Jedro

Ker sodišče v tej zadevi ne more ugotoviti višine dohodka, ki bi ga po normalnem teku stvari lahko pričakoval tožnik z delom na črno tudi v prihodnje, ni podlage, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo rente.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine zaradi izgube osebnega dohodka v višini 3.000,00 EUR s pripadki (I.) v presežku do 16.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačevanje doživljenjske rente v višini 500,00 EUR mesečno (III.) in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 209,12 EUR s pripadki (IV.).

2. Sodbo v zavrnilnem delu iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka po odvetniku. V obrazložitvi graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navaja, da tožena stranka ni prerekala, da denarja, ki je bil namenjen za nego tožnikovega tasta, ni prejemal tožnik. Da je tožnikov tast pomoč potreboval, tožena stranka ve, ker je izplačala odškodnino zaradi njegove smrti v prometni nesreči. Tožnik je na hčerkino študentsko napotnico zaslužil 300,00 EUR mesečno in ne 150,00 EUR, tako kot je izpovedala ravnateljica, ki jo je bilo strah zaradi neurejenega poslovanja. Tudi hči je izpovedbo ravnateljice potrdila samo zato, ker je bila prepričana, da je naredila nekaj protizakonitega. Hčerina študentska napotnica je veljala res do 31. 8. 2010, ker zaradi poškodbe v prometni nesreči hčerka za novo ni zaprosila, je pa to delo potem na študentsko napotnico opravljal nekdo drug. Zato v pritožbi vztraja, da bi s čiščenjem na šoli zaslužil najmanj 200,00 EUR mesečno. Pri S. je zaslužil najmanj 700,00 do 800,00 EUR mesečno. To je zaslišan potrdil tudi S. Njegova izpovedba je bila zelo verodostojna. Zaslišan kot priča je potrdil, da je v času tožnikove nezgode urejal soglasje za avtopralnico in to dejavnost na črno že tudi opravljal, zato se mu z odprtjem s. p. ni mudilo. Potrdil je, da je imel namen zaposliti tožnika in ker se je zavedal, da takega delavca ne bo našel, je sedaj raje sam in ne opravlja več dejavnosti avtopralnice. Prav tako je tožnik dokazal, da je v letu 2008 pri J. P. v pol leta zaslužil 2.500,00 EUR. To je potrdil tudi svak tožnika in tašča G. Ker tožnik nima več možnosti zaslužiti z delom, ki ga je opravljal pred nezgodo, je prepričan, da je upravičen tudi do rente v višin 500,00 EUR mesečno. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je zahtevek na plačilo rente zavrnilo. Tožnik je dokazal, da bi v primeru, da ne bi bilo nezgode, dobil službo hišnika na šoli ali pa bi ga zaposlil S. kot pralca avtomobilov. Odločitve o stroških postopka se ne da preizkusiti, ker ni jasno, kako je sodišče upoštevalo uspeh stranke v postopku in kako je izračunalo celoten znesek. Prav tako tudi ni jasno, katere stroške in zakaj je priznalo toženi stranki. Vsekakor je nepravično, da je pri takšni poškodbi toženi stranki priznalo vse stroške, tožniku pa nič.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev, ker tožnik za višino zaslužkov, na katere se je skliceval, ni navedel nikakršnih konkretnih okoliščin, ki bi omogočile preizkus njegovih navedb. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da bi z deli na črno mesečno zaslužil 800,00 do 900,00 EUR ne zadošča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da obstoj protipravnega dejanja zavarovanca tožene stranke ni sporen kot tudi ne njegova civilna odgovornost, vendar pa tožnik ni dokazal zadnjega elementa civilnega delikta, višine škode. Na podlagi pravil o dokaznem bremenu (212. in 215. člen ZPP) je namreč na tožniku, da dokaže obstoj škode in višino. Zgolj okoliščine o obstoju škode same po sebi še ne izkazujejo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo izgubljenega dohodka in rente. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je v obravnavanem primeru sicer podana pravna in dejanska podlaga za odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke tožniku kot tudi nastalo premoženjsko škodo (razen v zvezi z dodatkom za pomoč in postrežbo), a so bile zatrjevane in ugotovljene predpostavke, po katerih bi sodišče lahko presojalo višino nastale škode in s tem odškodnine, že v tridtveni podlagi tožnika, tako hipotetične in pavšalne, da niti po izvedenem dokaznem postopku ni bilo mogoče ugotoviti višine premoženjske škode.

6. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z razlago, ki jo ponuja sodišče prve stopnje, v obrazložitvi sodbe, po kateri tožnik ni pojasnil, kakšna naj bi bila cena za pranje avtomobila in kako pogosto je to delo opravljal. Izpovedal je, da po potrebi in da je pri S. pral samo avtomobile. Medtem ko je S. zaslišan kot priča izpovedal, da je skupaj s tožnikom razdrl vsaj 200 avtomobilov za reciklažo, je pa tožnik pral tudi avtomobile. Izpovedal je, da je tožnik pri njem delal od jutra do večera vsak dan v letu 2008, ko mu je bilo predočeno, da je bil tožnik nezaposlen šele od julija 2008, pa je svojo izpovedbo spremenil in povedal, da to velja le od poletja 2008 naprej. Ni vedel, koliko sta s tožnikom zaslužila v posameznih mesecih, ampak povprečno je bilo to 700,00 do 900,00 EUR na vsakega od njiju. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje utemeljeno vprašalo, kako verodostojna je izpovedba te priče. Nobenega dvoma ni, da sta s tožnikom prijatelja in da je med zaslišanjem svojo izpovedbo spreminjal. Delno je bila njegova izpovedba tudi nasprotujoča, saj je povedal, da sta s tožnikom razstavljala avtomobile za reciklažo, kar je tožnik izključil. Še manj verjetno je, da bi S. tožnika 1. 2. 2009 zaposlil, ker ni imel statusa samostojnega podjetnika niti ni odprl gospodarske družbe. Dejavnost je odprl šele 1. 5. 2011, več kot dve leti po tožnikovi nezgodi. Izpovedba tožnika v zvezi z dohodki, ki naj bi jih prejemal pri S., je skopa (ni vedel, kakšna je cena pranja avtomobila, koliko dni v tednu je opravljal delo in koliko ur) včasih pa tudi v nasprotju z izpovedbo zaslišanega S. (da sta zaslužila z demontažo avtomobilov za reciklažo). Zato se tudi pritožbenemu sodišču zastavlja vprašanje, kakšno dejavnost je tožnik pravzaprav pri S. opravljal, od kdaj do kdaj in na podlagi česa je bil plačan. Kljub temu da temelj in obstoj škode zaradi izgube na zaslužku ni sporen, ni mogoče odločiti o višini izgubljenega zaslužka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari pri S. niti s stopnje verjetnosti. Pritožbeno sodišče verjame, da je tožnik opravljal delo na črno pri S., a zaradi nekonsistentne izpovedbe S. ni moglo stopnjo verjetnosti ugotoviti, kakšno dejavnost in v kakšnem obsegu je tožnik opravljal in ni moglo preveriti višine dohodka v kateri sta sicer skladno izpovedovala tožnik in S. Izpovedbe vseh zaslišanih o izgubljenem dohodku pri S. so preveč pomanjkljive in presplošne, da bi lahko pripeljale do ugoditve tožbenemu zahtevku iz tega naslova.

