Jedro

Višina odškodnine pri bolnikih zaradi bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 14.605,24 EUR (kar je na dan izdaje izpodbijane sodbe znašalo 3.500.000,00 SIT). Višji zahtevek se zavrne. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora prvo toženi stranki povrniti 222,54 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve tega sklepa dalje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo 4.500.000,00 SIT odškodnine. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške. Tožnica je zaradi izpostavljenosti azbestu, za katero primarno odgovarja prvotožena stranka, sekundarno pa drugotožena stranka, zbolela za boleznijo plevre in ji zato pripada odškodnina za fizične bolečine v znesku 1.000.000,00 SIT, za strah 3.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Navaja, da je prvostopno sodišče premalo upoštevalo, da gre pri tožnici, kljub nekaj večjim plakom, še vedno za najlažjo obliko azbestne bolezni. Glede telesnih bolečin je tožena stranka uveljavljala ugovor zastaranja, saj so se zdravstvene težave tožnice začele že precej pred upokojitvijo. Nesprejemljiv je zaključek, da so vse težave povezane z azbestno boleznijo, ker ni izkazan kakšen drug vzrok. Prvostopno sodišče je spregledalo mnenje izvedenke, ki ni mogla z gotovostjo trditi, da pri tožnici anksiozno stanje ni bilo prisotno tudi že pred letom 1993. Odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti nima podlage niti v zaslišanju izvedenke niti v njenem pisnem mnenju. Izvedenka je namreč ugotovila, da tožničine splošne življenjske aktivnosti niso zmanjšane.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo izvedensko mnenje in ugotovilo, katere težave ima tožnica zaradi bolezni, ki je posledica izpostavljenosti azbestu. Sodišče te ugotovitve ni obrazložilo s tem, da ni izkazan kakšen drug vzrok, ampak je bil to le eden od pokazateljev, zakaj obstaja vzročna zveza med izpostavljenostjo azbestu in tožničino škodo. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zastaranje bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, ki jih je tožnica trpela že precej časa pred upokojitvijo. Iz sodbe je namreč jasno razvidno, da sodišče ni odločalo o bolečinah, ki jih je imela tožnica v preteklosti, ampak o bolečinah, ki jih trpi zdaj in jih bo v bodočnosti, nevšečnosti pri zdravljenju pa tožnica sploh ni uveljavljala in ji tudi sodišče odškodnine iz tega naslova ni priznalo. Prav tako ne drži, da izvedenka ni ugotovila zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovila je (in njene ugotovitev je sodišče pravilno povzelo), da tožničine življenjske aktivnosti res niso zmanjšane v telesnem pogledu, očitno pa je pri njej prisotno anksiozno depresivno stanje. Res je izvedenka na naroku dne 11.10.2004 povedala, da ne more z gotovostjo trditi, da hiponervoza iz leta 1993 ni povezana s sedanjim stanjem tožnice, vendar je ta izjava izvzeta iz konteksta, saj je pred tem pojasnila, da je do anksiozno depresivnega stanja pri tožnici prišlo kasneje in da je v letu 1993 šlo le za neko reaktivno akutno stanje. Jasno je, da pri tako zapletenem področju kot je človekova psiha o gotovosti v dobesednem pomenu ni mogoče govoriti. Pritožba pa je delno utemeljena glede višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer ima tožnica bolezen plevre. Pri tožnici so podani veliki plaki, gre torej za hujšo obliko te bolezni. Tožnica zaradi te bolezni trpi bolečine v prsnem košu lažne intenzitete in bolečine v sklepih. Te bolečine bodo prisotne tudi v bodoče. Pravno podlago za določitev pravične odškodnine predstavljajo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, na podlagi katerih sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter da ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim namenom. Odškodnina je povezana z individualizacijo posameznega primera, poleg specifičnih okoliščin pri posameznem odškodninskem upravičencu je treba upoštevati tudi širše okoliščine in sicer medsebojno primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin. Sodišče mora upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanjo. Ob upoštevanju teh kriterijev in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina za telesne bolečine odmerjena previsoko. Standardu pravične odškodnine ustreza 500.000,00 SIT. Podobno velja za strah in v povezavi z njim duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica doživlja hud strah. Ta strah se je razvil celo do bolezenskih razsežnosti. Razvil se je anksiozno depresivni sindrom, ki je celoti posledica azbestne bolezni. Izvedenka je pojasnila, da je opisovanje anksiozno depresivnega stanja pri tožnici zelo verodostojno, zdravnik je tožnici predpisal antidepresivne tablete. Njen subjektivni odnos do bolezni ima večji pomen kot kažejo samo objektivni znaki. Prvostopno sodišče je upoštevalo dejstvo, da se je strah razvil v motnjo, zato je tožnici priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 500.000,00 SIT. Po mnenju pritožbenega sodišča taka odločitev ustreza ugotovljenim dejstvom in citiranim pravnim pravilom. Kot je pravilno obrazložilo prvostopno sodišče pa to nujno vpliva na presojo višine odškodnine za strah, saj gre v obeh primerih za duševne bolečine, povezane s strahom. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina za strah previsoka in ne ustrezna opisanim kriterijem za pravično odškodnino. Tem kriterijem ustreza odškodnina v višini 2.500.000,00 SIT. Pravična odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, za katero odgovarja tožena stranka, je tako 3.500.000,00 SIT. Odškodnina se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (189. člen ZOR), to je po cenah na dan 11.5.2005, ko je bila v Republiki Sloveniji domača valuta tolar. Ker je 1.1.2007 začel veljati Zakon o uvedbi eura (UL RS, št. 114/2006) je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. odstavka 13. člena tega zakona prisojeno odškodnino preračunalo v eure. Pritožbi je delno ugodilo in spremenilo sodbo, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 14.605,24 EUR (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), višji zahtevek pa se zavrne. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

Toženi stranki so v pritožbenem postopku nastali naslednji stroški: za sodno takso 166,92 EUR in za zastopanje 278,17 SIT (za sestavo pritožbe, materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve). Tožena stranka je s pritožbo uspela do ene polovice, zato ji mora tožeča stranka povrniti polovico stroškov pritožbenega postopka, to je 222,54 EUR.