Jedro

Pravna oseba je lahko na podlagi ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob svojem lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco vključila nepremičnine, na kateri je imel njen pravni prednik kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe.

Predpostavka za ocenjevanje pravočasnosti uveljavljanja obogatitvenega zahtevka je prehod koristi od prikrajšane na okoriščeno stranko. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Z. I., d.d. še ni prenehal uporabljati nepremičnine, je njegova odločitev, da do zastaranja še ni moglo priti, tudi pravno pravilna.

Do nove oznake identifikacijskega znaka sporne nepremičnine v izreku sodbe je prišlo zaradi spremembe ZZK-1 Tako ni prišlo do spremembe tožbe niti do odločanja mimo ali preko zahtevka. Vsebinsko je odločeno o isti nepremičnini, na katero se je nanašal tožbeni zahtevek, in ki je bila ob vložitvi tožbe identificirana na način, kot je določal tedaj veljavni ZZK-1.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdita izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Pravdne stranke same trpijo vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v enotno obravnavo združilo v uvodu navedene med seboj povezane pravdne zadeve med istimi pravdnimi strankami oziroma udeleženci. Gre za spor o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 99/6 k.o. x. Tožeča stranka D. d.o.o. - v likvidaciji kot pravna naslednica S. d.d. je zatrjevala in dokazovala pridobitev lastninske pravice v svojo korist na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne d. (v nadaljevanju: ZZLPPO; Ur. l. RS, št. 30/1998). Tožena stranka E. d.d. kot pravna naslednica G. d.d., v korist katere je bila v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe, je temu nasprotovala z ugovorom, da je kot imetnica pravice uporabe pridobila lastninsko pravico na navedeni nepremičnini na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL; Ur. l. RS, št. 44/1997). Z. I., d.d. kot pravni naslednik S. podjetja je sprva priglasil stransko intervencijo na strani tožeče stranke D. d.d.. Nato je vložil tožbo za glavno intervencijo (193. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in zoper obe prvotni pravdni stranki zahteval ugotovitev, da je na sporni nepremičnini pridobil lastninsko pravico na podlagi pogodbe s F. K. iz leta 1968 in s priposestvovanjem od uveljavitve ZLNDL naprej. Postavil je tudi podredni tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj v sporno nepremičnino (55% vrednosti sporne nepremičnine v znesku 24.989,88 EUR). E., d.d. je zoper Z. I. d.d. podal eventualno nasprotno tožbo za plačilo uporabnine zaradi neupravičene uporabe sporne nepremičnine.

2.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke D. d.o.o. in ugotovilo, da je 1. 5. 1998 pridobila lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 99/6 k.o. 2078 X, ID Y (točka I. izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke Z. I., d.d. zoper D. d.o.o. in E., d.d. za ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 99/6, vl. št. 139 k.o. X., od 26. 7. 2007 naprej, in za izstavitev ustreznega z.k. dovolila za vknjižbo lastninske pravice v njeno korist (točka II. izreka).

3.V točki III. je odločalo o podrednem tožbenem zahtevku Z. I., d.d. zoper toženi stranki D. d.o.o. in E. d.d.. Delno je ugodilo podrednemu zahtevku zoper toženo stranko D. d.o.o. in slednji naložilo v plačilo 13.284,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila. V presežku (za znesek 11.704,99 EUR) je tožbeni zahtevek zoper D. d.o.o. zavrnilo (prvi in drugi odstavek točke III. izreka). Tožbeni zahtevek za povračilo vlaganj zoper drugo toženo stranko E., d.d. je v celoti zavrnilo (tretji odstavek točke III. izreka).

4.V točki IV. je odločalo o pravdnih stroških. Odločilo je, da mora E. d.d. povrniti D. d.o.o. pravdne stroške v višini 6.541,21 EUR, Z. I. d.d. povrniti D. d.o.o. 1.047,26 EUR pravdnih stroškov, E. d.d. pa družbi Z. I. d.d. pravdne stroške v višini 652,04 EUR.

5.O eventualnem nasprotnem tožbenem zahtevku E. d.d. zoper Z. I. d.d. za plačilo uporabnine ni odločalo, ker je bil tožbeni zahtevek Z. I. d.d. zoper E. d.d. za ugotovitev lastninske pravice in povračilo vlaganj zavrnjen.

6.S sklepom z dne 12. 12. 2007 je v prvotni pravdni zadevi Ip 326/2007 (tožeče stranke D. d.o.o. zoper toženo E., d.d. zaradi ugotovitve lastninske pravice) dovolilo stransko intervencijo Z. I., d.d. na strani tožeče stranke.

7.Pritožbe vlagajo vse pravdne stranke. Izpodbijane so vse odločitve razen zavrnitve denarnega zahtevka Z. I., d.d. zoper E., d.d. (tretji odstavek točke III. izreka), ki je pravnomočna.

8.Tožeča stranka D., d.o.o. izpodbija točko III. sodbe – v obsodilnem delu za povračilo vlaganj, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) v tem delu in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka Z. I., d.d. ter povrnitev pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

9.Z. I., d.d. izpodbija točko I., II. in III. sodbe v zavrnilnem delu, E., d.o.o. pa točko I. in IV. sodbe ter sklep o dovolitvi stranske intervencije. Oba pritožnika uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in se zavzemata za spremembo tožbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka D. d.o.o. s stroškovno posledico, oziroma za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. E. d.d. predlaga tudi sojenje pred spremenjenim senatom (prav: drugim sodnikom). Pritožbene navedbe posameznih pritožnikov bodo povzete v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče odgovorilo nanje.

10.Pritožbe so bile vročene vsem strankam. D. d.o.o. je odgovoril na pritožbi obeh nasprotnih strank, na njegovo pritožbo je odgovoril Z. I. d.d., na pritožbo slednjega pa E. d.d.. Predlagajo zavrnitev pritožb, na katere odgovarjajo, in povračilo stroškov z vloženimi odgovori na pritožbo.

11.Pritožbe niso utemeljene.

12.V okviru trditvene in dokazne podlage strank je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: da je pri sporni nepremičnini parc. št. 99/6, 2078 k.o. X, v zemljiški knjigi kot lastnica od 21. 11. 2006 vpisana družba E. d.d.; da je bila pred tem sporna nepremičnina v družbeni lastnini, v zemljiški knjigi vpisana kot splošno ljudsko premoženje z vknjiženo pravico uporabe v korist G. (pravni prednik tožene stranke E., d.d.); da jo je v letu 1968 kupilo S. podjetje (pravni prednik družbe Z. I., d.d.) od F. K. s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno 20. 7. 1968, v kateri je bila označena z napačno parc. št. 99/5 k.o. X, namesto s pravilno oznako: parc. št. 99/6 iste k.o.; da je pravni prednik Z. I., d.d. ob nakupu nepremičnino prevzel v posest, jo izvajal ter da posest izvaja Z. I., d.d. še zdaj, da E., d.d. nepremičnine ni uporabljal in je o spornosti posesti obvestil Z. I., d.d. šele z dopisom z dne 24. 4. 2007, da je po letu 1991 Z. I., d.d. nepremičnino (brunarico) temeljito saniral in preuredil ter na ta način povečal njeno vrednost, da ob lastninskem preoblikovanju podjetij po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP; Ur. l. RS, št. 55/1992 in naslednji) obravnavana nepremičnina ni bila zajeta ne v otvoritveni bilanci E., d.d. ne v otvoritveni bilanci Z. I., d.d., da je tožeča stranka D. d.o.o. 11. 5. 2007 vložila predlog za zaznambo spora zaradi ugotovitve lastninske pravice, Z. I., d.d. pa v tem postopku 5. 7. 2007 priglasil stransko intervencijo na strani tožeče stranke.

13.Teh dejanskih ugotovitev pritožnice niti ne izpodbijajo. Tudi pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne, ker so bile bodisi nesporne, ali pa imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu in podatkih spisa.

