Jedro

Pritožnica utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer zakaj bi naj stroški za vročanje nastali po krivdi obdolženca in zagovornice. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu svojo odločitev utemeljilo le z navedbo, da sta obdolženec in njegova zagovornica povzročila stroške po svoji krivdi s tem, ko pisanj nista prevzela na pošti, čeprav sta bila o prispelih pošiljkah obveščena, kar pa samo po sebi ne more zadoščati za zaključek, da gre za krivdno povzročene stroške. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je namreč dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsaki konkretni situaciji. Zato mora sodišče s tehtnimi razlogi utemeljiti, zakaj šteje, da so določeni stroški nastali po krivdi procesnega udeleženca in tako torej navesti konkretne okoliščine, iz katerih je razvidno, da je krivdo za njihov nastanek pripisati točno določenemu procesnemu udeležencu in ne morebiti objektivnim okoliščinam, ki so bile posredi. Slednjega sodišče prve stopnje ni storilo, zato je pritrditi pritožnici, ko pogreša argumentacijo teh odločilnih dejstev, pri čemer utemeljeno poudarja, da zgolj sklicevanje na sklepe, s katerimi so bili odmerjeni stroški vročevalcu oziroma izvršitelju, ne zadostuje obrazloženosti krivdno povzročenih stroškov. V tej zvezi je soglašati s pritožnico tudi v trditvi, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je obdolžencu in zagovornici naložilo nerazdelno plačilo stroškov v višini 326,24 EUR.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega B. B. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da je obdolženi B. B. dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki jih je povzročil z vročanjem sodnih pisanj v skupni višini 188,04 EUR. Pod točko II izreka izpodbijanega sklepa je odločilo, da je zagovornica Odvetniška družba B. o.p. d.o.o. dolžna plačati stroške kazenskega postopka, ki jih je povzročila z vročanjem sodnih pisanj v višini 30,50 EUR. V točki III izreka pa je odločilo, da sta obdolženec in zagovornica Odvetniška pisarna B. o.p. d.o.o. dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, ki sta jih povzročila z vročanjem sodnih pisanj v skupni višini 326,24 EUR.

2. Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolžencu in zagovornici ne naloži plačilo stroškov oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer zakaj bi naj stroški za vročanje nastali po krivdi obdolženca in zagovornice. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu svojo odločitev utemeljilo le z navedbo, da sta obdolženec in njegova zagovornica povzročila stroške po svoji krivdi s tem, ko pisanj nista prevzela na pošti, čeprav sta bila o prispelih pošiljkah obveščena, kar pa samo po sebi ne more zadoščati za zaključek, da gre za krivdno povzročene stroške. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je namreč dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsaki konkretni situaciji.1 Zato mora sodišče s tehtnimi razlogi utemeljiti, zakaj šteje, da so določeni stroški nastali po krivdi procesnega udeleženca in tako torej navesti konkretne okoliščine, iz katerih je razvidno, da je krivdo za njihov nastanek pripisati točno določenemu procesnemu udeležencu in ne morebiti objektivnim okoliščinam, ki so bile posredi. Slednjega sodišče prve stopnje ni storilo, zato je pritrditi pritožnici, ko pogreša argumentacijo teh odločilnih dejstev, pri čemer utemeljeno poudarja, da zgolj sklicevanje na sklepe, s katerimi so bili odmerjeni stroški vročevalcu oziroma izvršitelju, ne zadostuje obrazloženosti krivdno povzročenih stroškov. V tej zvezi je soglašati s pritožnico tudi v trditvi, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je obdolžencu in zagovornici naložilo nerazdelno plačilo stroškov v višini 326,24 EUR.

5. Pritrditi je pritožnici tudi v zatrjevanju, da sodišče prve stopnje ni navedlo kateremu izvršitelju ali detektivu je bilo naloženo vročanje, niti kaj vse obsegajo v izreku izpodbijanega sklepa navedeni zneski (188,04 EUR, 30,50 EUR in 326,24 EUR), zato niti ni mogoče preveriti, kaj odmerjeni stroški v konkretnih primerih zajemajo in komu so sploh bili odmerjeni. Sodišče prve stopnje je v točkah 2-4 obrazložitve izpodbijanega sklepa ob citiranju posameznih sklepov in njim pripadajočim zneskom navedlo le, da je odmerilo stroške za vročanje pisanj po detektivu ali izvršitelju. Pritožnica ima zato prav, da izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj ne omogoča preverljivosti pravilnosti izračunanih zneskov, nenazadnje pa tudi ne osebe, ki ji je bilo naloženo vročanje, kar predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Ker je torej pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot jih uveljavlja pritožnica, ji je ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve in za svoje zaključke navesti tehtne razloge. Glede na naravo ugotovljenih kršitev se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

7. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

1 Primerjaj mag. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), GV Založba, Ljubljana 2004, str. 217.