Jedro

Za branje zapisnika o zaslišanju priče, ki prebiva v tujini in na glavno obravnavo ne pride, kljub temu, da je bila nanjo pravilno vabljena, ni pomembno, ali priča na glavno obravnavo ne more ali noče priti ali bi le težko prišla k sodišču. Zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, ni ovira, da sodišče takšnega svojega sklepa kasneje ne bi spremenilo oziroma ga preklicalo

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru sta bila D.Š. in Z.T. spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu izvršila kaznivo dejanje ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka I/1 prvostopenjske sodbe), kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, izvršenega v sostorilstvu po 1. odstavku 134. člena v zvezi s 25. členom KZ pa sta bila oproščena (točka VI). Z.T. je bila izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora, D.Š. pa eno leto in štiri mesece zapora, obsojenemu A.Ž. pa je bila za kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ izrečena pogojna obsodba ter določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Vsem obsojencem je bila odvzeta protipravna premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, tako da jim je bilo naloženo plačilo: Z.T. znesek 11.125,00 SIT, D.Š. 8.125,00 SIT ter A.Ž. znesek 3.000 SIT. Obsojenci so bili oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka.

Višje sodišče v Kopru je deloma ugodilo pritožbama zagovornikov obsojenih Z.T. in D.Š. in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je v opisu kaznivega dejanja besedilo "dva bankovca po 100.000 ITL, to je približno 22.250,00 SIT" nadomestilo z besedilom "bankovec za 100.000 ITL, to je približno 11.125,00 SIT". Obsojencema Z.T. in D.Š. je zaporni kazni znižalo, vsakemu na eno leto zapora. Spremenilo pa je tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi in odločilo, da se vsakemu od obsojencev naloži v plačilo znesek po 3.500 SIT. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega D.Š. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Predlagal je, da Vrhovno sodišče obsojenega D.Š. oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je v pretežnem delu vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev zakona (340. člen ZKP) pa ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Iz obširne zahteve za varstvo zakonitosti (točke I do XII) je razvidno, da se zagovornik v njej pretežno ukvarja z vprašanji dejanske in ne pravne narave, četudi se na več mestih sklicuje na različne kršitve procesnega in materialnega zakona. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče zahteve, kolikor graja ugotovljeno dejansko stanje, ni preizkusilo.

2. Iz zahteve (zlasti obrazložitve točk III in VI) je mogoče povzeti, da zagovornik smiselno uveljavlja tudi kršitev pravic obrambe, ker sodišče obsojencu in zagovorniku med postopkom nikoli ni omogočilo neposrednega zaslišanja prič - italijanskih državljanov L.L. (oškodovanec) in R.F., čeprav naj bi bili po navedbah zahteve ključni priči za presojo krivde obsojenega D.Š. Obramba je na glavni obravnavi predlagala njuno neposredno zaslišanje in je izrecno nasprotovala branju njunih izpovedb, danih na zaslišanju pri preiskovalnem sodniku, o katerem obsojenec in zagovornik nista bila obveščena. Sodišče predlogu obrambe ni sledilo, pač pa se je pri branju izpovedb oprlo na določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, četudi po mnenju obrambe ni imelo razloga za sklepanje, da se priči izogibata prihodu na glavno obravnavo.

Eno od pravnih jamstev v kazenskem postopku, ki v Ustavi ni izrecno navedeno, vsebuje pa ga Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), v točki d) 3. odstavka 6. člena, je obdolženčeva pravica, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Ta pravica posredno izhaja tudi iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave kot celota, torej ima v tem smislu tudi ustavnopravno podlago.

Pravica do zaslišanja in izpodbijanja obremenilnih prič ni absolutna in obrambi ne daje neomejenih možnosti, da vselej in brez omejitev na glavni obravnavi doseže tako zaslišanje. Če obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti, da zasliši obremenilno pričo (kot v obravnavanem primeru), to samo po sebi še ne pomeni kršitve omenjenega konvencijskega in ustavnopravnega jamstva. Po ustaljeni presoji Evropskega sodišča za človekove pravice se tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, obsodba ne sme izključno ali odločilno opreti na njihove izpovedbe. Za takšen dokaz gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilne priče (odločba Ustavnega sodišča, št. UP 719/2003).

Po določbi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP sme sodišče prebrati zapisnik o zaslišanju priče, ki prebiva v tujini in na glavo obravnavo ne pride, kljub temu da je bila nanjo pravilno vabljena. Vendar pa tako posredno izvajanje dokaza ne sme poseči v pravice obrambe; obdolžencu morajo biti kljub temu zagotovljene zadostne in primerne možnosti, da se izjavi glede obremenilnih izpovedb prič in da jih s tem v zvezi tudi zaslišuje, od njegove volje pa je odvisno, ali bo tako možnost izkoristil ali ne.

Vrhovno sodišče je utemeljenost zahteve presojalo v okviru navedenih pravnih izhodišč in dejstev, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe ter ugotovilo, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni tako formalni kot tudi vsebinski pogoji za branje zapisnika na glavni obravnavi o izpovedbi prič L.L. in R.F. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče obe navedeni priči večkrat vabilo na glavno obravnavo (preko Interpola, Ministrstva za pravosodje, zahtevalo pa je tudi začasno izročitev oškodovanca v času njegovega prestajanja zaporne kazni v P.), vendar pa se priči izkazanim vabilom na glavno obravnavo nista odzvali. Zahteva sicer zavrača oceno sodišča, da se priči izogibata glavni obravnavi, vendar pa pri taki (posredni) izvedbi dokaza sploh ni pomembno ali priča na glavno obravnavo ne more ali noče priti, ali bi le težko prišla k sodišču. Navzočnost oškodovanca na glavni obravnavi tudi sicer po zakonu ni obvezna. Zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, tudi ni ovira, da sodišče takšnega svojega sklepa kasneje ne bi spremenilo oziroma ga preklicalo, saj gre za sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen.

