Jedro

Odgovornost tožencev, da tožniku povrneta nastalo škodo, je krivdna (1. odstavek 154. člena ZOR), kar predpostavlja tudi uporabo določb ZOR o deljeni odgovornosti zaradi soprispevka oškodovanca (1. odstavek 192. člena v zvezi z 205. členom ZOR). Sodišče prve stopnje je ocenilo podatke kazenskega spisa v povezavi z dokazi, ki jih je izvedlo v pravdi in ocenilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Pri tem je vprašanje ocene oškodovančevega ravnanja, koliko je verbalno prispeval k poteku dogodkov, tudi pravno relevantno in spada v okvir uporabe materialnega prava. Dialog o sporu med prizadetimi, ki očitno ni prerasel običajnega prepira, ne more eni strani služiti za opravičilo za fizični napad v taki meri, da to zmanjša njeno krivdo za nastalo škodo. Ugotovljena dejanska podlaga ne omogoča sklepanja, da je tožnik kakorkoli - fizično ali drugače - tako izzval toženca, da bi bila njuna krivda zmanjšana.

Pravilno je odločeno tudi o obsegu nastale škode in o njeni višini. Poslabšan zunanji izgled, ki povzroča duševne bolečine, je bil upoštevan v obsegu spazme (krča) leve očesne veke in manjše čelne brazgotine v zadostni meri.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 330.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožnik uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v izreku o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, sicer pa naj v navedenem obsegu sodbi nižjih sodišč razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je hudo prizadet tako zaradi poslabšanega zunanjega videza kot tudi zaradi zoženja vidnega polja in izpada v vidnem polju. V tem pogledu bi bilo treba dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem tožnikove žene in njegovih sodelavcev. Po navedenem zaslišanju bi bilo treba dopolniti izvedensko mnenje. Mnenje izvedenca psihiatra ni bilo v zadostni meri upoštevano. Tudi o pravdnih stroških na nižjih stopnjah ni bilo pravilno odločeno.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja predvsem odločitev o zavrnitvi ugovora tožencev o soodgovornosti tožnika za nastalo škodo. Ponujenih dokazov v tej smeri sodišče prve stopnje ni izvedlo. Ugovor tožencev o soodgovornosti tožnika torej ni bil preizkušen. Glede na vsebino tožbenega zahtevka tožnik ni posebej uveljavljal odškodnine zaradi skaženosti, vendar pa sta sodišči nižje stopnje takšno odškodnino priznali in v bistvu podvojili škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pravdni stranki na reviziji nista vložili odgovora, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Z navedbo revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sta pravdni stranki vsebinsko opisali kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tožeča stranka meni, da izpodbijana sodba nima potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih, ki slede iz mnenja izvedenca psihiatra, tožena stranka pa, da sodba ne vsebuje razlogov glede ugovora o tožnikovi soodgovornosti za nastalo škodo. Vendar pa revizijsko sodišče temu ne pritrjuje. Na nižjih stopnjah so vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na presojo eventualnega tožnikovega soprispevka k nastali škodi, bila v zadostni meri upoštevana in odločitev o njih v sodbah primerno obrazložena. To velja v celoti tudi glede razlogov o višini odškodnine zaradi poslabšanega izgleda ter duševnih bolečin, ki tožniku nastajajo zaradi posledic poškodb. Revizijska graja v tej smeri v večji meri pomeni nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Kolikor pa tožena stranka še posebej (vsebinsko) uveljavlja obstoj revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP, ker naj bi bilo odločeno o tožbenem zahtevku iz naslova skaženosti (poslabšanega izgleda), čeprav naj bi ta ne bil postavljen, se revizijsko sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na oceno vsebine pripravljalnih vlog tožnika z dne 22.6.1992 in 12.1.1993, da je bil zahtevek iz tega naslova vendarle določno postavljen.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Odgovornost tožencev, da tožniku povrneta nastalo škodo, je krivdna (1. odstavek 154. člena ZOR), kar predpostavlja tudi uporabo določb ZOR o deljeni odgovornosti zaradi soprispevka oškodovanca (1. odstavek 192. člena v zvezi z 205. členom ZOR). Vendar pa na nižjih stopnjah ugotovljena dejanska podlaga ne omogoča pravne razlage o tožnikovi soodgovornosti. Sodišče prve stopnje je ocenilo podatke kazenskega spisa (vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti - 12. člen ZPP) v povezavi z dokazi, ki jih je izvedlo v pravdi in ocenilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Pri tem je vprašanje ocene oškodovančevega ravnanja, koliko je verbalno prispeval k poteku dogodkov, tudi pravno relevantno in spada v okvir uporabe materialnega prava. Dialog o sporu med prizadetimi, ki očitno ni prerasel običajnega prepira, ne more eni strani služiti za opravičilo za fizični napad v taki meri, da to zmanjša njeno krivdo za nastalo škodo. Ugotovljena dejanska podlaga ne omogoča sklepanja, da je tožnik kakorkoli - fizično ali drugače - tako izzval toženca, da bi bila njuna krivda zmanjšana.

Pravilno je odločeno tudi o obsegu nastale škode in o njeni višini. Poslabšan zunanji izgled, ki povzroča duševne bolečine, je bil upoštevan v obsegu spazme (krča) leve očesne veke in manjše čelne brazgotine v zadostni meri. Dosojena odškodnina iz tega naslova (30.000,00 SIT) je primerna. Iz razlogov izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da so bile upoštevane "vse okoliščine primera" (200. člen ZOR), razvidne iz mnenj izvedencev okulista in psihiatra, ki obseg tožnikove škode uvrščata tudi v okvir psihično pogojenih težav in, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, od posledic poškodb neodvisne nevrotične strukturiranosti. Krč leve veke pa je bil upoštevan tudi v okviru škode, ki tožniku nastaja kot trajna posledica. Po izvedencu okulistu ugotovljeno zoženje vidnega polja je namreč tudi posledica krčenja veke; vendar pa je zoženje vidnega polja minimalno in glede na tožnikovo dejavnost ne vpliva bistveno na vsakdanje življenje. Opisana škoda ne omogoča korekcije dosojene odškodnine iz tega naslova v znesku 200.000,00 SIT, čeprav se pri tem še posebej upošteva struktura tožnikove osebnosti, ki je pogojevala močno duševno reakcijo na škodni dogodek, s težavami, opisanimi v psihiatričnem poročilu. Revizija tožeče stranke sicer posebej poudarja tožnikove psihične težave, vendar pa s predlogom na dopolnitev dejanskega stanja, z zaslišanjem tožnikove žene in njegovih sodelavcev ter ponovnem zaslišanjem psihiatra, posega tudi na nedovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP) področje izpodbijanja dejanskega stanja na revizijski stopnji.

Odločitev sodišča o stroških postopka se vedno šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP), zaradi česar je treba dovoljenost revizije zoper stroškovni izrek odločbe sodišča druge stopnje presojati v okviru 400. člena ZPP. Stroškovni izrek ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Zahteva za vrnitev pravdnih stroškov je namreč vedno akcesorne narave. Reviziji tožeče stranke torej tudi v tem obsegu ni mogoče ugoditi.

Podani torej niso niti razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).