Jedro

Če ni izpolnjena procesna predpostavka - obstoj pravnega interesa, je potrebno tožbo zavreči, še preden se pristopi k odločanju o začasni odredbi.

Upravna praksa v upravnih sporih zoper upravni akt, izdan po uradni dolžnosti, priznava položaj stranke osebam, ki jim je tak položaj že v upravnem postopku priznal upravni organ oziroma osebam, ki v upravnem sporu izkažejo, da je s takšnim izpodbijanim aktom kršena kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 559/98-7 z dne 9.7.1998 se razveljavi in se zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se do odločitve v upravnem sporu izpodbijane odločbe, vzpostavi prometna signalizacija, ki je bila vzpostavljena z odločbo z dne 17.11.1995 in je bila po izdaji izpodbijane odločbe odstranjena.

Pritožnik s pritožbo izpodbija navedeni sklep zaradi kršitve materialnega zakona in Zakona o upravnem sporu in predlaga, da ga pritožbeno sodišče spremeni oziroma podrejeno razveljavi. Za napačno šteje ravnanje prvostopnega sodišča, ki je v tem postopku ponovno ugotavljalo pritožnikov pravni interes, saj naj bi bilo po njegovem mnenju to vprašanje rešeno že s pravnomočno in izvršljivo odločbo z dne 17.11.1995. S sprejetim stališčem v sklepu o začasni odredbi je sodišče vnaprej prejudiciralo odločitev o tožbi. Pritožnikov zahtevek za izdajo začasne odredbe se je izrecno glasil na vzpostavitev pravnega stanja po pravnomočni in izvršljivi odločbi, ki je bila že realizirana, ne pa na postavitev prometne signalizacije, kot to navaja sodišče. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bil osnovni zahtevek vložen iz drugih razlogov (škodne posledice na zgradbi pritožnika in pritožnikove osebne varnosti, ki jo ima v zaščiti javnopravni interes), ki pa so posledično terjali določene ukrepe državnega organa, ker je to sodilo v upravno pristojnost, kar pomeni, da je državni organ sam odločil o postavitvi prometnih znakov.

Izpodbijani sklep sodišča tudi ni obrazložen, saj ne navaja razlogov zaradi katerih je sodišče zahtevo zavrnilo. Iz njega tudi ni razvidno, ali je sodišče odločalo po sedaj ali tedaj veljavnih predpisih oziroma sklep sploh ne navaja predpisov na katere je sodišče oprlo svojo odločitev. Vse to pomeni tudi kršitev 25. člena ustave, ki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

Sodišče je s stališčem navedenim v sklepu, da je takšen ukrep le v javnem interesu, ne pa tudi v interesu posameznika, napačno razlagalo Zakon o javnih cestah na katerega se sklicuje. Po tem zakonu mora pritožnik, kot sosed, trpeti določene obveznosti in bremena, kar pomeni, da ima tudi pravico udeleževati se postopka in zasledovati svoje pravice v primeru prekomernih motitev, ki izvirajo iz infrastrukturnih objektov. V postopku za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) bi sodišče lahko ugotavljalo le verjetnost škodljivih posledic. Te in nastalo pravno razmerje, kar je predmet presoje v tem postopku, je bilo v konkretnem primeru izkazano. Prometna signalizacija je bila vzpostavljena zakonito (na podlagi pravnomočne odločbe) in z začasno odredbo želi pritožnik le, da se brezpravno stanje, ki je nastalo z izrekom ničnosti pravnomočne odločbe z dne 17.11.1995 in odstranitvijo prometnih znakov, do odločitve o njegovem tožbenem zahtevku uredi tako, da se ne bo povzročala škoda. Sodišče je kršilo tudi načelo neposrednosti izvajanja dokazov, ker v postopku ni razpisalo naroka, kar bi moralo glede na zahtevnost primera.

Pritožba je utemeljena.

Upravno sodišče je pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS (Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo, ker je postavitev, odstranitev in dopolnitev prometne signalizacije po veljavnih predpisih (Zakon o varnosti cestnega prometa in Zakon o javnih cestah) ukrep za varstvo javnega prometa, torej ukrep v javnem interesu in ne v interesu posameznika. Zato ima pritožnik v upravnem postopku za izdajo odločbe o postavitvi prometne signalizacije le dejanski ne pa tudi pravni interes.

Dejanskega interesa pa v upravnem sporu ni mogoče varovati z začasnim urejanjem stvari. Potreba za začasno ureditev stanja z izdajo začasne odredbe, kot jo predlaga pritožnik, zato ni verjetno izkazana, zaradi česar je upravno sodišče zahtevo zavrnilo.

Pritožnikov ugovor, da izpodbijani sklep ni obrazložen, saj ne navaja dejanskih in pravnih razlogov, zakaj je upravno sodišče zahtevo zavrnilo, kar onemogoča učinkovito izpodbijanje (25. člen ustave), je utemeljen. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni jasno razvidna vsebina navedbe, da zgolj dejanskega interesa stranke v upravnem sporu ni mogoče varovati z začasnim urejanjem stvari, zaradi česar potreba za začasno ureditev stanja z izdajo predlagane začasne odredbe ni verjetno izkazana. Če je upravno sodišče menilo, da ni izpolnjena procesna predpostavka (obstoj pravnega interesa) bi zaradi tega moralo tožbo zavreči, še preden je pristopilo k odločanju o začasni odredbi. Če pa je že pristopilo k odločanju o začasni odredbi, potem bi bilo v tem postopku dolžno ugotoviti le, ali se zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša na začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje in če se, presoditi, ali je pritožnik začasno ureditev stanja verjetno izkazal za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Samo to je lahko predmet presoje začasne odredbe.

V zvezi z vprašanjem, ali ima v tem primeru pritožnik, kot lastnik objekta ob cesti, na katerem mu zaradi škodljivih vplivov prometa nastaja škoda, pravni interes, da kot stranka sodeluje v postopku, v katerem upravni organ odloča o postavitvi prometnih znakov (4. odstavek 9. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list SRS, št. 5/82, 40/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 1/91-I), kar posledično med drugim pomeni tudi preprečitev oziroma zmanjšanje nadaljnjega nastanka škode, pa pritožbeno sodišče pripominja, da v upravnih postopkih, ki se že po zakonu začnejo po uradni dolžnosti, lastnik objekta ob cesti praviloma nima legitimacije za začetek takega upravnega postopka. Vendar pa upravna praksa, tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v upravnih sporih zoper upravni akt izdan po uradni dolžnosti, vendarle priznava položaj stranke osebam, ki jim je tak položaj že v upravnem postopku priznal upravni organ oziroma osebam, ki v upravnem sporu izkažejo, da je s takšnim izpodbijanim aktom kršena kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist. Zato je v tem primeru pritožnikov ugovor, da bi mu moralo pristojno sodišče priznati pravni interes v tem upravnem sporu, glede na dejstvo, da je imel status stranke v postopku izdaje odločbe z dne 17.11.1995, upravičen. Odločba župana, ki je izrekla navedeno odločbo za nično in je predmet tega upravnega spora, je neposredno povezana s prejšnjo odločbo, zato bo moralo prvostopno sodišče pri presoji, ali je podan pritožnikov pravni interes, to dejstvo upoštevati.

Sodišče pa zavrača pritožbeno navedbo, da je prvostopno sodišče kršilo načelo neposrednega izvajanja dokazov, ker v postopku ni razpisalo naroka. Zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave) mora sicer res biti spoštovana v vseh fazah postopka - tudi v postopku za izdajo začasne odredbe, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati posebnosti, ki izhajajo iz narave začasne odredbe (za njeno izdajo zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka) in dejstvo, da ta ukrep lahko doseže svoj namen le, če je izdan v hitrem postopku (ZUS določa le sedem oziroma tri dnevni rok za odločanje o taki zadevi).

Ker je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka, je pritožbeno sodišče na podlagi 68. in 74. člena ZUS izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje.