Jedro

V zapuščino spada vse premoženje, ki je bilo v trenutku smrti last zapustnika (132. člen ZD). Tudi denarna sredstva, ki jih dedič dvigne z računa zapustnika na dan njegove smrti, sodijo v zapuščino, v kolikor so ob njegovi smrti obstajala (in torej niso bila porabljena). Na pravdo zaradi spora o obsegu zapuščine je treba napotiti dediča, ki zatrjuje nasprotno (213. čl. ZD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in F. A. napotilo, da v roku 30 dni proti B. D. vloži tožbo zaradi ugotovitve, da znesek 10.772.000,00 SIT ne sodi v zapuščino. V nasprotnem primeru bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo, ne da bi upoštevalo njegove ugovore.

2. Zoper sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje F. A.. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da na pravdo napoti B. D., z zahtevkom, da znesek 10.772.000,00 SIT sodi v zapuščino. Pritožnik zatrjuje, da spornega zneska v trenutku smrti zapustnice ni bilo več, saj je bil razdeljen med dediče. Dedinja B. D. ne zanika, da je 1/3 tega zneska prejela, enak znesek je prejel tudi zapustničin mož. Glede na to, da je dobila del tega denarja, je njena pravica manj verjetna. Odločitev, da ta znesek sodi v zapuščino, bi povzročila dodatne spore, saj bi B. D. dobila novo terjatev.

3. Na pravilno vročeno pritožbo dedinja B. D. ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 132. čl. Zakona o dedovanju (Ur. l. SFRJ, št. 15/76, s spremembami; ZD), po kateri je zapuščina vse premoženje, ki ga ima zapustnik v trenutku smrti.

6. Pritožnik je zatrjeval, da je znesek 10.772.000,00 SIT, ki ga je nesporno dvignil z računa zapustnice na dan njene smrti, razdelil in nakazal sodedinji B. D. po smrti zapustnice , in sicer 13. 2. 1997 (primerjaj navedbe na naroku ne 28. 10. 1997 na list. št. 8, pritožbo z dne 17. 12. 2004 na list. št. 119 in izjavo z dne 2. 9. 2005 na list. št. 137), iz česar sledi, da je ob smrti zapustnice ta denar obstajal in torej v zapuščino glede na citirano določbo ZD sodi. Če pritožnik še vedno trdi drugače, bo moral to posebej uveljavljati. Odločitev sodišča prve stopnje, da na pravdo napoti dediča F. A., je zato pravilna (213. čl. ZD).

7. Utemeljevanje pritožbe, da bo takšna odločitev povzročala nove spore med dediči, na pravno vprašanje, kaj je zapuščina in posledično na presojo, čigava pravica je bolj verjetna, ne more vplivati. V primeru, če pritožnik tožbe ne bo vložil, bo moralo zapuščinsko sodišče sporni znesek, ki je bil v trenutku smrti zapustnice njeno premoženje (bodisi na njenem računu bodisi v gotovini po pritožnikovem dvigu), upoštevati kot zapuščino in ga ustrezno razdeliti. Če bo dedinji B. D. po odločitvi zapuščinskega sodišča pripadlo več, kot pa priznava, da je od sodediča že prejela, bo morala to na ustrezen način uveljavljati proti sodediču (pritožniku), kar pa ne bo več stvar zapuščinskega postopka.

8. Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 s spremembami; ZPP, v zvezi s 163. čl. ZD), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 1. odst. 365. čl. ZPP).