Dejstvo, da obramba v postopku ni imela možnosti neposrednega zaslišanja navedenih prič tudi v vsebinskem pogledu ne pomeni kršitve pravnega jamstva iz d) točke 3. odstavka 6. člena EKČP, saj njuni izpovedbi v tej zadevi nista odločilni in tudi ne edini dokaz, temveč zgolj eden od dokazov, na katerem temelji obsodilna sodba.

Kot je mogoče povzeti iz zahteve, naj bi bili omenjeni priči ključni, ker iz njunih skladnih izpovedb izhaja, da obsojeni Š. ni bil oseba, ki je nastopal kot prodajalec mamila (ta oseba naj bi po opisu omenjenih prič imela bundo črno-bele barve in lase namazane z gelom) in ker iz izpovedbe oškodovanca L.L. izhaja, da ga ni prvi udaril obsojeni T., pač pa domneva, da ga je najprej nekdo od zadaj udaril s tršim predmetom. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih zagovorov D.Š. in A.Ž. ugotovilo, da ni nobenega dvoma, da sta L.L. in R.F. v lokalu S. najprej prišla v stik z obsojenim A.Ž. (poznala sta ga kot "prevajalca" A.), ki je o tem, da nameravata kupiti mamilo, seznanil obsojenega D.Š. Ta je nastopil kot prodajalec mamila in jima ponudil v nakup tablete ecstasy, ki pa jih nista hotela kupiti, ker sta že na prvi pogled ugotovila, da ne gre za ecstasy. Nato je stekel pogovor, da bo obsojeni Š. preskrbel kokain, temu pa so sledili dogodki, kot je razvidno iz opisa kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je med drugim tudi ocenilo, da opis Š. postave, kot sta ga podali omenjeni priči, ustreza, da obsojenci niso bili prijeti istega dne, kot je bilo storjeno kaznivo dejanje in da razlike v opisu oblačil ne dopuščajo dvoma glede opisane vloge obsojenega Š.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je oškodovanca za rokometno dvorano, kamor ga je napotil obsojeni Š., pričakal obsojeni Z.T., ki je z uporabo sile (udarec s pestjo v obraz, brcanje po telesu) oškodovancu vzel denar, kar je ta obsojenec priznal. Zavrnilo pa je oškodovančevo izpovedbo o napadu od zadaj, saj je tudi na podlagi izvedenskega mnenja izključilo, da bi oškodovanec dobil kakršenkoli udarec od zadaj, pa tudi ob sprejemu pri zdravniku takšnega udarca ni zatrjeval. Višje sodišče je takšni dokazni oceni in zaključkom prvostopenjske sodbe pritrdilo in med drugim poudarilo, da sta vloga vseh treh obsojencev in potek dogajanja glede kaznivega dejanja ropa razvidna že iz njihovih zagovorov. Strinjalo se je, da ponovno zaslišanje oškodovanca L.L. in R.F. ni potrebno, "čeprav jima obtoženci niso mogli neposredno postavljati vprašanj", in da to tudi ni vplivalo na raziskanost obravnavnega kaznivega dejanja. Za presojo kaznivega dejanja ropa pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bistvenega pomena predhodno dogajanje (stiki obsojencev z Italijanoma) zaradi česar nadaljnje razjasnjevanje vloge obsojenega Š. v tem delu ni potrebno. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prebralo izpovedbi L.L. in R.F. v skladu z zakonskimi pogoji (1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP) in da njuni izpovedbi za izrek obsodilne sodbe nista predstavljali odločilnega in tudi ne edinega dokaza. Zato obsojenčeve pravice obrambe (možnost neposrednega zaslišanja prič), na katere se smiselno sklicuje vložnik zahteve, niso bile kršene.

3. Neupoštevno je vložnikovo sklicevanje v zahtevi (točki II in XI) na kršitev določb Kazenskega zakonika, ki jih pobliže niti ne opredeli, saj pri tem ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. Na podlagi očitkov, ki so graja dejanskega stanja, pa pravilnosti pravne kvalifikacije ni mogoče izpodbijati.

Ni podana procesna kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (tako imenovana "protispisnost", na katero se sklicuje zagovornik v točki III zahteve), če se ne strinja z dokazno oceno sodišča, z ničemer pa ne pojasni načelno zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe in podatki spisa.

Določba 17. člena ZKP, ki naj bi bila z izpodbijano sodbo tudi kršena (točki VI in X zahteve), je procesna določba, ki sodišče zavezuje, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (načelo iskanja resnice). Očitek o kršitvi tega načela po vsebini ni nič drugega, kot nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

V sklop nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja spadajo tudi navedbe (točka V zahteve), da sodišče ni navedlo razlogov o ugotovitvi krivde obsojenega Š., s čimer naj bi kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, saj to kršitev utemelji zgolj s kritiko ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je krivdni odnos obsojenega D.Š. do kaznivega dejanja ropa obrazložilo na 21. strani sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje.