še formalne samoprijave. Na podlagi te informacije pa je bil predsednik uprave, ki je bil edini, ki bi lahko skupaj s še enim članom uprave tožniku podal izredno odpoved, dolžan odreagirati, o tem obvestiti ostale člane uprave in sprožiti ustrezne postopke.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila pravilno upoštevalo kriterij trajanja tožnikove zaposlitve pri toženki (4 leta) ter dejstvo, da si je tožnik novo zaposlitev našel v roku enega meseca, ni pa upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v IV. in VII. točki izreka spremeni tako, da v tem delu v celoti glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 1.428,23 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (t.j. do zneska 25.708,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.

VII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.338,10 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka je zavezanka za plačilo sodne takse.“

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 189,10 EUR in odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2021 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo z dnem nezakonite odpovedi, pač pa je trajalo do 21. 12. 2021, ko preneha s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem ga za čas od 3. 12. 2021 do 21. 12. 2021 prijavi v obvezna zavarovanja in mu izplača pripadajoče nadomestilo plače od zneska mesečne plače 1.428,23 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 1. 2022 dalje do plačila (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku v roku 8 dni plačati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 4.284,69 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, višji zahtevek iz tega naslova (t.j. do zneska 25.708,14 EUR), pa je zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče se je s tem v zvezi napačno sklicevalo na 41. člen ZDSS-1. Izpostavlja, da je v postopku v glavnini uspel, z zavrnjenim delom zahtevka pa niso nastali posebni stroški postopka, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je štelo, da se je subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iztekel najkasneje 26. 12. 2018, ko je bil s ponarejenim spričevalom seznanjen tedanji predsednik uprave A. A. in je zato zaključilo, da je odpoved prepozna. Sodišče se je pri tej presoji oprlo na izpoved bivšega direktorja A. A., ki je res pojasnil, da mu je tožnik takrat povedal zgodbo o kupljeni diplomi, ki pa ji je v tistih okoliščinah težko verjel. Je pa pojasnil, da je postopek preverjanja stekel na podlagi anonimne prijave v letu 2021. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je v primeru tožene stranke na podlagi 30. člena Statuta pristojni zakoniti zastopnik, ki ga sestavljata predsednik uprave skupaj s še enim članom uprave. Sodišče ugotavlja, da zakoniti zastopnik v navedeni sestavi z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi v letu 2018 ni bil seznanjen, kljub temu pa naloži obveznost tedanjemu predsedniku uprave, da je bil dolžan o prejeti informaciji obvestiti upravo, kot kolektivni organ upravljanja. Takšen zaključek je materialnopravno zmoten. Ne gre namreč spregledati okoliščin, v katerih se je tedanji predsednik uprave seznanil z zanj dvomljivo informacijo. Te okoliščine je ob zaslišanju opisal, sodišče pa jih v razloge sodbe ni povzelo in je s tem dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ni namreč zanemarljivo, da naj bi tožnik tedanjega predsednika uprave z domnevno kupljeno diplomo seznanil ob naključnem srečanju ob kavi med vikendom, pri čemer ni šteti, da je tedaj predsednik uprave deloval v tem svojstvu, saj je celo sam opomnil tožnika, da če te informacije držijo, naj se oglasi pri njem v službenem času ter poda formalno samoprijavo. Do tega pa nato ni prišlo, zato je predsednik uprave te informacije štel kot insinuacije, usmerjene proti delovanju sindikata in ne kot verodostojne informacije o ponarejeni listini. Prestroga je zahteva, da bi moral predsednik uprave vsakršne informacije, do katerih pride naključno, nepreverjeno in izven svojih službenih zadolžitev, posredovati upravi. Pristojni organ toženke v sestavi dveh članov uprave, se je z razlogom za odpoved seznanil šele na zagovoru tožnika. Tožena stranka je namreč na podlagi anonimne prijave opravila uradno poizvedbo o avtentičnosti listine in dne 5. 11. 2021 prejela odgovor, ki je sum storitve kaznivega dejanja potrdil. Odpoved je zato pravočasna. Napačen je tudi zaključek, da je predsednik uprave že leta 2018 vedel, da tožnik ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta, pa mu je opravljanje dela dopuščal. Tega predsednik uprave ni izpovedal, saj je povedal le, da ga je tožnik takrat seznanil z informacijo o kupljeni diplomi, ki ji sam ni verjel. Razlogi sodbe so v nasprotju z njegovo izpovedbo, zato je podana kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče bi okoliščine in interese obeh strank moralo tehtati v trenutku, ko je bil delodajalec seznanjen z verodostojno informacijo o ponarejeni listini. Toženka nasprotuje tudi zaključku sodišča o utemeljenosti in višini prisojenega zneska iz naslova denarnega povračila. Tožnik je zaposlitev našel že v roku enega meseca, je mlad in delovno zmožen, kar sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Predvsem pa bi moralo sodišče upoštevati, da razlog za nezakonitost odpovedi ni bil vsebinske narave, temveč je šlo za (domnevno) prekoračitev roka, predvsem pa tudi, da je tožnik storil kaznivo dejanje in delodajalca kar štiri leta pustil v zmoti glede izpolnjevanja izobrazbenih pogojev. V zvezi z zahtevkom na plačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela pa se tožena stranka sklicuje na siceršnje pritožbene navedbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovljeno pravilno in popolno, zato je tovrstni pritožbeni očitek neutemeljen. Sprejeta odločitev je tudi materialnopravno pravilna, razen glede odločitve o stroških postopka ter višine prisojenega denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o tožbenem zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je ob zaposlitvi predložil ponarejene listine o doseženi izobrazbi, in sicer spričevalo o zaključnem izpitu z dne 6. 11. 2008, oboje na Srednji B. šoli v C. in za poklic gradbenega tehnika, s tem pa jo je zavedel glede izpolnjevanja izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta „upravljalec dvigal“. Delodajalec tožniku očita izpolnitev znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odst. 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)1. 8. Iz (tudi pritožbeno) neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik nima V. stopnje izobrazbe, ki je določena kot pogoj za zasedbo delovnega mesta „upravljalec dvigal“ pri toženi stranki, ter da je za namene zaposlitve v letu 2017 toženki predložil ponarejeno spričevalo, ki izpolnjevanje tega pogoja izkazuje. Tožnik je s tem izpolnil znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 in je torej podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po 3. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved prepozna, ker je subjektivni 30- dnevni rok za podajo odpovedi, kot je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR-1 ob izdaji izpodbijane odpovedi potekel. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do te zakonske določbe in tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je štelo, da je bila tožena stranka z razlogom, ki je terjal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanjena najkasneje že v novembru 2018 in se je torej subjektivni rok za podajo odpovedi iztekel dne 26. 12. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravna odločilna dejstva, ki so pomembna za pravilno odločitev v konkretnem sporu.

10. Med strankama je bila sporna okoliščina glede pravočasnosti podane izredne odpovedi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožena stranka z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, seznanjena najkasneje dne 25. 11. 2018, ko je tožnik sam predsednika uprave tožene stranke A. A. neposredno seznanil z dejstvom, da je ob zaposlitvi predložil ponarejeno spričevalo in da ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za delovno mesto upravljalca dvigal. Ker je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, dejansko vprašanje, je treba v vsakem primeru to posebej ugotavljati, ker je le tako možna pravilna uporaba določbe drugega odstavka 109. člena ZDR-1. 11. Toženka tudi v pritožbi priznava, da je tožnik predsedniku uprave dne 25. 11. 2018 povedal zgodbo o kupljeni diplomi, izpostavlja pa, da je pri tem predsednik uprave zaslišan pojasnil, da je zgodbi težko verjel, navaja pa še, da je potrebno upoštevati okoliščine, v katerih se je seznanil s tem dejstvom. Pritožbeno sodišče takšne navedbe zavrača kot neutemeljene. Nepomembno je namreč, kje se je predsednik uprave seznanil z informacijo, da ima tožnik ponarejeno spričevalo, zato sodišče prve stopnje navedenih okoliščin v razloge sodbe pravilno ni povzemalo. V vsakem primeru je šlo namreč za informacijo, ki se je nanašala na delovno razmerje tožnika pri toženi stranki, katere predsednik uprave je bil v spornem času A. A., zato je povsem nerelevantno, ali je tožnik to informacijo predsedniku uprave podal na kavi v lokalu ali v njegovi pisarni. Neživljenjska in neprepričljiva je pritožbena navedba toženke, da predsednik uprave take informacije, ki jo je podal sam tožnik, ni štel kot verodostojne, medtem ko je toženka anonimko v novembru 2021 štela za toliko verodostojno, da je na podlagi nje pričela z uradnim preverjanjem spričeval. Ni si namreč mogoče predstavljati, kaj je bolj verodostojno od tega, da delavec sam prizna, da ima ponarejeno spričevalo. Povsem nelogično je, da bi delavec predsedniku uprave dal lažno informacijo o tem, da ima ponarejeno spričevalo in da torej ne izpolnjuje pogojev za zaposlitev, v kolikor ta ne bi bila resnična.

12. Nadalje je tudi popolnoma pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil predsednik uprave, ki skladno z določbo 30. člena Statuta tožene stranke zastopa toženko skupaj še z enim članom uprave, dolžan o prejeti informaciji obvestiti upravo, kot kolektivni organ upravljanja, in da torej njegova namerna opustitev te dolžnosti ne more vplivati na začetek tega subjektivnega roka v korist tožene stranke in v škodo delavca. Član organa vodenja mora namreč pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (263. člen ZGD-1). V njegovo obveznost spada torej tudi dolžnost obveščanja uprave, kot kolektivnega organa o vseh nezakonitostih, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na poslovanje družbe. Z globo od 3.000,00 do 20.000,00 EUR se namreč kaznuje delodajalec- pravna oseba, če sklene pogodbo o zaposlitvi z osebo, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela (22. člen ZDR-1 v zvezi z 217. členom ZDR-1), zato dejstvo, da določen delavec, ali celo več njih razpolaga s ponarejenim spričevalom in torej ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela (kar je tožniku tudi sicer toženka izrecno očitala v izredni odpovedi), ni zanemarljivo z vidika poslovanja posamezne družbe. Tožnik je svoje dejanje predsedniku uprave dne 25. 11. 2018 priznal, zato za tek roka ni odločilno, da kasneje ni podal še formalne samoprijave. Na podlagi te informacije pa je bil predsednik uprave, ki je bil edini, ki bi lahko skupaj s še enim članom uprave tožniku podal izredno odpoved, dolžan odreagirati, o tem obvestiti ostale člane uprave in sprožiti ustrezne postopke, kot je to pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da se je odločil, da tega ne bo storil, tožniku ne more iti v škodo. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da se je pristojni organ toženke v sestavi dveh članov uprave z razlogom za odpoved seznanil šele na zagovoru tožnika. Tudi sicer samo izjemoma prihaja do primera, ko se bo delodajalec o vseh okoliščinah - zlasti tistih subjektivne narave - seznanil šele ob zagovoru delavca in za konkretni primer to velja še toliko bolj, saj niti iz ustnega (A13) niti iz pisnega zagovora tožnika (A16) ne izhaja, da bi se tožnik v zagovoru do očitka storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin kakorkoli opredeljeval in bi torej toženka na podlagi zagovora lahko izvedela karkoli novega oziroma relevantnega. Slednjega pa tudi sicer v pritožbi ne zatrjuje. Glede na vse navedeno tudi anonimka in nato poizvedba na Srednji B. šoli, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila resnična tožnikova izjava predsedniku uprave o ponarejenem spričevalu, podana dne 25. 11. 2018, ne more povzročiti ponovnega teka roka za podajo izredne odpovedi.

13. Pravilen pa je nadalje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen niti drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. To pa iz razloga, ker je predsednik uprave že leta 2018 vedel, da tožnik ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta „upravljalec dvigal“, pa mu je kljub temu dopuščal še večletno opravljanje tega dela. Ne drži pritožbena navedba toženke, da so razlogi sodbe v tem delu v nasprotju z izpovedbo predsednika uprave in je torej podana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni zapisalo, da je predsednik uprave izpovedal o tem, da je kljub vedenju, da tožnik ne izpolnjuje pogoja izobrazbe dovolil večletno delo pri toženki. Sodišče je to dejstvo pravilno ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka.

14. S tem v zvezi toženka neutemeljeno izpostavlja tudi, da bi moralo sodišče okoliščine in interese obeh strank tehtati v trenutku, ko je bil delodajalec seznanjen z verodostojno informacijo o ponarejeni listini, to pa je bilo v novembru 2021. Kot že predhodno pojasnjeno, je bila toženka s povsem verodostojno informacijo, to je informacijo o ponarejenem spričevalu, ki jo je podal tožnik sam, seznanjena že v letu 2018, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ni izpolnjen.

15. Toženka se v zvezi z odločitvijo sodišča o izplačilu razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela sklicuje na svoje siceršnje pritožbene navedbe, vendar pa pritožbeno sodišče navedb, ki bi se nanašale na ta del odločitve sodišča prve stopnje v pritožbi ne zasledi. Pritožba je v tem delu neobrazložena, kar velja tudi za pritožbo glede odločitve o razveljavitvi sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 11. 11. 2021. Kadar pritožba ni obrazložena preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo le glede kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti. V okviru tega preizkusa glede dela odločitve sodišča prve stopnje, o katerem ni izrecnih pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ni zasledilo niti bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, niti napačne uporabe materialnega prava.

16. Pač pa toženka utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki se nanaša na višino prisojenega zneska iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Kriteriji za določitev višine denarnega povračila so opredeljeni v 2. odstavku 118. člena ZDR-1, pri čemer je povračilo ustrezno le, če upošteva tako te kriterije, kot konkretne razmere in je torej ustrezno individualizirano. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila sicer pravilno upoštevalo kriterij trajanja tožnikove zaposlitve pri toženki (4 leta) ter dejstvo, da si je tožnik novo zaposlitev našel v roku enega meseca (kriterij možnosti delavca za novo zaposlitev), ni pa upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar toženka pravilno izpostavlja v pritožbi. Sodišče bi tako moralo upoštevati, da je bil nosilni razlog za nezakonitost odpovedi procesne narave (prekoračitev roka), predvsem pa tudi, da je tožnik dejansko izpolnil znake kaznivega dejanja. Upoštevajoč okoliščine konkretnega spora, pritožbeno sodišče ocenjuje, da primerna višina denarnega povračila znaša eno mesečno plačo tožnika, to je 1.428,23 EUR bruto. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v IV. točki tako, da je denarno povračilo znižalo na znesek 1.429,23 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

17. Utemeljena pa je tudi pritožba tožnika, ki graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik je v postopku v glavnini uspel, z zavrnjenim delom zahtevka (ki je tudi sicer v neposredni zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na zahtevek glede prenehanja delovnega razmerja in se zato pravdni stroški za te zahtevke posebej ne priznavajo in se tudi ne upoštevajo pri ugotavljanju uspeha strank v postopku) pa niso nastali posebni stroški postopka, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti vse potrebne stroške postopka, kot to določata 154. in 155. člen ZPP. Tožnik je glede na Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji – OT) upravičen do nagrade za tožbo v višini 300 točk (tar. št. 16/1/b OT), nagrade za dve pripravljalni vlogi v skupni višini 450 točk (tar. št. 15/2 OT), nagrade za pripravljalni in prvi narok dne 28. 3. 2022 v višini 300 točk (tar. št. 16/3/a OT), nagrade za narok dne 14. 4. 2022 v višini 150 točk (tar. št. 15/3/b OT), nagrade za narok dne 23. 6. 2022 v višini 150 točk ter urnino za ta narok v višini 450 točk (6/4 člen OT), skupaj 1800 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.080,00 EUR. Sodišče je priznalo tudi 1 % oz. 2 % materialnih stroškov (16,80 EUR) ter 22 % DDV (241,30 EUR), tako da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti znesek 1.338,10 EUR. V skladu z uveljavljeno sodno prakso (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) je sodišče tožniku od terjatve za povračilo stroškov postopka prisodilo tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo po izteku paricijskega roka. Ostalih stroškov pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj so že bili zajeti v drugih priznanih stroških (sestanek s stranko, pregled listinske dokumentacije)2, za pravdo niso bili potrebni (tožnik od druge pripravljalne vloge dalje ponavlja svoje predhodne navedbe, navedbe se nanašajo na zahtevke, ki so bili iz tega spora izločeni ali pa so navedbe nebistvene) ali pa zanje ni podlage v OT (posebnega določila o vrednotenju pripravljalnega naroka OT ne vsebuje). Skladno z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl.)3 ob smiselni uporabi 154. člena ZPP, je taksni zavezanec v postopku na prvi stopnji tožena stranka.

18. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

19. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške sestave pritožbe po 16. členu OT v priglašeni višini 250 točk (150,00 EUR), 2 % materialne stroške (5,00 EUR) in 22 % DDV (34,10 EUR), kar skupaj znaša 189,10 EUR. Ker je bila tožena stranka s pritožbo le delno uspešna, v glavnini pa neuspešna, pa je pritožbeno sodišče tožniku priznalo tudi potrebne stroške za odgovor na pritožbo - 375 točk, kar skupaj z materialnimi stroški in DDV znaša 279,99 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo, saj so že zajeti v drugih priznanih stroških.

1 Ur. l. RS, št. 50/12- UPB s spremembami. 2 Primerjaj: Psp 296/2019. 3 V postopku o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje plača takso tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo takse s smiselno uporabo določb o povrnitvi stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka.