Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita, če delodajalec delavcu ni ponudil druge, neustrezne zaposlitve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke, ki glasi: "Ugotovi se, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.5.2004 nezakonita. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v roku 8 dni pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki priglašene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26.5.2004 in priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev tožnice nazaj na delo.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je zaradi ukinitve prodajalne, kjer je delala tožnica kot namestnica poslovodje, potreba po njenem delu v tej prodajalni prenehala, je ob upoštevanju določb pogodbe o zaposlitvi, da je tožnica dolžna delati v katerikoli enoti tožene stranke, soglašalo, da ni obstojal utemeljen in resen poslovni razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, ker je tožena stranka v spornem obdobju na delovnih mestih prodajalec - blagajnik, kar je bilo ustrezno delovno mesto tudi za tožnico, za določen čas na novo zaposlovala druge delavke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in se v njej pavšalno sklicuje na vse revizijske razloge, dejansko pa uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da na podlagi občasnega povečanja potreb po delih prodajalk, ki jih je pokrivala s študentskim delom in zaposlovanjem za določen čas, v zaostrenih razmerah na trgu ob ukinitvi tožničine prodajne enote, tožnici ni mogla trajno zagotoviti ustreznega drugega dela, tako da ji je utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri presoji sodbe sodišča druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Za odločitev so pomembne naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je v celoti sprejelo tudi sodišče druge stopnje: - Zaradi slabih rezultatov poslovanja je tožena stranka v letu 2004 zaprla poslovalnico, kjer je kot namestnica poslovodje delala tožnica. - V času odločanja o zaprtju prodajalne in tožničinega odpovednega roka ter tudi še kasneje je tožena stranka za potrebe drugih prodajaln na delovnem mestu prodajalec - blagajnik za določen čas zaposlovala druge delavke.

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V tem primeru mora preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine (3. odstavek 88. člena ZDR).

V primeru ponudbe druge zaposlitve je delodajalec torej svoje obveznosti v celoti prost le, če z delavcem sklene novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. V primeru ponudbe in sprejema nove neustrezne zaposlitve, pa ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine (4. odstavek 90. člena ZDR).

Glede na gornjo ureditev je na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve za nedoločen čas. Če delodajalec takega dela nima, delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela. Lahko sicer delavcu ponudi tudi neustrezno zaposlitev (manj zahtevno delovno mesto s posledično nižjo plačo, zaposlitev za določen čas, s krajšim delovnim časom, v drugem kraju, ipd), vendar ne kot obveznost, temveč le kot možnost, ki jo delavec lahko sprejme ali ne. Dejstvo, da delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas, ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delu za določen čas, ne pomeni kršitve določb 3. odstavka 88. člena ZDR. Tako razlago teh določb ZDR je sodišče sprejelo že v sodbi VIII Ips 69/2006 z dne 25.4.2006. Ob izrecni ugotovitvi, da je zaradi ukinitve prodajne enote potreba po tožničinem delu na njenem delovnem mestu namestnice poslovodje prenehala, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka tožnici ni ponudila zaposlitve na drugih delih, na katerih je v tem času tudi na novo zaposlovala druge delavke za določen čas. Ker ponudba zaposlitve na drugem delovnem mestu za določen čas ne predstavlja ponudbe ustrezne zaposlitve, sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka tožnici lahko ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo za nedoločen čas.

Glede na povedano je sodišče na podlagi 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka.