Jedro

Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v dokazni oceni ni (zadostno) opredelilo do dokazov, ki jih je predložila tožena stranka in potrjujejo z njene strani zatrjevana dejstva. Prav tako ni zadostilo standardu skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Pomanjkljivosti izpodbijane sodbe pritožbenemu sodišču niso vzbudile le dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč izpodbijane sodbe zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 30. 5. 2012 in sklep tožene stranke, PU A., Policijska postaja B. št. ... z dne 24. 4. 2012 razveljavita (I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 707,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pristranska, saj je svojo odločitev oprlo le na izpovedi tožnika in C.C., popolnoma pa je prezrlo skladni izpovedi D.D. in E.E.. C.C. ni verodostojna priča, ker je bil tudi njemu zaradi istega dogodka izrečen disciplinski ukrep, zato ima pravni interes, da tožnik v tem sporu uspe. D.D. je v disciplinskem in sodnem postopku izpovedal enako in sicer, da je vozilo ustavil na desni strani vozila, v katerem sta bila tožnik in C.C. (patruljno vozilo), tako da sta obe vozili stali vzporedno na razdalji 2 do 3 metrov. E.E. ni izpovedal le, da je v notranjost tožnikovega vozila videl zaradi odseva svetlobe, ki jo je oddajala UKV postaja, temveč da so svetlobo oddajale tudi luči vozila, v katerem sta bila z D.D.. Tudi D.D. je v zvezi s tem prepričljivo izpovedal, da je bila osvetljena armaturna plošča patruljnega vozila, svetlobo pa je oddajala tudi radijska zveza, ki je bila nameščena na desni strani armaturne plošče, vendar se sodišče prve stopnje do te izpovedi sploh ni opredelilo. Tožnik in C.C. sta UKV postajo v predal zaprla zato, da ju med počivanjem nihče ne bi motil. Izpodbijana sodba je neprepričljiva tudi v delu, ko sledi tožnikovi izpovedbi v zvezi z zatrjevano slabostjo, z argumentacijo, da je povsem realno in človeško, da je bilo tožniku slabo. Ob tem pa prezrlo, da tožnik o tem ni nikogar obvestil oziroma tega, ob priliki nadzora ni omenil pomočnikoma komandirja D.D. in E.E.. Tožnik je sam izpovedal, da o svoji slabosti ni nikogar obveščal, da pa je o tem seznanil pomočnika v času kontrole. Slednje je demantiral zaslišani D.D., ki je izpovedal, da mu tožnik na kraju samem ni povedal, da mu je slabo. Da je temu tako nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe C.C., „da D.D. in E.E. nista povedala, da je F.F. slabo in da je bruhal, saj je postopek tekel zelo hitro“ in E.E., ki je izpovedal, da C.C. in tožnik o slabosti slednjega nista obvestila nadrejenih, da tega nista storila niti ob priliki nadzora kritičnega dne, čeprav sta imela za to dovolj časa. Prav tako nista na nikakršne posebnosti in tudi ne na slabost opozorila nadrejenih po končanem delu (zadnji odstavek na strani 3 zapisnika z dne 9. 7. 2014). Povsem neživljenjsko je, da niti tožnik niti C.C. te okoliščine D.D. in E.E., ki sta prišla v nadzor, nista vsaj omenila, še zlasti ob dejstvu, da sta bila zalotena, da delovnih nalog nista opravljala in da sta se nahajala izven lokacije določene v delovnem nalogu. Prav tako ni logično, da je tožnik zdravnika obiskal šele dva dni kasneje, po še eni opravljeni nočni službi, saj je sam izpovedal, da ne hodi za vsako malenkost k zdravniku, medtem ko je v disciplinskem postopku navajal, da je med obema nočnima bruhal tudi doma, da pa nato v drugi nočni službi ni več bruhal. Glede na to, da je tožnik povedal, da zaradi malenkosti ne hodi k zdravniku, je nelogično, da je potem, ko so težave že minile, odšel k zdravniku, kar nakazuje na dejstvo, da je hotel le „pokriti“ prikazano neresnično stanje svojih zdravstvenih težav. Sodišče tudi ne bi smelo prezreti izpovedbe D.D., da je patrulja v sestavi tožnik - C.C., po opravljenem službenem nadzoru, nadaljevala z opravljanjem svojih delovnih nalog - nadzor prometa, kar je razvidno tudi iz poročila o opravljenem delu. Upoštevajoč navedeno je evidentno, da bi ob dejanski slabosti, slabem počutju in zatrjevanju zdravstvenih težav tožnik tega ne mogel opravljati oziroma ne bi mogel nadaljevati z delom. Glede na dejstvo, da sta bila tožnik in C.C. ob nadzoru „zalotena“, da delovnih nalog nista opravljala in da sta se nahajala izven lokacije, odrejene z delovnim nalogom, ni logično, da D.D. in E.E. nista omenila, da ima tožnik zdravstvene težave. Lokacija, na kateri je bilo parkirano patruljno vozilo, ne predstavlja bližnjice do G., kar potrjuje tudi izpoved D.D.. Ta pot namreč vodi do naselja H. in ne do G., pot med I. in G. pa je bistveno hitrejša po glavni cesti, od katere je bilo patruljno vozilo oddaljeno vsaj 300 metrov vožnje po poljski cesti. Tožnik teh navedb sploh ni prerekal, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo šteti za priznane. C.C. in E.E. sta v disciplinskem postopku izpovedala, da sta tožnik in C.C. v službenem vozilu počivala oz. spala, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka tega ni dokazala. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik obravnavano noč svoje delo opravil, saj je iz delovnega naloga razvidno, da je patrulja zadnji vpis zabeležila ob 22.45 uri, nato pa do 03.25 ure ni nobenega vpisa. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem prezrlo tudi opombo, da »ure niso točne« ter da ure v poročilo vpisujejo policisti sami, zato poročilo ne dokazuje, da sta tožnik in C.C. ob 03.28 uri že nadaljevala z delom v G.. Iz poročila o opravljenem nadzoru na terenu je razvidno, da tožnik z aktualnimi vsebinami ni bil seznanjen (o tem je izpovedal tudi D.D. v disciplinskem postopku), da nalog ni opravljal pravočasno, kvalitetno in v skladu z delovnim nalogom ter da razloga za zadrževanje na zapuščenem letališču ni znal pojasniti. Kljub temu da sodišče prve stopnje opomb ni znalo prebrati, bi moralo njihovo vsebino ugotavljati v okviru materialnega procesnega vodstva. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi zmotno stališče, da je očitek tožniku v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka drugačen od tistega v sklepu o disciplinskem ukrepu, saj je počivanje ožji oz. milejši (in ne drugačen) očitek kot spanje. Odločitev iz posvetovalnega zapisnika se ne razlikuje od odločitve, navedene v sklepu o disciplinskem ukrepu, saj tudi iz posvetovalnega zapisnika izhaja, da je disciplinska komisija ugotovila lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek, ker tožnik v tožbi ni zatrjeval, da disciplinski postopek ni bil izveden zakonito. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katero smiselno v pritožbi uveljavlja tudi tožena stranka. Izpodbijana sodba namreč ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2007 (B1) pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist za nedoločen čas. Med strankama ni sporno, da sta bila tožnik in C.C. v skladu z dnevnim razporedom dela (B2) 14. 3. 2012 na delo razporejena od 17.00 do 05.00 ure naslednjega dne ter da bi se na podlagi delovnega naloga (B3) 15. 3. 2012 od 01.00 do 03.00 ure morala nahajati na relaciji J. - K. - L., od 03.00 ure dalje pa na območju G.. Nadalje tudi ni sporno, da sta komandirja Policijske postaje G. E.E. in D.D. 15. 3. 2012 ob 03.25 uri opravila nadzor na terenu (Poročilo o opravljenem nadzoru na terenu – B4), tožena stranka pa je nato, po izvedenem disciplinskem postopku, tožniku 24. 4. 2012 izdala sklep št. ..., s katerim mu je na podlagi 1. točke prvega odstavka 124. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nadalj.) izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 10 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec, v katerem je bila očitana kršitev storjena (A1). Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo (A2), ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja 30. 5. 2012 s sklepom št. ... zavrnila kot neutemeljeno (A3), zato je tožnik 17. 7. 2012 vložil tožbo za razveljavitev obeh sklepov, sodišče prve stopnje pa je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

6. Tožena stranka je tožniku v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker 15. 3. 2012 ob 03.25 uri ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival, s čimer je kršil svoje delovne obveznosti iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi ter določbe 14., 132. in prvega odstavka 133. člena Pravil policije, kot tudi 31. in 32. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ter s tem storil lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena ZJU.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v dokazni oceni ni (zadostno) opredelilo do dokazov, ki jih je predložila tožena stranka in potrjujejo z njene strani zatrjevana dejstva. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo poročilo o delu tožnika in C.C. z dne 14. in 15. 3. 2012 (B3), vendar pa ga, kot pravilno opozarja pritožba, ni ustrezno dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje se je namreč na to poročilo sklicevalo le v zvezi z ugotovitvijo, da sta tožnik in F.F. ob 03.28 uri že nadaljevala z delom v G, čeprav je iz poročila o delu tudi razvidno, da sta zadnji vpis pred nadzorom (ob 03.25 uri) zabeležila ob 22. 45 uri (v poročilu o delu je sicer zavedeno, da sta delo na relaciji J. - K. - L., na katero sta bila z delovnim nalogom razporejena med 01.00 in 03.00 uro, opravila, vendar pa je glede na časovno zaporedje vpisov očitno, da je bil ta vpis zabeležen naknadno, to je po opravljenem nadzoru). Ker izpodbijana sodba glede tega nima razlogov, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik in C.C. v času med 22.45 in 03.25 uro svojih delovnih nalog nista redno in vestno izpolnjevala. Sodišče prve stopnje tudi ni zadostilo standardu skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), saj bi to poročilo moralo presojati predvsem v povezavi s poročilom o opravljenem nadzoru na terenu (B4), za katerega pritožba prav tako utemeljeno uveljavlja, da ga sodišče prve stopnje ni zadostno dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe le navedlo, da iz poročila o opravljenem nadzoru izhaja, da tožnik ni bil seznanjen z aktualnimi zadevami ter da nalog ni opravil pravočasno, kvalitetno in v skladu z delovnim nalogom, dokazno vrednost pa mu je odvzelo z obrazložitvijo, da verjame tožniku, ki je izpovedal nasprotno ter da so opombe v poročilu zapisane nečitljivo. Glede na dejstvo, da poročilo o opravljenem nadzoru potrjuje očitek tožene stranke, da tožnik in C.C. tiste noči svojih delovnih obveznosti nista izpolnjevala kot bi morala, kar sta, zaslišana kot priči, potrdila tudi D.D. in E.E., zgolj navedba, da sodišče verjame nasprotni izpovedi tožnika, ne zadostuje standardu skrbne obrazloženosti. Tudi glede navedbe sodišča prve stopnje, da so opombe v poročilu zapisane nečitljivo, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da se sodišče na ta način ne more izogniti oceni določenega dokaza, zlasti ob upoštevanju dejstva, da sta bila D.D. in E.E., ki sta poročilo o opravljenem nadzoru izpolnila, v tem individualnem delovnem sporu zaslišana kot priči, zato bi se sodišče prve stopnje o resnični vsebini opomb moralo prepričati v okviru njunega zaslišanja in nečitljivost pisanja tudi razčistiti.

8. Pritožba tudi utemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka z nobenim dokazom ni dokazala, da je tožnik na delovnem mestu počival oz. spal, saj sta o tem izpovedala D.D. (list. št. 39 in 45) in E.E. (list. št. 51). Utemeljen je tudi pritožbeni očitek protispisnosti navedbe sodišča prve stopnje, da listinski dokazi potrjujejo, da je tožnik obravnavane noči svoje delo opravil kot bi moral, saj, kot že navedeno, iz poročila o opravljenem nadzoru izhaja ravno nasprotno.

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni zadostne teže pripisalo dejstvu, da tožnik in C.C. zdravstvenih težav ob nadzoru nista omenila, čeprav sta ju pomočnika komandirja izrecno vprašala, zakaj v patruljnem vozilu spita (izpoved C.C.). Navedena okoliščina tudi pritožbenemu sodišču vzbuja dvom v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku tiste noči resnično slabo.

10. Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi utemeljeno očita, da se v razlogih sodbe ni zadostno opredelilo do izpovedi D.D. in E.E., temveč je nekritično sledilo (le) izpovedima tožnika in C.C.. Sodišče prve stopnje je dvom v verodostojnost prič D.D. in E.E. neprepričljivo zgradilo na podlagi nebistvenih razlik v njunih izpovedih. Pritožbeno sodišče dvomi tudi v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da D.D. in E.E. zaradi teme nista mogla videti v notranjost patruljnega vozila. E.E. je namreč v zvezi s tem izpovedal, da je bila notranjost patruljnega vozila osvetljena (tudi) zaradi svetlobe, ki jo je oddajala UKV postaja (sodišče prve stopnje mu ni verjelo le zato, ker ni znal z gotovostjo povedati, kje v patruljnem vozilu je bila ta postaja nameščena, kar pa, po prepričanju pritožbenega sodišča, njegove verodostojnosti ne omaja), pritožba pa pravilno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje njegovo izpoved moralo oceniti tudi v povezavi z izpovedjo D.D. ob soočenju s tožnikom kot pričo v zadevi opr. št. I Pd 70/2012, ki izpoved E.E. potrjuje. Še več, sodišče prve stopnje se do izpovedi D.D., da je svetlobo (v patruljnem vozilu) oddajala tudi radijska zveza, ki je bila nameščena na desni strani armaturne plošče, sploh ni opredelilo, čeprav gre za odločilno dejstvo (tj. ali sta pomočnika komandirja lahko videla v notranjost patruljnega vozila), zato izpodbijane sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

11. Ker vse navedene pomanjkljivosti pritožbenemu sodišču niso vzbudile le dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč izpodbijane sodbe zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni mogoče preizkusiti, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, naj svojo dokazno oceno gradi na trdnejših in prepričljivejših temeljih, kot je to storilo v izpodbijani sodbi, predvsem pa naj v skladu z 8. členom ZPP izdela celovito dokazno oceno vseh (in ne zgolj nekaterih) izvedenih dokazov in nato navede jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Šele s tem bo omogočen tudi pritožbeni preizkus odločitve. V novi dokazni oceni naj se opredeli do navedbe tožene stranke, pri kateri ta vztraja tudi v pritožbi, da se tožnik in C.C. ob nadzoru nista nahajala na odrejeni lokaciji (od 03.00 ure dalje sta bila razporejena na območje G.), temveč sta bila od glavne ceste, ki vodi v G., oddaljena vsaj 300 metrov vožnje po poljski poti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe v zvezi s tem navedlo le, da gre za splošno znano dejstvo, ni pa raziskalo, ali je bilo tožniku in njegovemu sodelavcu odrejeno, da se vozita po tej poti. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju tudi ugotovi, ali je običajno, da je UKV postaja v patruljnem vozilu nameščena v predalu na sovoznikovi strani, kot je izpovedal tožnik.

12. Ne glede na to, da je bilo pritožbi treba ugoditi že zaradi zgoraj navedenih razlogov, pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na utemeljenost pritožbene navedbe, da je bil disciplinski postopek izveden zakonito. V skladu s sedmim odstavkom 129. člena ZJU v disciplinskem postopku ni mogoče ugotavljati odgovornosti za disciplinsko kršitev, ki ni vsebovana v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka navedeno določbo kršila, ker iz izreka sklepa o uvedbi disciplinskega postopka izhaja, da je tožnik v vozilu spal, iz izreka sklepa o disciplinskem ukrepu pa, da je v vozilu počival, kar naj bi pomenilo drugačen očitek. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja in pritrjuje pritožbi, da ne gre za drugačen, temveč kvečjemu milejši očitek, tako spanje kot počivanje med delovnim časom pa pomeni kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti ter s tem lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena ZJU, kar mu je tožena stranka v disciplinskem postopku tudi očitala. Kršitve, ki so podlaga za uvedbo postopka pred disciplinsko komisijo, morajo biti vsebinsko, časovno in pravno opredeljene, po presoji pritožbenega sodišča pa sklep o uvedbi disciplinskega postopka vse te zahteve izpolnjuje. Tožena stranka je v sklepu o disciplinskem ukrepu sicer konkretizirala očitek iz sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, tako da je določno navedla predpise, ki jih je tožnik s svojim ravnanjem kršil, vendar pa to ne pomeni, da je ugotavljala obstoj kršitve, ki v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka ni bila navedena. Sodišče prve stopnje toženi stranki tudi neutemeljeno očita, da v sklepu o disciplinskem ukrepu ni navedla nalog, ki jih tožnik 15. 3. 2012 med delovnim časom ni opravljal. V sklepu je namreč izrecno navedeno, da tožnik ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom (B3), pritožbeno sodišče pa pritrjuje toženi stranki, da je očitek tožniku s tem zadostno opredeljen. Tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno vztraja pri navedbi, da iz posvetovalnega zapisnika disciplinske komisije z dne 23. 4. 2012 (B10) izhaja enaka odločitev, kot je navedena v izreku sklepa o disciplinskem ukrepu. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi sodbe zaključilo nasprotno, vendar te odločitve ni obrazložilo, zato izpodbijane sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

13. Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je razveljavilo tudi odločitev o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).