Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vseh sicer relevantnih dokazov, če je iz že izvedenih dokazov ocenilo, da je stvar zrela za razsojo, predlagani novi dokazi pa ne bi mogli vplivati na njegovo odločitev.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 1.000 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem je bil obsojeni B.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočni sodbi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavila kršitev kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kršitev kazenskega postopka vidi zagovornica v tem, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem R.Č., ker je tak predlog dal okrožni državni tožilec in ga ni umaknil, predlagal pa ga je kot dokaz celo obdolženec, ki mu sodišče ni ugodilo. S to pričo je obdolženec dokazoval alibi, saj dejansko stanje še ni razčiščeno. Poleg tega naj bi sodišče moralo tudi samo po pribavi osebne zabeležke zaslišati pričo policista M.Ž., opraviti uradne poizvedbe o motokrosu na B., opraviti pa tudi zaslišanje predlaganih sosedov obsojenca. Sodišče je prav tako po mnenju zagovornice nepravilno ocenilo obsojenčevo izjavo dne 28.9.2005 na naroku, da se bo zagovarjal sam.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo menil, da je neutemeljena, ker predlagani dokazi niso bili potrebni, obsojenec pa je sam izjavil, da se bo zagovarjal sam.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 18.2.2004 zavrnilo dokaze, ki jih je predlagal obsojenec, med drugim tudi za zaslišanje priče R.Č. Ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje te priče, je s tem podalo tudi oceno o istem predlogu državnega tožilca podanem na glavni obravnavi dne 26.10.2004, pri čemer pa na zadnji glavni obravnavi državni tožilec sploh ni imel novih dokaznih predlogov. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo s tem, da tudi z izvedbo predlaganih dokazov ne bi prišlo do drugačnega zaključka, ker je bila na podlagi že izvedenih dokazov stvar zrela za razsojo. Sodišču ni potrebno izvesti vsakega predlaganega dokaza in to velja tudi za odločitev sodišča v tej kazenski zadevi, ko je z izvedenimi dokazi že natančno razčistilo dejansko stanje. Uveljavljanje zagovornice, da dejansko stanje še ni razčiščeno in da bi bilo potrebno izvesti omenjene dokaze, pa kaže, da zagovornica s tem uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

V drugem delu zahteve zagovornica uveljavlja, da je bila obsojencu kršena pravica do zagovornika, kar naj bi predstavljalo nepravilno uporabo materialnega prava. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 18.2.2004 je natančno razvidna obsojenčeva izjava, da se bo zagovarjal sam, brez zagovornika, kljub temu da ima pooblastilo zagovornika, ki se tega dne ni mogel udeležiti obravnave. Trditev zagovornice o nepravilnem zapisu nima nobene podlage, saj je zapis v tem zapisniku popolnoma jasen. Kakšna naj bi bila kršitev materialnega prava, zagovornica ne pojasni.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornica obsojenega B.B., niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom prvega odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.