O lastninski pravici D. d.o.o. 14.Po takih ugotovitvah je tudi pravno pravilna sprejeta odločitev, da je na obravnavanih nepremičninah pridobila lastninsko pravico tožeča stranka D. d.o.o. na podlagi zakonskih določil ZZLPPO. S pravilnimi razlogi je zavrnjen tako ugovor tožene stranke E. d.d., da je slednja pridobila lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, kot nasprotna tožba Z. I., d.d., da je slednja pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem.

15.Tožena stranka E. d.d., ki izpodbija to odločitev, v svoji pritožbi sodišču očita zmotno razlago določb ZZLPPO. Po njenem mnenju je uporaba prvega odstavka 6. člena ZZLPPO v nasprotju z Ustavo RS. Grobo posega v že pridobljene pravice, ki uživajo ustavno varstvo. Gre za razlastitev lastninske pravice mimo ZUreP-1. Razlog, da sporna parcela ni bila v otvoritveni bilanci, je pogodba s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju: SKZG) z dne 23. 1. 1996. Če je ne bi bilo, bi bile nepremičnine vključene v otvoritveno bilanco. V letu 1997 je bila v družbeni lastnini. Zato se je olastninila po ZLNDL, ki je predstavljal dokončno transformacijo vseh še neolastninjenih nepremičnin. To izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-302/98, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Pričel je veljati leto dni pred ZZLPPO. Privatiziral je vse do tedaj še neprivatizirane nepremičnine tako, da so postale last oseb, ki so imele na njih pravico uporabe. Ob uveljavitvi ZZLPPO sporna nepremičnina ni bila več družbena lastnina, pač pa last pritožnice kot imetnice pravice uporabe na podlagi ZLNDL. Razlikovati je treba lastninjenje družbenega kapitala od lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini. Slednjo je olastninil ZLNDL. Vknjižba v zemljiški knjigi v korist pritožnika je pravilna. Sodišče je kršilo materialno pravo, ko je zanemarilo ZLNDL in ravnalo v nasprotju z Ustavo. Nasprotuje tudi sklepu o stranski intervenciji Z. I., d.d. na strani tožeče stranke. Sodišče jo je dopustilo v nasprotju z ZPP (ni bilo pravnega interesa oziroma si interes tožeče stranke in stranskega intervenienta nasprotujeta). Za odločitev sodišče ni navedlo razlogov.

16.Ob pritožbeno neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sporna nepremičnina ni bila zajeta v otvoritveno bilanco E., d.d., je zmotno pritožbeno naziranje, da je pritožnik postal lastnik sporne nepremičnine na podlagi ZLNDL. Pravna oseba je lahko na podlagi ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob svojem lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco vključila nepremičnine, na kateri je imel njen pravni prednik kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe (primerjaj II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011, II Ips 179/2010 z dne 28. 1. 2013). Tudi Ustavno sodišče RS je že zavzelo stališče, da ZLNDL ni samostojni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na tistih nepremičninah v družbeni lastnini, ki ob lastninskem preoblikovanju podjetij niso bile vključene v premoženje, zajeto v otvoritveni bilanci (odločba U-I-208/99 z dne 19. 1. 2001, točka 29).

17.Po ZLPP so se podjetja v družbeni lastnini, ki so imela med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital, lastninsko preoblikovala v podjetja z znanimi lastniki. Osnova za lastninsko preoblikovanje je bil družbeni kapital. Ugotovil se je z otvoritveno bilanco po predpisani metodologiji. Z njo se je zagotovilo realno vrednotenje posameznih bistvenih postavk iz bilance stanja, med drugim tudi zemljišč in gradbenih objektov (4. člen ZLPP). To je bila podlaga za izdajo delnic podjetja oziroma deležev podjetja ob preoblikovanju (drugi odstavek 17. člena ZLPP) in nato za njihovo prodajo oziroma način preoblikovanja podjetja (tretji odstavek 17. člena ZLPP). Premoženje, zajeto v otvoritveni bilanci, je predstavljalo osnovni kapital preoblikovanega podjetja – zdaj družbe. Če so bile v njej ovrednotene in nato prodane oziroma preoblikovane na enega od zakonsko predvidenih načinov preoblikovanja podjetja tudi nepremičnine, na katerih je imel pravni prednik lastninsko preoblikovanega podjetja kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe, je slednja prešla na novo družbo in se po ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico nove družbe na teh nepremičninah. V nasprotnem primeru – če premoženje pravnega prednika ni bilo vključeno v otvoritveno bilanco, se njegova vrednost tudi ni odrazila v vrednosti družbenega kapitala lastninsko preoblikovane pravne osebe in do prehoda pravice uporabe v lastninsko pravico po ZLNDL ni prišlo. V obravnavanem primeru po ugotovitvah sodišča prve stopnje to velja tako za pritožnika E. d.o.o. kot za Z. I. d.d..

18.Celotno premoženje pravnih oseb, ki so se lastninsko preoblikovala na podlagi ZLPP, in ki ni bilo upoštevano v otvoritvenih bilancah po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, je na podlagi prvega odstavka 6. člena ZZLPPO prešlo v last in upravljanje SRD. Ustavno sodišče RS je prav v odločbi, na katero se sklicuje pritožnik, opozorilo na nerazumljivo in celo napačno formulacijo prvega odstavka 6. čelna ZZLPPO. Pojasnilo je, da ne gre za lastninjenje „kapitala“ podjetij, pač pa njihovega premoženja (vseh sredstev), ki ni bilo prikazano v otvoritvenih bilancah. Z dnem uveljavitve ZLPPO (1. 5. 1998) je ex lege prišlo v last SRD (glej: odločba RS U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998, točka 10). Pritožbeno razlikovanje lastninjenja družbenega „kapitala“ od lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini torej nima opore v navedeni odločbi. O pritožnikovi zmotni razlagi prvega odstavka 6. člena ZZLPPO in navedene odločbe pa se je pravilno opredelilo tudi sodišče prve stopnje v točki 34 sodbe. Zato je pritožbeni očitek v smeri absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

19.Zmotno je torej pritožbeno naziranje, da je E. d.d. v času uveljavitve ZLNDL na sporni nepremičnini imel pravico uporabe. Ker nepremičnine ni olastninil na podlagi ZLPP, pravice uporabe svojega pravnega prednika ni pridobil. Zato se pravica uporabe (oziroma premoženje njegovega pravnega prednika) ni transformirala v lastninsko pravico pritožnika na podlagi ZLNDL. ZZLPPO, na katerega se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, torej niti ni mogel poseči v njegovo lastninsko pravico, ker je sploh ni pridobil, niti v pridobljene oziroma ustavne pravice. Tudi pritožbene navedbe o razlastitvi so odveč.

20.Razlaga zakona, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo in podalo v točkah 33 in 34, je pravilna in skladna s sodno prakso (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-208/99, VS RS II Ips 855/2008, II Ips 179/2010). V nasprotju s pritožbenim prepričanjem jo potrjuje tudi sodba VS RS II Ips 559/2005, na katero se sklicuje pritožnik. Iz nje povzame le tiste dele, ki bi mu utegnili koristiti (da je nepremičnine, ki so bile med sredstvi olastninjenih podjetij, dejansko olastninil šele ZLNDL in da je bila pri tem odločilna pravica uporabe na teh nepremičninah). Prezre pa, da odločba pojasnjuje celoten proces privatizacije družbene lastnine. Opozarja na bistvene značilnosti pravice uporabe (dejanska ekonomska vezanost sredstev kot objekta te pravice na pravno osebo kot subjekt pravice), kot osnovo za transformacijo tudi po ZLPP že olastninjene družbene lastnine v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL. Ugotavljati jih je treba v tistih sporih, ko pravico uporabe na nepremičnini zatrjuje več subjektov. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje bi bilo to v obravnavanem primeru relevantno zgolj v razmerju med E. d.d. in Z. I. d.d. (kar ni predmet te pravde), ne pa v razmerju tožeče stranke D. d.o.o. in tožene stranke E., d.d..

