Jedro

Tožba je bila vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna. Kolikor tožničine navedbe predstavljajo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ta prav tako ni pravočasen.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica je naslovnemu sodišču posredovala tožbo zoper uvodoma navedena upravna akta.

2.Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki, ki je sodišču posredovala upravni spis Bpp 694/2023 in upravni spis Bpp 720/2023.

3.Sodišče je po prejemu upravnih spisov ugotovilo, da je tožba vložena prepozno.

4.Skladno z določbo prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče je zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe in s tem tudi preizkus njene pravočasnosti po uradni dolžnosti in paziti nanjo ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

5.Iz dokazil o vročitvi odločb, ki se nahajata v predloženih upravnih spisih, izhaja, da sta bili obe izpodbijani odločbi tožnici vročeni 9. 12. 2023. Odločbi sta bili odpremljeni s sodišča 23. 11. 2023. Tožnici kot naslovniku sta bili 24. 11. 2023 v hišnem predalčniku puščeni za vsako pošiljko svoje obvestilo o prispelem pismu, saj se tega dne poizkušana osebna vročitev po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni dala opraviti. Na vsakem obvestilu je izrecno navedeno opozorilo po četrtem odstavku 87. člena ZUP na posledice, da se v primeru, če pisma ne bo prevzela v 15 dnevnem roku, šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Ker nobeno od pisem ni bilo dvignjeno v postavljenem roku, sta bili 11. 12. 2023 puščeni v hišnem predalčniku.

6.Fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo. Fikcije vročitve ni mogoče povezovati s trenutkom, ko je bilo sodno pisanje po poteku roka za dvig (na pošti) puščeno v hišnem predalčniku. Fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali drug dela prost dan v RS, kar izhaja iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015.

7.Tako je sodišče ugotovilo, da velja vročitev izpodbijanih odločb tožnici za opravljeno 9. 12. 2023, torej z dnem izteka 15-dnevnega roka za osebni prevzem pisanja skladno s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP.

8.Naslednjega dne, torej 10. 12. 2023, je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel v ponedeljek, 8. 1. 2024.

9.Glede datuma vložitve tožbe je sodišče ugotovilo, da je tožnica tožbo sodišču posredovala po elektronski pošti. Kot datum pošiljanja je v elektronskem sporočilu naveden 9. 1. 2024 ob 22:04. Iz dohodnega žiga sodišča na natisnjenem dokumentu tožbe, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da jo je sodišče prejelo 10. 1. 2024. Skladno s prvim odstavkom 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se, če je vloga vezana na rok, šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Le če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena (drugi odstavek 112. člena ZPP), kar v konkretnem primeru ni bila. Prav tako v konkretni zadevi ni uporabljiv tretji odstavek 112. člena ZPP, ki določa, da če se vloga vloži v elektronski obliki, se šteje čas, ko jo je prejel informacijski sistem sodstva, za trenutek izročitve sodišču, na katerega je naslovljena. V upravnem sporu namreč informacijski sistem sodstva za vlaganje elektronskih vlog ni vzpostavljen.

10.Iz navedenega izhaja, da je bila tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna.

11.Sodišče je tožnico pred izdajo tega sklepa seznanilo s svojimi ugotovitvami, ki se nanašajo na presojo pravočasnosti tožbe in ji dalo možnost, da se glede ugotovljenih dejstev sodišča izjavi v roku 8 dni po prejemu tega poziva (poziv II U 9/2024 z dne 6. 2. 2024). Ob tem jo je opozorilo, da bo v primeru, če v danem roku ne bo ničesar izjavila, sodišče na podlagi navedenih ugotovitev štelo, da je tožba vložena prepozno. Tožnica je poziv sodišča skladno s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP prejela 22. 2. 2024. Iz dokazila o vročitvi, ki se nahaja v spisu, namreč izhaja, da je bilo tožnici kot naslovniku 7. 2. 2024 v hišnem predalniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, saj se tega dne poizkušana osebna vročitev ni dala opraviti, ki je vsebovalo tudi opozorilo na posledico, da če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, kar je del tipske vsebine obvestila o prispelem pismu v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 49/17). Ker pismo ni bilo dvignjeno v postavljenem roku, je bilo 23. 2. 2024 puščeno tožnici kot naslovniku v hišnem predalniku. Tako je sodišče ugotovilo, da se je 15-dnevni rok, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (tretji odstavek 142. člena ZPP), v konkretnem primeru iztekel 22. 2. 2024 in se torej 22. 2. 2024 šteje vročitev pošiljke za opravljeno.

