Jedro

Sodne prakse v zvezi s prejšnjim sistemom plačevanja sodnih taks ni mogoče aplicirati tudi na nov zakon, sicer pa je po sprejemu ZST-1 sodna praksa glede taksnih obveznosti za ugovor zoper sklep o izvršbi povsem usklajena in zakon v tem delu razlaga tako, da se plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi nanaša tako na postopke na podlagi izvršilnega naslova kot na postopke na podlagi verodostojne listine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se šteje, da je ugovor zoper sklep o izvršbi umaknjen (1. točka izreka sklepa) in da se predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrže (2. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da opozarja, da mu plačilnega naloga za plačilo sodne takse sodišče ne bi smelo izdati, saj mu taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi ne bi smela biti odmerjena. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 527/2003 z dne 28. 5. 2003 izhaja, da je obstoj taksne obveznosti za pritožbo zoper sklep odvisen od tega, ali je plačilo sodne takse predpisano za samo odločbo (sklep). V tarifni številki 2 Zakona o sodnih taksah - ZST sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni bil izrecno naveden, marveč je bila predpisana le taksna obveznost za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Te taksne obveznosti pa ni bilo mogoče analogno uporabiti tudi za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sklepanje po analogiji je namreč dopustno in utemeljeno takrat, ko sta si z zakonom urejen in z zakonom neurejen primer v bistvenem enaka in je zato utemeljena tudi enaka pravna posledica. Sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne predstavlja končne odločbe, marveč bo vsebinsko o samem ugovoru odločeno šele v pravdi. To pa pomeni, da bi v tem primeru taksna obveznost nastopila dvakrat. Najprej ob izdaji sklepa, s katerim sodišče razveljavi naložitveni del izreka in nato še takrat, ko pravdno sodišče o tej isti terjatvi odloči po izvedenem kontradiktornem postopku. Dolžnik ugotavlja, da je zgornje stališče možno aplicirati tudi na ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, saj tarifna številka 4021 vsebuje vsebinsko enak zapis, kot je bil predmet presoje v zgoraj citiranem sklepu, in sicer: "Postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi", medtem ko ni izrecno omenjen sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Iz same dikcije tarifne številke tako ne izhaja, da bi zakonodajalec posebej predpisal taksno obveznost tudi za takšne postopke, zato razširitvena oziroma analogna razlaga določbe ni dopustna. Sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v trenutnem pravnem sistemu tudi še vedno ne predstavlja končne odločbe, saj postopku sledi pravdni postopek, v katerem pravdno sodišče dejansko odloči o ugovoru, zato je še vedno mogoče aplicirati stališče, da bi v tem primeru taksna obveznost nastopila dvakrat. Najprej ob izdaji sklepa, s katerim sodišče razveljavi naložitveni del izreka in nato še takrat, ko pravdno sodišče o tej isti terjatvi odloči po izvedenem kontradiktornem postopku. Prav zaradi navedene procesne narave sklepa je še vedno v celoti uporabljivo stališče iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 527/2003 z dne 28. 5. 2003, da bi priznanje taksne obveznosti za takšen ugovor povzročilo dvojno obremenitev stranke za odločanje o isti terjatvi. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z naravo postopka po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ter tudi z načelom restriktivne razlage določb o sodnih taksah. Določbe, ki določajo nastanek taksne obveznosti, je namreč treba razlagati ozko, saj predstavljajo poseg v pravico stranke do sodnega varstva. Kadar zakon določene taksne obveznosti izrecno ne predpisuje, je ni mogoče ustvariti z analogno uporabo določb, ki urejajo drugačne procesne situacije. Za uporabo analogije morata biti primerjana položaja v bistvenem enaka, kar pa v konkretnem primeru ni podano, saj sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine nima narave končne odločbe. Taksna obveznost torej ni nastala ob vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi. Ker taksna obveznost ni nastala, tudi ne more biti pogoj za obravnavo ugovora, zaradi česar sodišče ne bi smelo šteti, da je bil ugovor zaradi neplačila takse umaknjen. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Na podlagi petega odstavka 29.b člena ZIZ se, če sodna taksa ni plačana najkasneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, šteje, da je vloga umaknjena. Ker dolžnik niti ob vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi niti v roku iz plačilnega naloga ni plačal sodne takse, je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se šteje, da je ugovor zoper sklep o izvršbi umaknjen.

5.Višje sodišče ne pritrjuje dolžnikovemu sklicevanju na odločbo pritožbenega sodišča iz leta 2003, saj je tedaj veljal še stari Zakon o sodnih taksah (Uradni list SRS 1-1/1990), ki je poznal tako sodne takse za vloge kot za same odločbe. Zakon, po katerem je treba odločati v tej zadevi, je pričel veljati 1. 10. 2008 (ZST-1, Uradni list RS 37-1524/2008), pretežno pa nastanek taksne obveznosti veže na vložitev vloge (primerjaj 4. člen ZST in 5. člen ZST-1). Sodne prakse v zvezi s prejšnjim sistemom plačevanja sodnih taks po presoji pritožbenega sodišča zato ni mogoče aplicirati tudi na nov zakon, sicer pa je po sprejemu ZST-1 sodna praksa glede taksnih obveznosti za ugovor zoper sklep o izvršbi povsem usklajena in zakon v tem delu razlaga tako, da se plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi po tar. št. 4021 nanaša tako na postopke na podlagi izvršilnega naslova kot na postopke na podlagi verodostojne listine. O tem v sodni praksi na podlagi novega zakona ni mogoče najti nobenega dvoma ali nasprotnega stališča. Ne drži niti, da potemtakem taksna obveznost za dolžnika nastane dvakrat, ob vložitvi ugovora in nato ob odločbi pravdnega sodišča, temveč taksna obveznost dvakrat nastane za upnika, t.j. ob vložitvi predloga za izvršbo in nato ob uvedbi pravdnega postopka, ko mora doplačati razliko do takse za vložitev tožbe (prim. VSL sklep II Cpg 226/2017).

6.Dolžnik po pojasnjenem neutemeljeno uveljavlja, da mu sodna taksa sploh ne bi smela biti naložena v plačilo, tudi sicer pa bi navedeno moral uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog z dne 10. 3. 2026 (ta je bil dolžniku, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, vročen 28. 3. 2026).

7.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8.Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).