21.V odgovor na pritožbeno vztrajanje E. d.d. o nespornosti njegove pravice uporabe, je treba opozoriti na ugotovitve sodišča prve stopnje, da pritožnik sporne nepremičnine nikoli ni uporabljal oziroma imel v posesti. Za pravico uporabe pa je bilo bistveno, kdo je družbena sredstva uporabljal, oziroma katera družbena pravna oseba je z njimi opravljala svojo funkcijo. Odsotnost posesti je praviloma izključevala pravico uporabe. Pravilna je torej tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnik niti v času lastninjenja podjetja niti ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe na sporni nepremičnini. Zato se tudi iz teh razlogov ne more sklicevati na pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL.

22.Pritožnik E., d.d. pri zavračanju uporabe ZZLPPO pri odločitvi o zahtevku D. d.o.o. nadalje opozarja, da sporna nepremičnina ni bila zajeta v otvoritveno bilanco zaradi prenosa nepremičnine na SKZG RS v smislu 5. člena ZLPP. Tudi ta razlog ne omaja pravilnosti sprejete odločitve.

23.Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da za dne 23. 1. 1996 sklenjeno pogodbo med toženo stranko in SKZG ni bilo več pravne podlage. Pravna podlaga za prenos lastninske pravice na RS na podlagi 5. člena ZLPP je odpadla s sprejemom novele Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ-A), ki je pričela veljati 13. 1. 1996, ker je šlo za zazidano in ne kmetijsko zemljišče. Na podlagi zakona torej sporna nepremičnina nikoli ni prešla v last RS. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bila na podlagi zakona (podlage, ki je kasneje odpadla) iz lastninjenja tožene stranke izločena že 30. 11. 1995 in ni bila zajeta v program lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Sodna praksa je zavzela stališče, da je v takih primerih (obvezno izločenih nepremičnin, za kar je kasneje odpadla pravna podlaga), pravni prednik tožeče stranke pridobil lastninsko pravico na podlagi prvega odstavka 51. člena ZZLPPO in ne na podlagi prvega odstavka 6. člena ZZLPPO, kot je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje (primerjaj VS RS II Ips 179/2010). Gre namreč za odpadlo pravno podlago, ki je ob lastninjenju preprečevala vključitev nepremičnine v otvoritveno bilanco in preprečila lastninjenje. Zakon naknadnega lastninjenja iz postopka lastninskega preoblikovanja podjetij izločenega premoženja ni določil. Zaradi pravne praznine in podobnosti s položajem premoženja, ki je bilo predmet denacionalizacijskih postopkov, pa je mogoča analogija in uporaba 51. člena ZZLPPO. Takšna rešitev je skladna z namenom ZZLPPO, katerega namen je tudi zaključek lastninjenja družbenega premoženja (sredstev) pravnih oseb, ki so se lastninsko preoblikovala po ZLPP.

24.Tudi v obravnavani zadevi gre za tak primer. Tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico na podlagi ZZLPPO. Razlogi, zaradi katerih nepremičnina ni bila vključena v otvoritveno bilanco in določilo zakona, na podlagi katerega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico (prvi odstavek 6. člena ZZLPPO ali 51. člen ZZLPPO), za odločitev o lastninski pravici tožeče stranke niti niso pravno relevantni. Vplivajo lahko le na nadaljnje lastninjenje sporne nepremičnine.

25.Odločilni pa so za presojo priglašene stranske intervencije Z. I. d.d. v prvotni pravdi med tožečo in toženo stranko. Pritožnikova pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče dovolilo intervencijo, je zato neutemeljena. Z. I. d.d. je že v vlogi za priglasitev stranske intervencije zatrjeval, da je sporna nepremičnina izpadla iz njegove otvoritvene bilance in prešla v last SRD. Sodišče je upoštevaje določila tretjega poglavja ZZLPPO, ki govori o privatizaciji pravnih oseb in drugega premoženja v lasti SRD, pravilno ocenilo, da je s tem izkazal svoj pravni interes za sodelovanje v pravdi na strani tožeče stranke. Razlogi so zadostni, da jih je upoštevaje ZZLPPO mogoče vsebinsko preizkusiti, sklep o dovolitvi intervencije pa pravilen. Zato ga je bilo treba potrditi, pritožbo E. d.d. pa tudi v tem delu zavrniti (2. točka 365. člena ZPP).

26.Pritožnik Z. I., d.d. v svoji pritožbi sodišču očita napačno uporabo materialnega prava v zvezi z njegovo dobrovernostjo in potekom potrebne priposestvovalne dobe. Vztraja, da je bil ves čas v dobri veri in opravičljivi zmoti, ker je menil, da je nepremičnina na podlagi prodajne pogodbe njegova in da je bila vključena v otvoritveno bilanco. O tem je izpovedoval njegov direktor. V smislu 28. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je bil dobroverni posestnik vsaj od sklenitve pogodbe s prodajalcem K. Njegove dobrovernosti in teka priposestvovalne dobe ni prekinila zaznamba spora tožeče stranke, ker v času do izteka priposestvovalne dobe o predlogu še ni bilo odločeno. Neutemeljen je tudi zaključek, da je bil še pred potekom priposestvovalne dobe seznanjen o sporni posesti z dopisom tožeče in tožene stranke. Nepremičnino ima v mirni posesti od 1966 leta naprej. Sodišču očita še absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je brez trditev D. d.o.o. prilagodilo oziroma spremenilo identifikacijski znak nepremičnine. Na ta način je spremenilo tožbeni zahtevek, prekoračilo svoja pooblastila in odločilo preko zahtevka. Tožečo stranko bi kvečjemu moralo pozvati na popravo v okviru materialnega procesnega vodstva.

27.Očitanih procesnih kršitev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP) sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Do nove oznake identifikacijskega znaka sporne nepremičnine v izreku sodbe je prišlo zaradi spremembe Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1C; Ur l. RS, št. 25/2011). Uvedel je novi (tehnični) način vodenja zemljiške knjige. Vezan je na pravni položaj posamezne nepremičnine (13.a člen ZZK-1) in ukinja dotedanji način vodenja več nepremičnin v posameznih vložkih. Z upoštevanjem teh zakonskih sprememb ni prišlo do spremembe tožbe niti do odločanja mimo ali preko zahtevka. Vsebinsko je odločeno o isti nepremičnini, na katero se je nanašal tožbeni zahtevek, in ki je bila ob vložitvi tožbe identificirana na način, kot je določal tedaj veljavni ZZK-1. Ob spremembi zakona je smelo sodišče prve stopnje samo spremeniti tehnične podatke o nepremičnini in v izreku upoštevati nova zakonska pravila za oznako nepremičnine. S tem, ko je ob navedbi parc. št. opustilo vložno številko, označilo katastrsko občino tudi z numeričnim znakom ter navedlo ID nepremičnine, tožbenega zahtevka vsebinsko ni spremenilo. Zato mu ni mogoče očitati, da je odločalo mimo zahtevka ali da je dosodilo kaj drugega, kot je bilo vtoževano.

28.Odločitev v zvezi z (nasprotnim) tožbenim zahtevkom Z. I., d.d. je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu.

