Jedro

Kljub temu, da je bil seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilcev za azil, je tožnik pred zaključkom azilnega postopka zapustil RS. Potem, ko je bil na podlagi Dublinske uredbe vrnjen v RS, je ponovno prošnjo vložil po 8 dneh bivanja v Centru za tujce.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.3.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alinejo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno in na podlagi 3. odstavka 34. člena istega zakona odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi. Po vložitvi prve prošnje za azil dne 3.11.2005 je tožnik dne 8.11.2005 samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je tožena stranka postopek na podlagi 42. člena ZAzil s sklepom ustavila. Po tem, ko je bil tožnik dne 26.1.2006 na podlagi Dublinske uredbe vrnjen iz Francije v Republiko Slovenijo in nastanjen v centru za tujce, je po osmih dneh bivanja izrazil namen, da ponovno vloži prošnjo za azil. Prvostopno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik zlorablja azilni postopek v smislu 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, saj je drugo prošnjo za azil vložil potem, ko je bil vrnjen iz Francije in nastanjen v centru za tujce, očitno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Ker je po vložitvi prve prošnje za azil samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Francijo, prvostopno sodišče in tožena stranka sklepata, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v prošnjah za azil. Prvostopno sodišče je odločilo na seji, ne pa po opravljeni glavni obravnavi, ker tožnik v tožbi ni navedel pravno relevantnih dokazov, ki naj bi bili izvedeni na glavni obravnavi.

Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe materialnega prava. Matično državo je zapustil zaradi preganjanja, prošnjo za azil pa je vložil takoj po prijetju. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter prvostopnemu sodišču naloži ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo.

Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, če dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka med drugim šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea) oziroma če je prosilec prošnjo vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka ugotovila vse pravno relevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da je neutemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopnega sodišča, ki je pritrdilo oceni tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v prošnji za azil, saj bi sicer, glede na to, da je bil seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilcev za azil, potekom azilnega postopka in določbami Dublinske uredbe, po vložitvi prve prošnje za azil dne 3.11.2005, počakal na zaključek azilnega postopka v Republiki Sloveniji. Tožnikova pojasnila, zakaj je pred zaključkom azilnega postopka zapustil Republiko Slovenijo, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso prepričljiva in zato vzbujajo dvom v tožnikovo verodostojnost in resničnost njegovih navedb. Dne 26.1.2006 je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe vrnjen iz Francije v Republiko Slovenijo. Namero, da vloži drugo prošnjo za azil, je tožnik izrazil šele dne 3.2.2006, torej po osmih dneh bivanja v Republiki Sloveniji. Tožnik ni pojasnil in navedel utemeljenih razlogov, zakaj druge namere za vložitev prošnje za azil ni izrazil nemudoma po prihodu v Republiko Slovenijo oziroma kakor hitro je bilo to mogoče. Zato tožena stranka in prvostopno sodišče utemeljeno sklepata, da je drugo prošnjo za azil vložil z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz Republike Slovenije.

Po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik zlorablja institut azila, prav tako pa je v zadostnem obsegu ugotovila za odločitev v tem primeru bistvena dejstva, na katera je oprla svojo obrazložitev ter pravilno uporabila določbe ZAzil. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka, ki naj bi bila storjena predvsem s tem, ker je sodišče prve stopnje kljub izrecnemu tožbenemu predlogu, naj odloči po opravljeni glavni obravnavi, odločalo na seji. Pritožbeno sodišče je že v več sodbah navedlo, da je po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS bistvena kršitev določb postopka zaradi opustitve oprave glavne obravnave podana le takrat, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. To pa po presoji pritožbenega sodišča tudi v obravnavanem primeru ni, saj tožnik v tožbi ni navedel, katera dejstva in dokaze naj sodišče konkretno izvede na glavni obravnavi in kako bi te okoliščine vplivale na odločitev v obravnavani zadevi, tega pa ni navedel niti v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

Tožnik je pritožbi priložil časopisni članek 8-14 K.H., dopis M.C. 1992, časopisni članek Hebdomadaire v prevodu v francoski jezik z dne 10.10.2000 in vlogi ter dovoljenji za bivanje njegovih bratov. V pritožbi tožnik ni pojasnil, zakaj časopisnih člankov in vlog ni predložil že ob podaji prve ali druge prošnje za azil oziroma do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker ni izkazal za verjetno, da dokumentacije, na katero se sklicuje v pritožbi, ni mogel predložiti do zaključka postopka na prvi stopnji, pritožbeno sodišče te dokaze zavrača kot nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 71. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.