Jedro

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala, da tožniku ni plačala regresa za letni dopust za leto 2009, tako da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je tožbenemu zahtevku iz tega naslova ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 735,00 EUR, od bruto zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter nato tožniku plačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 2. 7. 2009 dalje do plačila, v 15. dneh pod izvršbo.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. toč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je zaradi plačila zahtevanega regresa za letni dopust oškodovana, na kar se je sklicevala v odgovoru na tožbo. Za tožnika je plačevala 100,00 EUR mesečno za nastanitev tudi v času bolniške in zdravljenja, ko je prebival na domačem naslovu v Bosni. V tej zvezi je za čas od junija 2005 do aprila 2010 opredelila stroške za nastanitev za vsako leto posebej oz. skupaj 5.900,00 EUR. Navedenih stroškov, ki nikakor niso zanemarljivi, ni bila dolžna plačevati. Zato namerava zoper njega glede tega vložiti tožbo. V skladu z navedenimi razlogi predlaga, da pritožbeno sodišče pozove tožnika, da umakne zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem zahtevku pravilno razsodilo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Sodišče prve stopnje je v sporu odločilo o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 s sodbo na podlagi pripoznave. V skladu z določbo 3. odst. 338. čl. ZPP se takšna sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o prepoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Tožena stranka je v IV. toč. odgovora na tožbo priznala, da tožniku ni nakazala regresa za letni dopust 2009. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno priznanje tožene stranke v odgovoru na tožbo ne vsebuje nikakršnega protislovja ali morebitnega pridržka, pri čemer tožena stranka tudi po višini v ničemer ne oporeka zahtevanemu znesku. Poleg tega je tožnikov zahtevek tudi po vsebini utemeljen, saj je bil tožnik takrat zaposlen pri toženi stranki, ki je pridobil pravico do letnega dopusta, iz tega naslova pa tudi pravico do plačila regresa. Zato je imelo sodišče prve stopnje tako dejansko kot pravno podlago, da je ugodilo tožnikovemu zahtevku s sodbo na podlagi pripoznave. Tudi pritožba v ničemer ne oporeka tako prisojenemu znesku, ki bremeni v plačilo toženo stranko.

Vendar se pritožba sklicuje na nastale stroške, ki jih je imela tožena stranka zaradi nastanitve tožnika v obdobju od junija 2005 do aprila 2010, med ostalim tudi za čas, ko je bil v bolniškem staležu in je prebival na domačem naslovu v Bosni. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno sklicevanje tožene stranke na tožnikov dolg, ki ga povzema iz odgovora na tožbo, ne more biti predmet tega postopka. V tem sporu bi ga tožena stranka lahko uveljavljala v pobot tožbenemu zahtevku ali pa z nasprotno tožbo, vendar tega ni storila. Seveda pa ima glede tega možnost, da zahteva dolgovane zneske v plačilo s tožbo v novem postopku.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.