Jedro

Po 71. členu ZVPot je mogoče v upravnem postopku odločati o spornih razmerjih iz obligacijskega prava, o katerih sicer odločajo sodišča v pravdnem postopku. Že iz tega sledi, da je treba razlagati določbo drugega odstavka 71. člena ZVPot tako, da mora biti ugotovljena napaka in tudi vse ostale za odločitev relevantne okoliščine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Dravograd – Maribor, št. 0610-8843/2013-35-31004 z dne 24. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je tržna inšpektorica odločila, da je tožeča stranka dolžna povrniti potrošnikoma A.A. in B.B. na osebni račun prvonavedene za toplotno črpalko Y. 12 KW, zrak-voda znesek 4.118,34 € (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je bilo odločeno, da je rok za vrnitev tega zneska 15 dni po pravnomočnosti odločbe, o izpolnitvi obveznosti pa je tožnik dolžan pisno obvestiti izdajatelja odločbe v roku 3 dni po izvršljivosti (3. točka izreka). Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo.

2. Podlaga za izdajo izpodbijane prvostopne odločbe, ki je bila po dopolnitvi postopka potrjena tudi z odločbo drugostopnega organa je 71. člen Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Prvostopni organ v obrazložitvi ugotavlja, da sta potrošnika A.A. in B.B. dne 8. 8. 2013 na tržni inšpektorat vložila prijavo zaradi nerešenega reklamacijskega zahtevka iz naslova vgrajenega ogrevalnega sistema v stanovanjski hiši na naslovu …. Prijava je bila vložena zoper tožnika in C.C. s.p. iz Maribora. Dela na objektu so se začela v drugi polovici septembra 2012 in se zaključila v drugi polovici oktobra 2012. Težave z ogrevanjem so bile že od vsega začetka s prekomerno porabo električne energije za ogrevanje, od 28. 2. 2013 pa toplotna črpalka ni več delovala. Potrošnika sta v postopku predložila mnenje sodnega izvedenca D.D.. Tožnik je potrošnikoma izdal račun št. 1/13 z dne 18. 2. 2013 za opravljeno storitev v času od 10. 9. 2012 do 15. 2. 2013 v višini 3.250,00 € in račun št. 4/2012 z dne 6. 10. 2012, ki je bil izdan za znesek 8.000,00 €. C.C. s.p. je potrošnikoma dne 18. 2. 2013 izdal račun št. 01713 za opravljene storitve od 10. 9. 2012 do 15. 2. 2013 za 2.180,000 €.

3. Tožnik je v postopku izjavil, da se z izvedenskim mnenjem ne strinja, drugega pa ni predložil tudi potem, ko mu je bil rok za predložitev drugega izvedenskega mnenja podaljšan. CC.C. s.p. se glede izvedenskega mnenja ni opredelil. Na podlagi izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da je toplotna črpalka v okvari in da je za predmetno stavbo neustrezna oziroma premajhna ter na podlagi tega, da prodajalec toplotne črpalke izdelku ni priložil spremnih listin, kot so garancijski list, seznam pooblaščenih servisov, navodila za uporabo v slovenskem jeziku ter glede na to, da iz tožnikove ponudbe izhaja vrednost toplotne črpalke v višini 4.118,34 €, je prvostopni organ odločil, kot izhaja iz izreka njegove odločbe. Zaključuje namreč, da je za nedelovanje toplotne črpalke odgovoren tožnik.

4. Drugostopni organ je v postopku prvostopnemu organu naložil dopolnitev postopka in nato po opravljeni dopolnitvi pritožbo tožeče stranke zavrnil. Drugostopni organ po dopolnjenem postopku ugotavlja, da sta potrošnika v dopolnjenem postopku izkazala, da sta dne 12. 9. 2012 tožniku plačala znesek 6.000,00 €, dne 5. 11. 2012 pa C.C. s.p. 6.000,00 €. Skupaj sta torej plačala 12.000,00 €. S tem je drugostopni organ zavrnil pritožbene navedbe, da sta potrošnika plačala zgolj znesek 6.000,00 €. Po dopolnjenem postopku drugostopni organ ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe po 71. členu ZVPot. 5. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je bilo tožeči stranki plačano 6.000,00 € avansa od skupne vrednosti dobavljenega blaga v višini 11.250,00 €. Zmotna je ugotovitev, da je znesek 6.000,00 €, ki sta jih potrošnika plačala C.C. s.p. dne 5. 11. 2011, plačala tožeči stranki. Ponudba, ki je bila sestavljena kot skupna ponudba tožeče stranke in C.C. s.p. dne 31. 8. 2012, je glede na svojo vsebino le informativne narave in ne opredeljuje obveznosti potrošnikov, da so po tej ponudbi tožeči stranki dolžni karkoli plačati. Obveznost plačila je nastopila šele z izdajo računa. Plačilo 6.000,00 € C.C. s.p. ne pomeni, da je bil ta znesek plačan tožeči stranki za dobavo njenega blaga potrošnikoma, saj to med potrošnikoma in tožečo stranko ni bilo dogovorjeno. Takšno plačilo po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) šteje za nepravilno izpolnitev obveznosti, z nepravilno izpolnitvijo pa dolžnik svoje obveznosti ni prost. Nepravilna je torej ugotovitev upravnega organa, da je bilo tožeči stranki plačano skupaj 12.000,00 €, saj je bil del tega zneska, to je 6.000,00 €, plačan C.C. Ker torej tožeča stranka za dobavo blaga ni prejela 12.000,00 € oziroma ni sprejela nasprotne izpolnitve v celoti, ji potrošnika po računih dolgujeta še 5.250,00 €. Zato je vrnitev zneska 4.118,34 € za toplotno črpalko, ki sploh še ni bila plačana, neutemeljena. Razen tega iz ponudbe z dne 31. 8. 2012 izhaja, da je cena toplotne črpalke 3.000,00 € in ne 4.118,34 €, kot to zatrjujeta upravna organa. Napačno je pri tem uporabljena tudi določba 280. člena OZ o izpolnitvi obveznosti. Obveznost bi morala biti namreč plačana tožeči stranki in ne C.C. s.p., saj upnik tega ni odobril niti ni te izpolnitve izkoristil. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

7. Tožba je bila vročena v odgovor tudi A.A. in B.B., ki nastopata v tem upravnem sporu kot prizadeti stranki v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). B.B. na tožbo ni odgovoril, je pa to storila A.A., ki se smiselno zavzema za zavrnitev tožbe. V svoji vlogi navaja, da nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka le ona, ne pa tudi B.B.. Pojasnjuje, da je vložila prijavo zoper nestrokovno opravljeno storitev dveh samostojnih podjetnikov tožnika in C.C. s.p., ki sta v njeni hiši vgradila ogrevalni sistem. Vgrajena toplotna črpalka Y. je ves čas nepravilno delovala, dokler ni konec februarja 2013 prenehala delovati. Računov s strani izvajalcev za opravljeno delo ni prejela, ne garancije in ne navodil. Računi so bili izdani šele na poziv pristojnega inšpektorja. Pred začetkom izvedbe del je prejela skupen predračun obeh izvajalcev. Na zahtevo obeh izvajalcev je bil pred začetkom del plačan avans tožniku v polovičnem znesku. Preostanek plačila v vrednosti 6.000,00 € je bil, prav tako na zahtevo izvajalcev, izplačan C.C. 8. Tožba je utemeljena.

9. Materialno pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe predstavlja 71. člen ZVPot, ki v prvem odstavku določa, da lahko Tržni inšpektorat RS ali kateri drug pristojni inšpekcijski organ, če podjetje neupravičeno zavrne potrošnikovo zahtevo, naj: odpravi napako na blagu, blago z napako zamenja z novim blagom, vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako na blagu ali ves plačani znesek za blago, izda odločbo, s katero podjetju odredi, naj ugodi zahtevi. Odločbo iz prejšnjega odstavka izda pristojni organ le, če med strankama ni spora o obstoju napake ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca ali če je na drug način nedvomno dokazano (drugi odstavek 71. člena ZVPot). V primeru potrošnikovega zahtevka za vračilo dela plačanega zneska v sorazmerju z napako lahko pristojni organ odločbo iz prvega odstavka izda le, če je na podlagi ugotovljene delne napake mogoče nedvomno ugotoviti višino zneska za delno napako na blagu (tretji odstavek 71. člena ZVPot). Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi za nepravilno opravljeno storitev (četrti odstavek 71. člena ZVPot).

10. ZVPot v 37.c členu (ob OZ v 468. členu) določa pravice kupca pri uveljavljanju stvarne napake na kupljenem blagu. Gre za vprašanja obligacijskega prava, za katera pa je v skladu z 71. členom ZVPot podana tudi pristojnost inšpektorata. Gre za sankcijo 39. člena ZVPot, ki določa, da mora podjetje (torej prodajalec oziroma izvajalec storitve), če obstoj napake na blagu oziroma nepravilnost pri opravljeni storitvi ni sporna, čimprej, najkasneje pa v roku osmih dni ugoditi potrošnikovi zahtevi iz 37.c (prodaja stvari) in 38. člena (oprava storitve) tega zakona. Za uporabo prvega odstavka 71. člena ZVPot pa je ključno, da med strankama ni spora o obstoju napake oziroma da potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca ali če je napaka na drug način nedvomno dokazana.

11. Po 71. členu ZVPot je torej mogoče v upravnem postopku odločati o spornem razmerju iz obligacijskega prava, o katerih sicer odločajo sodišča v pravdnem postopku. Že iz tega sledi in tako je po presoji sodišča treba razlagati tudi določbo drugega odstavka 71. člena ZVPot, da mora biti ugotovljena napaka in tudi vse ostale za odločitev relevantne okoliščine nedvomno ugotovljene in izkazane. Kot izhaja iz podatkov spisa, prvostopne in drugostopne odločbe ter navedb tožeče stranke in prizadete stranke A.A. v tem upravnem sporu, je v predmetni zadevi več spornih vprašanj. Razen vprašanja ali gre za napako na toplotni črpalki Y., s katerim sta se ukvarjala prvostopni in drugostopni organ, je nerazjasnjeno tudi ali je bila med pogodbeniki sklenjena prodajna pogodba (435. člen OZ) ali podjemna pogodba oziroma pogodba o delu (619. člen OZ). Potrošnika sta postopek sprožila zoper tožnika in C.C. s.p., za katera v prijavi, vloženi na Tržni inšpektorat RS, navajata, da sta izvajalca ogrevalnega sistema. Iz podatkov spisa in odgovora na tožbo prizadete stranke A.A. je razvidno, da sta navedena v razmerju do potrošnikov nastopala skupno, vsak od njiju je tudi prejel del plačila. Ne glede na to izpodbijana odločba kot zavezanca navaja le enega od njiju, ne da bi se s pravno naravo njunega medsebojnega razmerja in razmerja do potrošnikov sploh ukvarjala.

12. Kot izhaja iz odgovora na tožbo prizadete stranke A.A. je nerazjasnjeno tudi vprašanje, kdo je kupec oziroma naročnik v tem razmerju, saj navaja, da B.B. tega statusa nima, čeprav izpodbijana odločba glasi tudi nanj in je v upravnem postopku sodeloval kot stranka ter ima zato položaj prizadete stranke tudi v tem upravnem sporu.

13. Glede na to, da so zgoraj navedene za odločitev relevantne okoliščine nerazjasnjene, odločbo na podlagi 71. člena ZVPot pa je mogoče izdati le, če so za odločitev relevantna dejstva in okoliščine nedvomno ugotovljene, je bila ta določba napačno uporabljena, zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) odpraviti storjeno kršitev in ugotoviti ali so v zadevi podani pogoji za odločanje na podlagi 71. člena ZVPot. 14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

15. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi z 378. členom OZ, enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).