Jedro

Če upravni organ po sprejemu vloge ugotovi, da je ni pristojen reševati, ker je za njeno reševanje pristojno sodišče, mora vlogo brez odlašanja poslati sodišču in to sporočiti stranki.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 4.8.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo in finance občine z dne 26.8.1993. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ pravilno zavrgel zahtevo tožeče stranke, ker ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Predmetno premoženje je bilo prodano Kmetijski zemljiški skupnosti občine in tako ni pravne podlage za vrnitev po 3. in 4. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka je v obrazložitvi še navedla, da v primeru, če tožeča stranka meni, da so nepremičnine prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen) odloča o taki zahtevi temeljno sodišče v nepravdnem postopku (1. odstavek 56. člena ZDen). V tožbi tožeča stranka navaja, da je izpodbijana odločba neutemeljena. Njen zahtevek je prvostopni upravni organ zavrgel z navedbo, da ni pristojen za reševanje njene vloge in jo je napotil na toženo stranko. Tožeča stranka je prepričana, da postopek odvzema zemljišča ni bil pravilen, ker ji je bilo zemljišče odvzeto pod prisilo in z grožnjami.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga naj sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je prvostopni upravni organ pravilno zavrgel tožničino vlogo, ker ni bilo pogojev za uvedbo postopka, ne drži. Iz podatkov v spisih izhaja, da je prvostopni upravni organ tožničin zahtevek za denacionalizacijo zavrgel na podlagi 66. člena ZUP, ker je ugotovil, da ni pristojen za odločanje o tožničinem zahtevku za denacionalizacijo zemljišč, ki so prešla v družbeno lastnino na podlagi kupne pogodbe, sklenjene 3.3.1987. V obravnavanem primeru je prvostopni upravni organ sprejel tožničino vlogo, za katero je ugotovil, da je ni pristojen reševati in tudi ni dvomil o tem, kateri organ je pristojen za reševanje, saj je v obrazložitvi navedel, da je za odločanje o zahtevkih po 5. členu ZDen pristojno temeljno sodišče. Zato bi moral v skladu s 4. odstavkom 66. člena ZUP tožničino vlogo brez odlašanja poslati sodišču in to sporočiti stranki. Ker prvostopni upravni organ ni tako ravnal, tožena stranka pa omenjene pomanjkljivosti ni odpravila, je izpodbijana odločba nezakonita.

Zaradi navedene kršitve pravil postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena ZUP, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).