Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Primarni način delitve je fizična delitev, odločilni kriterij pa upravičen interes solastnika do določenega dela stvari.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepremičnine, vpisane v vložku št. 746 k.o. B., ki so v solastnini udeležencev, razdružilo tako, da prejmeta predlagatelja M.L. in A.L. v izključno last in posest parcelo št. 201.S, 690/5 in 690/6, vse k.o. B., vsak do 1/2 in sta predlagatelja dolžna nasprotnim udeležencem izplačati na račun njihovih solastninskih deležev naslednje zneske: I.Ž., znesek 95.936,54 SIT, Iv.Ž., znesek 95.936,54 SIT, L.Ž., znesek 47.968,27 SIT in T.Ž., znesek 47.968,27 SIT v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa, skupaj z obrestmi, po katerih se na območju A. obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od dneva pravnomočnosti sklepa do plačila. Hkrati je sodišče odločilo, da imajo nasprotni udeleženci do izplačila solastninskega deleža zastavno pravico na nepremičninah do višine vrednosti svojih deležev. Skupne stroške postopka je sodišče odmerilo na znesek 278.023,46 SIT ter jih nosilo udeleženci v sorazmerju s svojimi solastninskimi deleži, in sicer: od dela skupnih stroškov v višini 166.199,00 SIT: predlagatelja M. in A.L., vsak do 249/576 oziroma vsak po 71.846,00 SIT, nasprotna udeleženca I. in Iv.Ž. vsak do 5/288 oziroma vsak po 2.885,50 SIT in nasprotni udeleženci L. in T.Ž. vsaka do 5/576 oziroma vsaka po 1.443,00 SIT; od dela skupnih stroškov v višini 111.824,46 SIT: predlagatelja vsak do 249/528 oziroma vsak po 52.735,40 SIT, nasprotna udeleženca I. in Iv.Ž. vsak do 10/528 oziroma vsak po 2.117,89 SIT ter nasprotni udeleženki L. in T.Ž. vsaka do 5/528 oziroma vsaka do 1.058,94 SIT. Nadalje je sodišče odločilo, da sta predlagatelja dolžna nasprotnim udeležencem skupno nerazdelno povrniti nanju odpadli del skupnih stroškov v znesku 66.699,80 SIT, stroške zastopanja pa trpijo udeleženci vsak svoje.
Proti navedenemu sklepu se pritožujejo nasprotni udeleženci po pooblaščencu. Trdijo, da je fizična delitev v naravi možna, vrednostno pa solastninski deleži nepravdnih strank ustrezajo vrednosti posameznih zemljišč, ki so predmet razdružitve. Če bi sodišče sledilo pravni normi 122. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), bi ne bilo nikakršnih zadržkov za fizično delitev. Takšna delitev tudi ne bi bila v nasprotju z interesom strank. Nenazadnje tudi ni mogoče mimo okoliščine, da nepremično premoženje ne predstavlja nikakršne funkcionalne celote, ki bi opravičevala odločitev v smislu 2. odstavka 122. člena ZNP. Če je sodišče ocenilo, da predlagatelja izkazujeta večji interes, da pridobita v izključno last stavbno parcelo št. 201.S k.o. B., so razlogi glede delitve zemljiških parcel nesprejemljivi. Nobena od strank ne prebiva v kraju kjer so nepremičnine, ki so predmet razdružitve, oddaljenost kraja od P. oziroma Po. ali A. na drugi strani, je glede na dandanašnjo cestno omrežje neupoštevna; vsekakor pa oddaljenost ne more predstavljati bistvene okoliščine, ki bi narekovala izločitev udeležencev do pravice na nepremičnini. Sodišče tudi ni sledilo nedvoumno izraženemu interesu nepravdnih strank po načinu delitve solastnine, torej delitve v naravi. Povsem nesprejemljivo je tudi stališče sodišča, da udeležencem očita, da niso izkazali upravičenega interesa za delitev v naravi. Glede na zakonsko normo jim zahteve za delitev v naravi pravzaprav ni potrebno posebej izkazovati. Takšnemu cilju mora slediti sodišče; če bi bil interes drugega solastnika za pridobitev nepremičnine v izključno last, bi slednji moral izkazovati večji interes. V konkretnem primeru pa je le-ta celo podal svoj predlog delitve v naravi. Ob takšnem dejanskem stanju je bilo sodišče dolžno slediti temeljnemu načelu in skupno premoženje nepravdnih strank razdeliti v naravi. Katerakoli od parcel št. 690/6 in 690/5 vrednostno odgovarja solastninskemu deležu udeležencev. Sodišče je v primeru nasprotnih udeležencev postopalo drugače kot je postopalo s F.L.. Slednji je namreč sodišče namenilo nepremičnino v naravi. Različno pravno naziranje istovrstne zadeve je po mnenju nasprotnih udeležencev nepravilno.