Jedro

Toženka je z izpodbijano odločbo prošnji tožnika ugodila na način, da mu je priznala status subsidiarne zaščite za obdobje treh let, smiselno pa je zavrnila njegovo prošnjo za priznanje statusa begunca. Odločitev glede zavrnitve priznanje statusa begunca je po presoji sodišča preuranjena, ker se toženka ni opredelila do vseh navedb tožnika v postopku. Ni se namreč pravilno opredelila oziroma ni ugotavljala pogojev iz 5. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ, ki določa, da pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ, pomeni dejanje preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-175/2013/7 (1312-15) z dne 21. 8. 2013 v delu, v katerem je smiselno zavrnjena prošnja tožnika za priznanje statusa begunca odpravi, ter se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugodila tako, da je tožniku priznala status subsidiarne oblike zaščite. Nadalje je odločila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi državljanske vojne. Pozvan je bil, naj služi vojaški rok, državo je zapustil tudi zaradi težav, ki jih je imel kot Kurd. Njegovi ciljni državi sta bili Nemčija ali Švica, v Grčiji in Turčiji, kjer se je tudi nahajal, pa za mednarodno zaščito ni zaprosil. Datum priključitve sirski vojski je bil 1. 5. 2012. V nadaljevanju tožena stranka povzema izjave tožnika, ki je opisal pot iz izvorne države do Slovenije. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je tožnik istovetnost izkazal, priložil je informacije o izvorni državi, ki so v odločbi tudi naštete (na strani 4 do 10). S tožnikom je bil tudi opravljen osebni razgovor, kjer je izpostavil okoliščino, da je izvorno državo zapustil zaradi državljanske vojne, ki je v Siriji. V primeru vključitve v vojsko svojega študija ne bi mogel nadaljevati, predvsem pa, bi moral vojaški rok služiti pod „Asadovo vojsko“, kjer bi moral ubijati svoj narod. V primeru, da ne bi bilo državljanske vojne, bi se odzval služenju vojaškega roka. Nadalje je tudi povedal, da je izvorno državo zapustil, ker je ogrožen tudi zaradi tega, ker je Kurd. Ogrožen je zaradi diskriminacije in rasizma, ki ga izvajajo arabski Sirci. Kot Kurd namreč nima nikakršnih pravic. Če bi se vrnil v domovino, bi ga verjetno ubili. Služenje vojaškega roka bi trajalo eno leto in 8 mesecev. Nadalje je opisal tudi stanje v Siriji.

Tožena stranka je na podlagi navedenega zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Ugotovila je, da tožnik ni podal večjih nasprotujočih izjav, na vsa vprašanja je odgovarjal korektno. Ocenila je tudi, da se je najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Glede opisa poti mu ni mogoče očitati, da bi podal nasprotujočo izjavo glede kraja, ki ga je navedel. Razhajanja je tudi prepričljivo pojasnil. Ugotavlja tudi, da je tožnik na osebnem razgovoru priložil kopijo vabila oziroma potrdila glede služenja vojaškega roka v Siriji, ki je bil izdan dne 4. 9. 2011. Tožena stranka ugotavlja, da se vsi podatki iz potrdila skladajo s podatki, katere je tožnik navedel ob podaji prošnje. Ocenila je tudi, da se je tožnik v veliki meri potrudil glede pridobitve dokazov. Prav tako je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Tožena stranka je glede služenja vojaškega roka preverila tudi informacije, ki jih je pridobila tekom postopka in jih v svoji odločbi povzema (stran 17 do 26). Izpostavlja predvsem, da ugovor vesti ni pravno priznan razlog proti služenju vojaščine in ni nobenih določb za nadomestno služenje. Kazni za izogibanje vpoklicu so odvisne od okoliščin primera, od šest mesecev zapora do pet let. Vojaško dezerterstvo se kaznuje s pet let zapora ali pet do deset let zapora, če je dezerter zapustil državo.

Tožena stranka je na podlagi pridobljenih informacij zaključila, da tožnik težav glede kurdske narodnosti ni pojasnil v zadostni meri. Na podlagi pridobljenih informacij in izjav tožnika je zaključila, da razmere ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, so sicer razumljive s človeškega vidika, ne morejo pa šteti za trajno in sistematično kršitev osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in azilni praksi. Zato razlogi za zapustitev države ne morejo biti opredeljeni kot preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Presodila pa je, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in odločbo izpodbija v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ponovno izpostavlja, da je najpomembnejši razlog za vložitev prošnje ta, da je bil vpoklican v vojsko. V kolikor bi se vrnil, bi ga ubili ali pa bi moral na silo v vojsko, na eno ali drugo stran. Vojaškega roka ni šel služiti samo zaradi tega, da ne bi ubijal svojih ljudi, ne pa zaradi tega, ker bi se skušal izogniti služenju vojaškega roka. Če bi se vrnil v domovino, bi ga usmrtili, ker vojaškega roka ni služil. Povedal je tudi, da je diskriminiran zaradi svoje kurdske narodnosti. Poudarja, da tako izhaja tudi iz mednarodnih poročil (UK Home office Britansko notranje ministrstvo, Operativna navodilo – Poročilo, Sirija 15. 1. 2013), da so dezerterji poročali, da so jih prisilili streljati na neoborožene civiliste in protestnike, vključujoč ženske in otroke. Povedali so, da so tvegali usmrtitev, če so nalogo odklonili. Opisano je tudi veliko primerov usmrtitev vojakov in protestnikov po hitrem postopku, ker niso hoteli sodelovati v grozodejstvih. Nadalje navaja, da sirska vlada brutalno zatira nasprotnike in oporečnike, od marca 2011 nasilje stalno narašča in veliko vojakov je bilo ubitih, ker so skušali dezertirati ali niso hoteli streljati na civiliste. V potrditev svojih navedb navaja več virov, ki naj bi njegovo stališče potrdili. Meni tudi, da bi morala tožena stranka zatrjevano diskriminacijo zaradi kurdske narodnosti in upravičenost do statusa begunca zaradi odklanjanja služenja vojaškega roka obravnavati kot celoto. V kolikor je tožena stranka menila, da je tožnik na posamezna vprašanja odgovarjal skopo, bi ga morala nato pozvati in mu postavljati dodatna vprašanja. Glede kazni zaradi izogibanja služenju vojaškega roka pa je po mnenju tožnika dokazna ocena pomanjkljiva in nepravilna, nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. S tem so kršene določbe 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Opozarja na določbo tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ, prav tako na peto alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ. Poudarja še, da je zatrjevano preganjanje mogoče pripisati njegovemu političnemu prepričanju. Ta definicija je vsebovana v sedmem odstavku 27. člena ZMZ. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči, naj se tožniku prizna status begunca. Predlaga, naj sodišče tožnika zasliši. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru v celoti prerekala tožbene navedbe ter predlagala, naj sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da niti tožena niti tožeča stranka nista našli informacij, iz katere bi izhajalo, da bo oseba, ki se izmika vojaški obveznosti usmrčena, zato ni podlage za takšne očitke. Poudarja tudi, da je prosilec za mednarodno zaščito tisti, ki mora pojasniti okoliščine, ki so pomembne za njegov postopek. Sam mora navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanje ali resno škodo.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prošnji tožnika ugodila na način, da mu je priznala status subsidiarne zaščite za obdobje treh let, smiselno pa je zavrnila njegovo prošnjo za priznanje statusa begunca.

Po presoji sodišča odločitev tožene stranke ni pravilna, ker se tožena stranka ni opredelila do vseh navedb tožnika v postopku, zato je njena odločitev glede zavrnitve priznanja statusa begunca po presoji sodišča preuranjena. Tožnik je sicer utemeljeval svojo prošnjo tudi z razlogi, da je kot Kurd zapostavljen, vendar pa je kot poglavitni razlog za zapustitev izvorne države navedel, da je bil vpoklican na služenje vojske, k sirski uradni vojski bi se moral pridružiti 1. 5. 2012. To dejstvo med strankama ni sporno. Sporno pa je, da je tožnik tekom postopka ves čas zatrjeval, da bi moral služiti vojaški rok v „Asadovi vojski“, to pa bi pomenilo, da bi moral streljati tudi na neoborožene civiliste, vključno z otroki in ženskami. To bi po tožnikovih navedbah pomenilo, da bi moral ubijati svoj narod. Vojaki so namreč po navedbah tožnika prisiljeni streljati na neoborožene civiliste in protestnike, vključno ženske in otroke. Pripadniki sirskih oboroženih sil so odgovorni za težke zlorabe človekovih pravic zoper civiliste. Pri tem po mnenju tožnika tudi ni nepomembno, da v izvorni državi nima pravice do ugovora vesti, ki je pravica, varovana z 9. členom EKČP. To je bil tudi poglavitni razlog tožnika za zapustitev izvorne države. Tožnik je tudi pojasnil, da bi se v drugačnih razmerah služenju vojske tudi odzval. Tožnik je sicer navajal, da bi bil v primeru neodziva na služenje vojaškega roka podvržen smrtni kazni, vendar je po mnenju sodišča tožena stranka temu vprašanju dodelila preveliko težo. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali se je tožena stranka pravilno opredelila oziroma ugotavljala pogoje iz pete alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ, ki določa, da pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona, pomenijo preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije. Do tega vprašanja se tožena stranka kljub navedbam tožnika, ki kažejo, da gre za takšno situacijo, ni opredelila. Tožnik je namreč večkrat zatrjeval, da bi zavrnitev služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona, pomenilo dejanja preganjanja v skladu z drugim odstavkom 26. člena 1.a člena Ženevske konvencije. Zato se je po mnenju sodišča tožena stranka nepravilno ukvarjala predvsem z vprašanjem, ali bi tožnika v primeru neodzivu služenju vojaškega roka doletela smrtna kazen, kar je sicer tožnik res zatrjeval, ali kazen zapora. V peti alineji je namreč določeno, da pomenijo dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka. Tožnik pa je zatrjeval prav to, da bi služenje vojaškega roka pomenilo kaznivo dejanje iz prvega odstavka 5. člena ZMZ. Tožena stranka bi se zato morala glede na tožnikove navedbe opredeliti do okoliščin, ali tožnikove navedbe pomenijo preganjanje v smislu drugega odstavka 1.a člena Ženevske konvencije. Tožena stranka tega ni obrazložila oziroma se na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja do teh tožbenih oziroma navedb v odločbi ni opredelila.

Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo v tem delu toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku slediti pravnemu mnenju in stališču sodišča in izdati nov upravni akt na podlagi sodbe.

Glede na v tej sodbi sprejeto odločitev, sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj samo odloči o podelitvi statusa begunca.