Jedro

Do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ni upravičen obrtnik, ki je odjavil opravljanje obrtne dejavnosti, čeprav je dosegal dobiček, ki mu je zagotavljal socialno varnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica s 1.11.1992 zaradi odjave prenehala opravljati obrtno dejavnost (organizacija tovora v cestnem prometu). Po 15. členu zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92) je za samostojne obrtnike predvidena možnost prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti, ki se še ne izvaja. Ker so po 3. členu zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/90) samostojni obrtniki dolžni plačevati prispevek za zaposlovanje, so zavarovani za primer brezposelnosti in zato tudi upravičeni do denarnega nadomestila, vendar le ob pogoju, če se brez svoje krivde ali proti svoji volji znajdejo v odprti brezposelnosti. V primeru odjave obrti se šteje, da so te osebe postale brezposelne brez svoje krivde samo, če gre za odjavo iz objektivnih razlogov, ki preprečujejo oziroma onemogočajo nadaljnje opravljanje obrtne dejavnosti, zaradi česar samostojni obrtnik z dohodkom, ki ga ustvarja, ne more več izpolnjevati obveznosti do družbene skupnosti in si zagotavljati materialno in socialno varnost. Takega razloga ni, če samostojni obrtnik v letu, ko odjavi dejavnost, ustvari dobiček in si v mesecih pred odjavo obračuna osebni dohodek od osnove, ki je višja od najnižje pokojninske osnove. Tožnica je pri opravljanju svoje obrtne dejavnosti leta 1991 ustvarila dobiček v višini 301.913 SIT, v letu 1992 - do odjave obrti pa 166.648 SIT dobička. Tožnica si je v zadnjih treh mesecih obračunala povprečni mesečni osebni dohodek 112.556 SIT (brutto) kar znaša bistveno več, kot če bi za te mesece izkoristila najnižjo pokojninsko osnovo, od katere se obračunavajo davki. V tem obdobju (avgust - oktober 1992) je najnižja pokojninska osnova znašala od 21.673 do 23.778 SIT. Tožnica si je takšen osebni dohodek, kot sama navaja v pritožbi, obračunala z namenom, da bi imela večjo osnovo na zavodu za zaposlovanje, kar pomeni, da gre za ravnanje, ki nasprotuje namenu zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Ker se prispevki za socialno varnost ne plačujejo iz ustvarjenega dobička, bi si tožnica z izbiro primerne osnove lahko zagotovila svojo materialno in socialno varnost. Zato tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno odločil, ko je tožničin zahtevek zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da je dobiček, ustvarjen v letu 1991, porabila za nakup stanovanja, v katerem je bila najemnica. Od ustvarjenega dobička v letu 1992 ji ne bi ostalo ničesar, če ne bi s 30.9.1992 odpovedala najema poslovnih prostorov. V letu 1992 ji je promet in s tem tudi dohodek močno upadel zaradi razpada bivše SFRJ. Tudi močna transportna podjetja so morala zapreti svoje poslovalnice ali zmanjšati število zaposlenih. Svoj socialni položaj je reševala na razne načine, zmanjševala je režijo, povišala plačo, se trudila zvišati promet, odpovedala najem poslovnih prostorov, vendar je zaradi objektivnih okoliščin morala prenehati z obrtjo. Zato so zaključki v izpodbijani odločbi napačni in v pravnem pogledu nasprotni intenciji zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Stališče tožene stranke, v katerih primerih je oseba, ki samostojno opravlja obrtno dejavnost upravičena do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je pravilno in temelji na predpisih navedenih v izpodbijani odločbi. Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe in jih zato ne ponavlja. Tem razlogom v zvezi s tožbenimi navedbami sodišče še dodaja: Po določbi 3. odstavka 1. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti se zavarovancu zagotavljajo pravice - med katere spada tudi pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo - za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Zakon torej zagotavlja te pravice zavarovancu le, če izključno zaradi določenih objektivnih okoliščin ostane brez zaposlitve. Zmanjšanje tožničinega obsega poslovanja zaradi razpada bivše SFRJ in vojne v Bosni in Hercegovini je sicer objektivna okoliščina. Toda kjub temu ostaja dejstvo, ki ga tožnica v tožbi ne izpodbija, da je tudi v letu 1992 ustvarila dobiček (čeprav manjši kot v predhodnem letu). Tožnica si je za zadnje tri mesece pred odjavo obrtne dejavnosti, obračunala plačo, ki presega za 4 do 5 x najnižjo pokojninsko osnovo, ki bi si jo lahko izbrala. Ker je tožnica to storila z namenom, da bi si pridobila večjo osnovo za odmero denarnega nadomestila med brezposelnostjo, sodišče meni, da se ne more reči, da je tožnica "proti svoji volji" ostala brez zaposlitve.

Ker izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).