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. V postopku za delitev stvari v solastnini je sodišče vezano na predloge udeležencev in materialnopravne določbe 13. poglavja Zakona o nepravdnem postopku - ZNP (te določbe se kljub uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika - SPZ še uporabljajo - 268. člen SPZ). Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, čeprav se je sklicevalo na določbe SPZ. Primarni način delitve je fizična delitev, odločilni kriterij pa upravičen interes solastnika do določenega dela stvari. V skladu z določilom 1. odstavka 122. člena ZNP si je sodišče prve stopnje prizadevalo, da bi opravilo fizično delitev stvari, ko bi solastniki dobili tisti del stvari, za katerega bi izkazali upravičen interes, vendar se je v postopku pokazalo, da fizična delitev ni možna in tudi ni smotrna. Pritožniki to izpodbijajo in trdijo, da je fizična delitev v naravi možna, ker vrednostno solastniški deleži nepravdnih strank ustrezajo vrednosti posameznih zemljišč, ki so predmet razdružitve. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da fizična delitev stanovanjske hiše v D. z gospodarskim poslopjem, na parceli št. 201 k.o. B. ni možna in tudi ni smotrna, konkretno ne izpodbijajo, izrecno pa navajajo, da katerakoli od preostalih nepremičnin - parcel št. 690/6 ali 690/5 vrednostno odgovarja solastninskemu deležu udeležencev. Pritožniki nimajo prav. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta parceli št. 690/5 in 690/6 po površini majhni, saj prva meri 345 m2, druga pa 288 m2, glede na solastninski delež udeležencev (predlagateljev vsak do 249/576 in nasprotnih udeležencev do 5/576 oziroma do 5/288), pa je več kot očitno, da delitev teh dveh parcel v naravi ni smotrna. Po določilu 3. odstavka 122. člena ZNP sodišče odloči, da eden od solastnikov stvar prevzame v celoti in drugemu izplača vrednost njegovega deleža, če izkaže upravičeno večji interes za stvar. Za tak primer po mnenju pritožbenega sodišča tudi dejansko gre v obravnavani zadevi, kar je ob odločanju upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in izhaja iz razlogov navedenih v izpodbijanem sklepu. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi utemeljeno zaključilo, da sta predlagatelja v postopku izkazala, da imata upravičeno večji interes za vse tri nepremičnine. Zaključki v tej smeri so prepričljivi in pritožbeno sodišče nima razlogov, da jim ne bi sledilo. S trditvijo, da oddaljenost kraja od P. oziroma Po. ali A. na drugi strani, ne more predstavljati bistvene okoliščine, ki bi narekovala izločitev udeležencev do pravice na nepremičnini, imajo pritožniki načeloma prav, vendar, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo le te okoliščine, temveč sklop več okoliščin, kar je v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazloženo, zato ta pritožbena navedba ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve. Nasprotni udeleženci svoj upravičeno večji interes do nepremičnin v postopku pred sodiščem prve stopnje niso uveljavljali, tega ne uveljavljajo niti v pritožbi, zato ne morejo očitati sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo, da niso izkazali upravičenega interesa za takšen način razdelitve solastnih nepremičnin. V tej zvezi ne drži pritožbena navedba in je ta protispisna, da predlagatelja nista izkazala večjega interesa za pridobitev nepremičnin v izključno last, saj sta v tej smeri podala svoj predlog in navajala okoliščine, s katerim sta večji interes tudi izkazala, pri tem pa nima nobenega pomena okoliščina, da je F.L., ki ni več udeleženka predmetnega postopka, prejela nepremičnino v naravi. Pritožniki razen netočne trditve, da predlagatelja nista izkazovala večjega interesa za pridobitev nepremičnin v izključno last, upravičeno večjega interesa predlagateljev, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (razen v delu, ki se nanaša na oddaljenost kraja prebivanja od nepremičnin), konkretizirano ne izpodbijajo, zato s pritožbo iz zgoraj navedenih razlogov ne morejo uspeti.
Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kake kršitve določb postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 2. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopa je odpadla, ker jih nasprotni udeleženci niso zahtevali (1. odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP).