Jedro

VS RS je zavzelo stališče, da določbe 25. člena ZTLR ni mogoče razumeti tako, da omogoča le pridobitev lastninske pravice na zemljišču, na katerem objekt stoji, temveč tudi na funkcionalnem zemljišču, potrebnem za redno rabo tega objekta. Drugačna razlaga določb o gradnji na tujem bi izvotlila pridobitev lastninske pravice na zemljišču, na katerem objekt stoji.

Zmotno je stališče pritožbe, da lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu ne more pridobiti tudi nedobroveren graditelj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.485,96 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem A. A. ne sodijo nepremičnine: parceli ID 000/2 in 000/3, obe k.o. X, ki so last tožeče stranke (I. točka izreka sodbe), pri katerih se vpiše lastninska pravica na ime tožeče stranke do celote (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 12.874,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo toženci iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženci z obširnimi navedbami izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje o tožnikovi posesti na parcelah 000/2 in 000/3 k.o. X. Tožnik in tretji toženec sta dejavnost ... opravljala skupaj v delavnici na parc. št. 000/2 do 31. 12. 1994, ko sta šla vsak na svoje. Tretji toženec še danes dela v stari delavnici na parc. št. 000/2. Toženci se ne strinjajo z zaključkom, da tožnik pred sklenitvijo pogodbe o preužitku dne 27. 7. 2000 izkazuje dobrovernost. Tožnik je dobro vedel, da gradi na zemljišču v lasti pokojnega očeta A. A., ki je začel graditi strojno lopo. Šele kasneje, tekom gradnje, je v družini A. padla skupna odločitev, da se v mansardi naredi stanovanje za tožnika. Sodišče je enostransko in brez vsake dokazne ocene zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je delavnico na parceli 000/2 k.o. X usposobil za dejavnost ... Zaključek sodišča, da je bila parcela 000/2 namenjena kot funkcionalno zemljišče parceli 000/3 k.o. X, je pavšalen, arbitraren in neobrazložen. Sodišče je navedlo, da je geometer nepremičnino 000/2 k.o. X določil kot funkcionalno zemljišče k parceli 000/3 k.o. X, vendar tega protispisnega zaključka ni obrazložilo. Ni jasno, od kod zaključek, da naj bi tožnik celo parcelo 000/2 potreboval za dovoz, parkiranje in dvorišče. Sodišče je popolnoma spregledalo, da se gradbeno dovoljenje, ki ga je tožnik pridobil za stavbo stoječo pa parc. 000/3, ne glasi na to parcelo, temveč se nanaša na parcelo 000/4, pri čemer ne gre za pisno pomoto. Tožnik si je dokumentacijo uredil na svoje ime, čeprav je dejansko šlo za gradnjo družine A., do česar se sodišče ni opredelilo. Spregledalo je navedbe tožencev in dokazila o skupni gradnji, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ni se opredelilo do izpovedb prič B. in C. niti do navedb tožencev o kompenzacijah za potrebe objekta iz naslova skupne obratovalnice tožnika in tretjega toženca niti do listinske dokumentacije, ki to potrjuje (račun Zadruge D., račun podjetja E.). Sodišče bi moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi podal izvid in mnenje o tem, kakšen je prispevek družine A. k skupni gradnji. Ker je sodišče dokaz z izvedenecem zavrnilo, je bistveno kršilo določbe ZPP. Tožnik ni bil in ni mogel biti dobroveren glede gradnje na tujem svetu na način kot zatrjuje, saj je šlo za skupno gradnjo pravdnih strank. Ni jasno, na kateri dokazni podlagi temelji zaključek sodišča, da naj bi imel tožnik posest parcele 000/4 k.o. X, sedaj 000/2 k.o. X, od sklenitve darilne pogodbe dalje, saj je parcela 000/2 k.o. X nastala skoraj leto in pol kasneje, po izdaji gradbenega dovoljenja, ki se glasi na parcelo 000/4 k.o. X. Tožnik parcele 000/3 ni mogel priposestovati, saj je od leta 1995 ni imel v posesti. Sodišče je na večih mestih navedlo, da je tožnik izvrševal dobroverno in zakonito posest parcel 000/2 in 000/3, kar pa ni z ničemer izkazano in je kar pavšalno zaključilo, da je tožnik obe parceli priposestvoval. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na čem temelji zaključek, da je imel tožnik v posesti nepremičnini 000/2 in 000/3 k.o. X, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je imel tožnik posest parcel 000/2 in 000/3 k.o. X. na podlagi darilne pogodbe z dne 2. 4. 1991, kar potrjuje tudi tožnikova prepričljiva izpoved. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da ima tretji toženec parcelo 000/2 k.o. X, na kateri stoji stara delavnica (namenjena za rušenje), še danes v posesti, saj je tretji toženec izpovedal, da sta se s tožnikom leta 1995 razšla, tretji toženec pa je nato svoje podjetje prijavil na Ulici F. (list. št. 111). Ker je tretji toženec svojo obrtno dejavnost, ki jo je do spora s tožnikom opravljal v delavnici na parceli 000/2 k.o. X, preselil na Ulico F., so neutemeljene in nelogične pritožbene navedbe, da dejavnost v tej delavnici še vedno opravlja. Navedeno je tudi sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Poleg tega sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku ni ugodilo na podlagi priposestvovanja, zato pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dejanske zaključke sodišča prve stopnje o trajanju tožnikove posesti na nepremičninah 000/2 in 000/3, za odločitev niso pravno odločilne.

6. Obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na označbo parcele v gradbenem dovoljenju z dne 2. 6. 1994, izdanem tožniku kot investitorju, na podlagi katerega je slednji zgradil obrtno stanovanjsko stavbo, za odločitev v tej zadevi niso pravno odločilne. Oznaka parcele v gradbenem dovoljenju (ki je bila opravljena še pred parcelacijo podarjene parcele), na kateri je tožnik zgradil objekt, namreč na pridobitev lastninske pravice ne vpliva. Sama lokacija gradnje in sedanja parcelna številka nepremičnine, na kateri je tožnik zgradil objekt (000/3 k.o. X) in parcele, na kateri stoji stara delavnica (000/2 k.o. X), ki je namenjena za rušenje (gradnja na parceli 000/3 predstavlja nadomestno gradnjo za objekt na parceli 000/2), pa med pravdnima strankama nista sporni.

7. Pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedb in dokazov tožencev, ki se nanašajo na skupno gradnjo, ni utemeljen. Toženci so v odgovoru na tožbo trdili, da je bil pokojni A. A., tožnikov oče, tisti, ki je zgradil strojno lopo; ko je bila strojna lopa delno že zgrajena do prve plošče, pa je padla skupna odločitev družine A., da se v nadstropju naredi stanovanje za tožnika. Dokazni postopek teh navedb tožencev ni potrdil, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik investitor, ki je začel z gradnjo, pri čemer pa na nepremičnini ni bilo predhodno zgrajene strojne lope, temveč je bil opravljen le izkop. Da je z gradnjo pričel tožnik (in ne pokojni A. A.), je potrdila tudi priča G. G., ki je bil nadzornik pri gradnji. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za skupno gradnjo družine A., saj pred tožnikovo gradnjo še ni bilo postavljene strojne lope (objekta do prve plošče). Posledično so neupravičene pritožbene navedbe, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do dokazov tožencev, s katerimi so dokazovali obstoj skupne gradnje, to je do izpovedbe priče B., priče C., listinske dokumentacije: računa Zadruge D., računa podjetja E. ter izvedenca gradbene stroke, ker, kot že rečeno, toženci trditev o skupni gradnji niso izkazali (7. in 212. člen ZPP).

8. Tožnik je trdil, da parcela 000/2 k.o. X, na kateri stoji stara delavnica, predstavlja funkcionalno zemljišče parcele 000/3 k.o. X, na kateri je zgrajen stanovanjsko obrtni objekt. Toženka je na naroku 17. 12. 2018 (list. št. 271) navedla, da četudi je za dostop do parc. št. 000/3 k.o. X, potreben dostop do parcele 000/2 k.o. X, tožnik lastninske pravice ni pridobil tudi na parceli 000/2 k.o. X, kar pa ne drži. VS RS je zavzelo stališče, da določbe 25. člena ZTLR ni mogoče razumeti tako, da omogoča le pridobitev lastninske pravice na zemljišču, na katerem objekt stoji, temveč tudi na funkcionalnem zemljišču, potrebnem za redno rabo tega objekta. Drugačna razlaga določb o gradnji na tujem bi izvotlila pridobitev lastninske pravice na zemljišču, na katerem objekt stoji1. V skladu z določilom prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 sodišče pri ugotovitvi obsega funkcionalnega zemljišča upošteva zlasti, katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ter katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze (glej 1. in 2. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Glede na to, da iz lokacijskega dovoljenja z dne 1. 6. 1992 izhaja, da preostali del parcele, na kateri je tožnik zgradil objekt, predstavlja funkcionalno zemljišče objekta, ter upoštevaje, da zgrajeni objekt, ki stoji na parcelni številki 000/3, predstavlja nadomestno gradnjo za staro delavnico, stoječo na parceli št. 000/2, ki je namenjena za rušenje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da parcela 000/2 predstavlja funkcionalno zemljišče parcele 000/3 k.o. X. Zaključek, da je parcela 000/2 nujno potrebna za uporabo obrtno-stanovanjskega objekta, ker predstavlja zemljišče za dovoz, parkiranje in dvorišče, temelji na darilni pogodbi, katere vsebino je sodišče prve stopnje povzelo v 23. točki obrazložitve, in lokacijskem dovoljenju, kjer je preostali del parcele, na kateri ni zgrajen nov objekt, opredeljen kot funkcionalno zemljišče zgrajenega objekta. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje grajajo kot pavšalno, neobrazloženo in protispisno.

9. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pavšalno odločilo, da je tožnik obe parceli priposestvoval kot dobroverni in zakoniti posestnik. Sodišče prve stopnje navedenega ni ugotovilo, saj tožnikovemu zahtevku ni ugodilo na podlagi materialnopravnih pravil ZTLR, ki urejajo pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestovanja, temveč je zahtevku tožnika ugodilo na podlagi določil o gradnji na tujem (25. člen ZTLR). Ugotovilo je, da je tožnik z gradnjo na podarjenem zemljišču ustvaril nov objekt, pokojni oče kot lastnik zemljišča pa gradnji ni nasprotoval in se gradnji na tujem ni uprl. Na podlagi navedenega je sodišče, upoštevaje 25. člen ZTLR, materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožnik, ki je bil v času gradnje dobroverni graditelj, z gradnjo na tujem pridobil lastninsko pravico na zemljišču, na katerem je zgradil objekt (sedaj 000/3 k.o. X), kot tudi na zemljišču ob in pred obrtno stanovanjskim objektom, ki je nujno potrebno za uporabo obrtno stanovanjskega objekta, to je zemljišče za dovoz, parkiranje in dvorišče (000/2 k.o. X). Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dobrovernost tožnika ob gradnji, so prav tako neutemeljene, saj je bil v času gradnje tožnik prepričan, da je lastnik nepremičnine na podlagi darilne pogodbe iz leta 1991. Pa tudi sicer navedbe pritožbe, ki zaključek o dobrovernosti tožnika ob gradnji izpodbijajo, niso pravno odločilne, saj je zmotno stališče pritožbe, da lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu ne more pridobiti tudi nedobroveren graditelj2. 10. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (25. člen ZTLR), pri čemer ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženci s pritožbo niso uspeli. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v priglašeni višini 2000 točk ter materialni izdatki v višini 30 točk, skupaj 2030 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 1.218 EUR, povečano za 22% DDV pa 1.485,96 EUR. Nagrade za poročilo stranki v višini 50 točk pritožbeno sodišče pooblaščenki tožnika ni priznalo, ker je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Na podlagi določila 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP so toženci dolžni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.485,96 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 VS RS sklep II Ips 47/2012 z dne 28. 11. 2012 2 Določba 25. člena ZTLR se analogno uporablja tudi v primeru, če sta tako graditelj kot lastnik zemljišča nedobroverna.