12.Sodišče v danem 8 dnevnem roku, ki se je iztekel v petek, 1. 3. 2024, ni prejelo pisne izjave o ugotovitvah, predstavljenih v tem pozivu. Ker pa je tožnica na sodišče poslala po elektronski pošti veliko elektronskih sporočil, jo je sodišče z dopisom II U 9/2024 z dne 5. 3. 2024 poučilo, da v upravnem sporu ni mogoče vlagati vlog v elektronski obliki, saj ni vzpostavljen informacijski sistem sodstva in da če želi vložiti vlogo v upravnem sporu, naj posreduje sodišču fizično vlogo, ki mora biti napisala ali natisnjena in lastnoročno podpisana¹ . Hkrati jo je pozvalo, da naj sodišču v roku 3 dni od prejema tega poziva, če katero od elektronskih sporočil predstavlja njeno vlogo - izjavo o ugotovitvah sodišča po pozivu II U 9/2024 z dne 6. 2. 2024, to posreduje kot fizično vlogo, ki mora biti napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana ter jo opozorilo, da sodišče elektronskih sporočil, saj niso lastnoročno podpisana, ne bo upoštevalo.

13.Tožnica je obvestilo in poziv sodišča II U 9/2024 z dne 5. 3. 2024 skladno s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP prejela 22. 3. 2024. Iz dokazila o vročitvi, ki se nahaja v spisu, namreč izhaja, da je bilo tožnici kot naslovniku 7. 3. 2024 v hišnem predalniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, saj se tega dne poizkušana osebna vročitev ni dala opraviti, z opozorilom na fikcijo, če pisma v danem roku ne bo dvignila. Ker pismo ni bilo dvignjeno v postavljenem roku, je bilo 25. 3. 2024 puščeno naslovniku v hišnem predalniku. 15-dnevni rok po tretjem odstavku 142. člena ZPP se je v konkretnem primeru iztekel 22. 3. 2024 in se torej 22. 3. 2024 šteje vročitev pošiljke za opravljeno.

14.Tožnica se je nanj odzvala in sodišču posredovala po pošti odgovor z dne 26. 3. 2024, kot fizično vlogo, ki je tudi lastnoročno podpisana, ki jo je sodišče prejelo po pošti kot navadno pošiljko 29. 3. 2024, kar je sicer po poteku danega ji roka. V njem navaja, da se je na poziv odzvala takoj, torej 22. 2. 2024, ne 23., kar je bilo z elektronskim sporočilom in avdio nagovorom. Trdi, da roka ni zamudila. Če ga je, ga je zaradi tega, ker je na koncu zmogljivosti in redno kar naprej žrtev fizičnih in uradnih oseb. Če je rok zamudila, ga je iz navedenih razlogov - izčrpanost zaradi nasilja in zlorab uradnih oseb (policija, CSD, PSS, zdravniki, sodniki...).

15.S temi navedbami tožnica ugotovljenim dejstvom o datumih vročitve izpodbijanih odločb in vložitve tožbe v tem upravnem sporu določno ne nasprotuje. Prav tako sodišču ni posredovala nobenega od poslanih elektronskih sporočil, ki bi bilo lastnoročno podpisano. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom kot prepozno zavrglo.

16.Kolikor tožničine navedbe v odgovoru z dne 26. 3. 2024 predstavljajo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ta ni pravočasen.

17.V 24. členu ZUS-1 je določeno, da lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če stranka iz opravičenega vzroka zamudi zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti (prvi odstavek). Vendar pa je v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZUS-1 predlog za vrnitev v prejšnje stanje treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.

18.Tožnica je bila z dejstvom, da tožba ni bila vložena v postavljenem roku seznanjena najkasneje 22. 2. 2024, ko je od sodišča prejela poziv II U 9/2024 z dne 6. 2. 2024, s katerim jo je sodišče seznanilo s svojimi ugotovitvami, ki se nanašajo na presojo pravočasnosti tožbe in ji dalo možnost, da se glede ugotovljenih dejstev sodišča izjavi. Najkasneje 22. 2. 2024 je torej tožnica izvedela za zamudo, zato od tega dneva teče 8 dnevni rok, v katerem bi morala stranka predlagati vrnitev v prejšnje stanje, ki se je v konkretni zadevi tako iztekel v petek, 1. 3. 2024. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vložen 29. 3. 2024, je torej vložen po poteku tega roka in je zato prepozen. Sodišče je glede na navedeno na podlagi šestega odstavka 24. člena ZUS-1 tak predlog s sklepom zavrglo kot prepoznega.

19.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1V pozivu z dne 15. 1. 2024 (l. št. 27 v spisu) je sodišče v tem upravnem sporu tožnico prvič poučilo, da je obvezna sestavina vsake vloge, ki se vloži pri sodišču, tudi podpis stranke, kar določa 105. člen ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.