29.Drži pritožbena navedba, in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da ima pritožnik posest sporne nepremičnine na podlagi sklenjene pogodbe s prodajalcem K. od sklenitve pogodbe naprej (20. 7. 1968 , priloga A 18). Pravilna pa je tudi odločitev, da to ne zadošča za pridobitev lastninske pravice pritožnika na podlagi priposestvovanja. Nepremičnina je bila kupljena v času splošnega ljudskega premoženja in kasnejše družbene lastnine. Po pritožbeno neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje pritožnik nepremičnine ni olastninil po ZLPP. Ali je z nakupom objekta (brunarice) pridobil (priposestvoval) tudi pravico uporabe zemljišča, ni bilo predmet odločanja v tej pravdi. Pritožbeno sodišče pa v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo pritožnikove dobre vere konec že s privatizacijo po ZLPP. Prav pritožnikov direktor, na katerega se sklicuje pritožba, je povedal, da je bilo že leta 1993 ob reviziji ugotovljeno, da nepremičnina ni bila vključena v otvoritveno bilanco in da so sledili (neuspešni) poskusi ureditve zadeve s pravnim prednikom tožeče stranke in kasnejši (v letu 2006 ali 2007) pozivi tožene stranke k izročitvi nepremičnine v posest (primerjaj list. št. 130). Tako se izkaže, da je zmotna dokazna ocena, ki jo ponuja pritožnik, in ne dokazna ocena sodišča prve stopnje. Pritožnik ni bil v dobri veri niti v času lastninjenja (razlogi v točki 38 sodbe), saj bi nepremičnino, če bi jo štel za svojo, vključil v otvoritveno bilanco, niti deset let po uveljavitvi ZLNDL (točka 39 sodbe), na kar je opiral svoj tožbeni zahtevek, saj so se znotraj te dobe začeli spori o lastninski pravici, v katerih je sodeloval. Navedena ocena ima oporo ne le v pritožbeno izpodbijanih listinah, pač pa tudi prav v izpovedbi pritožnikovega direktorja. Sodišče prve stopnje je dokazno gradivo pravilno in popolno ocenilo in tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem v času od uveljavitve ZLNDL pravilno zavrnilo.

O povračilu vlaganj

30.Podrednemu tožbenemu zahtevku Z. I., d.d. je sodišče ugodilo do višine 13.284,89 EUR. V presežku (do vtoževanih 24.989,88 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

31.Obsodilni del izpodbija tožeča stranka. Vztraja pri ugovoru zastaranja. Vlaganja so bila opravljena v letu 1994. Do obogatitve je prišlo s koncem gradnje ali vsaj s 1. 5. 1998, ko je na podlagi zakona prišlo do prehoda premoženja iz sfere investitorja v sfero tožeče stranke. Zahtevek je zastaral najpozneje 2. 5. 2003. Podredno meni, da se je sodišče nezakonito oprlo na cenitveni poročili R. P. Vztraja, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage in da je bila ta nepravilno nadomeščena šele z izpovedbama priče in direktorja tožene stranke. Pritožuje se tudi glede višine vlaganj. Izvedeniško mnenje ni bilo popolno. O tem v sodbi ni razlogov. Upoštevana so tudi vlaganja pred presečnim datumom v letu 1994. 32.Zavrnilni del izpodbija Z. I. d.d.. Meni, da bi moralo sodišče ugoditi celotnemu na podlagi izvedeniškega mnenja spremenjenemu tožbenemu zahtevku. Toženi stranki mu nista nasprotovali in nista specificirali trditev o pomanjkljivi trditveni podlagi.

33.Pritožbi nista utemeljeni.

34.V okviru podane trditvene in dokazne podlage tožeče stranke Z. I. d.d., ko je ta zatrjevala, da se je zaradi vlaganj v letu 1994 vrednost sporne nepremičnine povečala za 55% in to dokazovala s cenilnim poročilom izvedenca iz leta 1994 o vrednosti nepremičnine pred vlaganji in po njih, je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Pravilno je upoštevalo v našem pravu uveljavljeno obogatitveno načelo in ne vrnitvenega, za katerega se zavzema tožeča stranka, ko trdi, da za tožbeni zahtevek ni bilo zadostne podlage, ker niso bila navedena posamezna vlaganja (in o katerih sta izpovedovala priča in direktor Z. I.). Po obogatitvenem načelu mora obogatena stranka (lastnik nepremičnine) vrniti prikrajšanemu (vlagatelju) znesek dosežene koristi oziroma izkazano večvrednost nepremičnine, ne pa tistega, kar je prikrajšani vložil v nepremičnino (primerjaj II Ips 125/2011). Prav na tak način je Z. I., d.d. zasnoval svoj nasprotni podredni tožbeni zahtevek. Večvrednost nepremičnine zaradi svojih vlaganj je opiral na cenitve nepremičnine, opravljene po vlaganjih. Svoje trditve je dokazoval z izvedencem. Pritožbeni očitki tožeče stranke v smeri procesnih kršitev 7. člena ZPP so zato neutemeljeni.

35.Sodišče je o višini obogatitvenega zahtevka odločalo na podlagi mnenja v pravdi postavljenega izvedenca, potem ko ga je v zvezi s podanimi pripombami tožeče stranke skrbno in natančno ocenilo. Svojo odločitev je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jih skupaj z dokazno oceno sprejema, saj tožeča stranka po tem, ko je je izvedenec na pripombe odgovoril, drugih dokazov ni ponudila. Tudi v sodbi je sodišče pravilno in popolno odgovorilo na vse v pritožbi ponovljene pritožnikove pripombe. Zato v sodbi ni pomanjkljivosti oziroma očitane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

36.Tudi pritožba Z. I. ni utemeljena. Ne drži, da toženi stranki zahtevku nista nasprotovali. Tožeča stranka je ugovarjala izvedeniškemu mnenju, torej ne more iti za priznana dejstva. Sodišče je ugovore po pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku (dopolnitev izvedeniškega mnenja, zaslišanje izvedenca) v določeni meri upoštevalo: izvedencu je sledilo glede povečane vrednosti na račun vlaganj, opredeljenih v tožbeni podlagi Z. I. d.d.. Opustilo pa je tiste izvedenčeve ugotovitve, ko je povečano vrednost ugotavljal sam mimo trditvene podlage tožeče stranke (vlaganja v letu 1991 in po vložitvi tožbe).

37.Tako se izkaže, da sta obe pritožbi neutemeljeni. V okviru podane trditvene in dokazne podlage tožeče stranke in njenega zahtevka, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter o višini, ki jo mora povrniti tožeča stranka Z. I. d.d., pravilno odločilo.

38.Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi njegovo odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja, na katerega se ponovno sklicuje tožeča stranka kot pritožnica. Prvič opozarja na datum pridobitve lastninske pravice 1. 5. 1998 in trdi, da je zahtevek zastaral najpozneje 2. 5. 2003. 39.Predpostavka za ocenjevanje pravočasnosti uveljavljanja obogatitvenega zahtevka je prehod koristi od prikrajšane na okoriščeno stranko. Taka so stališča v sodni praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča (primerjaj U-I-108/01, II Ips 507/1993, II Ips 403/95, II Ips 144/2005, II Ips 330/2005, II Ips 330/2004, II Ips 808/2007, II Ips 296/2010). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Z. I. d.d. še ni prenehal uporabljati nepremičnine, je njegova odločitev, da do zastaranja še ni moglo priti, tudi pravno pravilna.

40.Po povedanem je bilo treba pritožbe vseh pritožnikov zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrditi (353. člen ZPP). Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih okoliščinah je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno. Podane niso ne uveljavljane ne uradno upoštevne procesne kršitve, pa tudi kršitve ustavnih pravic tožene stranke ne.

41.Odločitev o stroških postopka izpodbija le tožena stranka E., d.d., a pritožbe ne obrazloži. Zato podrobnejši odgovor ni potreben. Uradni preizkus je namreč pokazal, da je sodba tudi v tem delu materialnopravno pravilna in ni obremenjena s tistimi procesnimi kršitvami, na katere pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

42.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožniki s svojimi pritožbami niso uspeli. Upoštevaje načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) morajo zato sami trpeti svoje stroške s pritožbami. Ker z odgovori na pritožbo niso prispevali k odločanju na pritožbeni ravni, pa tudi vsak svoje stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).