Jedro

Stranke skupnega sporazuma ne smejo vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo, ki ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

Obveznost mesečnega poročanja v naprej v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla, zato ga sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v točkah izreka II, IV, V in VI potrdi.

II. Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je deloma uspela z zahtevki za povrnitev neupravičene obogatitve, plačilo civilne kazni in povrnitev stroškov postopka. Zahtevka na poročanje o priobčevanju fonogramov in za povrnitev stroškov iskanja tožene stranke kot kršitelja pa sta bila zavrnjena v celoti.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka in sicer zoper vse tiste dele, s katerimi so bili zavrnjeni njeni zahtevki.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

5. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov.

6. Tožena stranka je priobčevala fonograme v svoji trgovini „C.“, velikosti 44 m2, in sicer od oktobra 2010 do decembra 2011. Tožeča stranka je toženo stranko potem, ko je odkrila njeno kršitev, pozvala k sklenitvi pogodbe in plačilu nadomestila; neuspešna je bila glede obojega.

Zahtevek iz neupravičene obogatitve

7. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev glede plačila oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (v nadaljevanju: SS 2006) (1).

8. Ker je tožena stranka predvajala fonograme v svojem lokalu, je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Prvostopenjsko sodišče je zato v temelju pravilno ravnalo, ker je toženo stranko obsodilo na plačilo v višini nadomestila.

9. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju: T 2005) (2), kasneje pa je z različnimi sopogodbeniki sklenila sporazume (3), ki se vsi nanašajo na priobčevanje fonogramov.

10. Tožeča stranka je v pritožbi menila, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti T 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu SS 2006. Če pa se naj bi že uporabil kateri od skupnih sporazumov, potem bi se po mnenju pritožbe moral, glede na dejavnost tožene stranke, uporabiti Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (v nadaljevanju: SS 2006-T) (4).

11. Prvo pritožbeno materialnopravno mnenje ni pravilno. Razloge je podalo pritožbeno sodišče že v več deset odločbah, pri katerih je bila pritožnica tožeča stranka (5). Višje sodišče jih bo zato tu ponovilo le še v skrajšani obliki.

12. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

13. Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

14. Pogodbene stranke skupnega sporazuma se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo, ki ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo. Če ne bi bilo tako, bi kolektivna organizacija lahko skupaj s svojim sopogodbenikom iz skupnega sporazuma z dogovorom o višji tarifi za neplačnike dosegla, da bi imel tak dogovor za neplačnika v bistvu kaznovalni učinek. Za uporabo fonogramov bi namreč plačal več kot drugi. Kaznovati pa sme le javnopravna pravna oseba in le na temelju zakona. Kolektivna organizacija pa ni niti oseba javnega prava niti nima upravičenja za določanje kazni. Denarna kazen tudi ni potrebna; morebitna prikrajšanja, ki bi jih tožeča stranka kljub plačilu nadomestila še imela, se lahko izravnajo s pomočjo deliktnega zahtevka preko t. i. civilne kazni (3. in 5. odstavek 168. člen ZASP).

15. Tožena stranka ni imela pravnega temelja za predvajanje fonogramov. Bila je obogatena zato, ker jih je kljub temu predvajala. Obogatena je bila v višini prihranka, ki ji je nastal, ker ni prostovoljno plačala nadomestila. Zato je zahtevek tožeče stranke po povrnitvi neupravičene obogatitve na temelju 1. odstavka 190. člena OZ utemeljen.

16. Pravilno pa je drugo pritožbeno mnenje, da bi namreč glede na dejavnost tožene stranke moral biti uporabljen SS 2006-T. Tožena stranka se ukvarja s trgovinsko dejavnostjo, torej bi se glede na 1. člen SS 2006-T morala uporabiti v SS 2006-T določena tarifa.

17. Prvostopenjsko sodišče je pri svojem izračunu neupravičene obogatitve upoštevalo mesečno nadomestilo v višini 2,76 EUR. Če pa se uporabi tarifo v SS 2006-T, pa je ta enaka (glej 3. člen SS -1006-T, površina prodajnega prostora do 50 m2). Iz tega je mogoče sklepati, da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča sicer oprta na nepravilen materialnopravni predpis, sicer pa računsko pravilna. Iz tega razloga pritožbeno sodišče pritožbi niti v tem delu ni ugodilo.

Civilna kazen

18. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki ureja posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200%. Za takšen primer gre v tej zadevi. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo za odločitev o zahtevku iz civilnega delikta tarifo iz SS 2006. Takšna odločitev je bila materialnopravno pravilna. Pravilno je uporabilo isto tarifo tudi za odločitev, v kakšni višini je utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo civilne kazni.

Zahtevek na poročanje o priobčevanju fonogramov

19. Prvostopenjsko sodišče je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na poročanje, zavrnilo. Odločitev je pravilna. Tožeča stranka je namreč od tožene stranke zahtevala mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Začetka takšne obveznosti ni določila, opredelila pa je, do kdaj naj bi poročanje trajalo. Trajalo naj bi do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov. Tožbeni zahtevek je torej usmerjen v prihodnost. Končna časovna točka sploh ni opredeljena, nedvomno pa leži v nedoločeni prihodnosti. Ugoditev takšnemu zahtevku spodleti že zaradi 311. člena ZPP. Ta norma vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V 2. in 3. odstavku istega člena so sicer določene izjeme od pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. Iz procesnopravnega stališča bi zahtevki ne bili neutemeljeni le, če bi bila tožeča stranka opredeljeno zahtevala poročanje za čas do konca glavne obravnave. Takšnega zahtevka pa ni postavila.

Zahtevek na povrnitev z odkrivanjem kršitve tožene stranke nastalih stroškov

20. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka po avtorskem pravu varovana dela uporabljala, zakonskih obveznosti do avtorjev pa ni izpolnjevala. Tožeči stranki naj bi bili nastali stroški z odkrivanjem kršitev tožene stranke. Ti stroški pa naj bi bili škoda, katere povrnitev je zahtevala. Prvostopenjsko sodišče je takšen zahtevek zavrnilo. S takšno odločitvijo se pritožbeno sodišče strinja.

21. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Pri zahtevku za plačilo civilne kazni kolektivni organizaciji ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (3. odstavek 168. člena ZASP). Prav v avtorskem pravu je bila torej napravljena daljnosežna izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda (1. odstavek 164. člena OZ). Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje. Dodatni razlog, zakaj zahtevku tožeče stranke ne bi moglo biti ugodeno je bil še v tem, da bi bilo mogoče te stroške kvalificirati le kot stroške pred pravdo, ki so nastali v zvezo z njeno pripravo. Če so bili ti stroški potrebni za to, da je tožeča stranka zbrala podatke zaradi preverjanja (neizpolnjevanja toženkinih zakonskih dolžnosti), bi lahko to bili le stroški, ki jih je tožeča stranka imela pred pravdo in bi bilo treba opraviti presojo, ali se ti stroški lahko priznajo ali ne. Ti izdatki ne morejo biti predmet samostojnega tožbenega zahtevka, torej ne gre za zahtevek na plačilo škode po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti (6). Zahtevek bi moral biti oblikovan kot stranski zahtevek in ne kot eden glavnih zahtevkov.

22. Pritožba navaja tudi, da naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča glede povrnitve stroškov iskanja za tožečo stranko „sodba presenečenja“. Pritožbeno sodišče je izdalo že nekaj desetin sodnih odločb, ki vsebujejo enako odločitev kot izpodbijana, pri vseh je bila udeležena tožeča stranka. Sodba presenečenja torej prvostopenjska sodba, ki se ustaljene sodne prakse višjega sodišča drži, nikakor ni mogla biti.

Pravdni stroški

23. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

(1) Ur. l. RS, št. 107/2006. (2) Ur. l. RS, št. 68/2005. (3) Gre za Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe komercialno izdanih fonogramov v plesnih organizacijah, plesnih tekmovanjih in na plesnih revijah ter višini nadomestila za njihovo uporabo; Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk in Skupni sporazum o višini nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti.

(4) Ur. l. RS, št. 115/2006. (5) Npr. odločbe z opr. št. VSL I Cpg 240/2013, VSL I Cpg 315/2013 in VSL I Cpg 446/2013. (6) Betteto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2010, stran 39.