7. Tudi P. je zaslišan kot priča izpovedal, da je tožnik z njim delal na črno v času, ko ni imel redne zaposlitve, in sicer, da sta delala po celi Sloveniji od spomladi do jeseni. V letu 2008 je za P. delal mesec dni, in sicer sta položila od 1000 do 1500 m keramike in skupaj zaslužila 5.000,00 EUR, ki sta si jih razdelila na polovico. Zato tudi pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da enkratno polaganje keramike v času, ko je bil tožnik pred prometno nesrečo šest mesecev nezaposlen, ne dokazuje, da bi tožnik s takšnim delom pri P. pri normalnem teku stvari mesečno zaslužil 800,00 EUR tudi v bodoče, če nezgode ne bi bilo.

8. Pritožnik se neutemeljeno zavzema, da bi mu sodišče iz naslova izgube zaslužka po študentski napotnici moralo priznati najmanj 200,00 EUR (150,00 mu jih je priznalo), saj takšne njegove izpovedbe ni potrdila niti ravnateljica niti njegova hči, ki sta izpovedali, da so pri čiščenju telovadnice sodelovali tako tožnik, njegova žena in hči, ter da je tožnik zaslužil mesečno približno 150,00 EUR, in sicer od 18. 2. 2009 do 18. 9. 2010. Tožnik ni izkazal, da bi po tem datumu njegova hči še imela veljavno študentsko izkaznico. Tudi sicer je študentsko delo po svoji naravi začasno in ga ni mogoče opravljati v nedogled, pa tudi iz izpovedbe ravnateljice sledi, da je to delo prevzel hišnik. Da takšnega dela tožnik ne bo mogel opravljati v nedogled, je bilo nedvomno znano tudi tožniku, saj je izpovedal, da si je urejal redno zaposlitev kot gospodinjski pomočnik in pralec avtomobilov pri S. vse v začetku leta 2009. Na podlagi navedenega tudi pritožbeno sodišče meni, da tožnik ni uspel izkazati, da je bil iz tega naslova oškodovan za več kot 150,00 EUR mesečno za čas od januar 2009 do avgusta 2010, kar mu je priznalo že sodišče prve stopnje.

9. Pravilno je zavrnjen tudi zahtevek na plačilo izgube na zaslužku v višini 278,84 EUR, ki jih je kot dodatek za pomoč in postrežbo prejemal tast. Sodišče je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, ker je bil prejemnik dodatka tožnikov tast, kot skrbnica pa je bila tastu postavljena njegova hčerka, tožnikova žena P. Z. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ta dohodek ni predstavljal tožnikovega prihodka pred nezgodo, k temu pa še dodaja, da je v nezgodi, v kateri je bil poškodovan tožnik, tožnikov tast umrl. Zato po nezgodi, zaradi smrti tasta, ni bilo več podlage za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo tastu (vzrok za izpad dohodka v višini 278,84 je smrt tasta, ne poškodba tožnika).

10. Ker sodišče v tej zadevi ne more ugotoviti višine dohodka, ki bi ga po normalnem teku stvari lahko pričakoval tožnik z delom na črno tudi v prihodnje (trditve o zaposlitvi na mestu hišnika oziroma pralca avtomobilov pri S. so presplošne, brez podlage v izvedenih dokazih), ni podlage, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo rente, saj višine zaslužka, ki bi ga bilo mogoče pričakovati po normalnem teku stvari, ni mogoče ugotoviti. Ugotovitve sodišča prve stopnje o neizkazani višini izgubljenega dohodka zadostujejo za pravilno uporabo materialnega prava in zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Pritožba neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na obrazložitev o stroških postopka. Sodišče je v točki 24 podrobno pojasnilo, kako je prišlo do vrednosti spora 46.000,00 EUR, razčlenilo je tudi stroške tožeče in tožene stranke, ki jih je priznalo prvi v višini 2.167,87 EUR in drugi 209,12 EUR. Ker je bila vrednost spornega predmeta 46.000,00 EUR tožnik pa je uspel le s 3.000,00 EUR, je pravilna presoja, da je tožeča stranka skladno z določilom 154. čelna ZPP dolžna povrniti toženi stranki vse priznane stroške postopka.

12. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).